Jedro

Pri razporejanju delavcev po določilih 19. ali 20. člena ZTPDR se šteje - tako kot pri prevzemu delavcev po 15. členu ZTPDR - kot da je bil delavec ves čas zaposlen v isti organizaciji oz. pri istem delodajalcu, zaradi česar je potrebno takšno dejstvo upoštevati pri presoji upravičenosti do odpravnine v skladu z določbo 3. odst. 36. f člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v 1. odst. izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 365.910,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.7.1994 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka (1. odst. izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka (2. odst. izreka sodbe).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu, s katerim je sodišče zavrnilo njen zahtevek in sicer iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. točke 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da sta dne 22.8.1991 takratna direktorja podjetja L. I. in družbe L. Z. trgovina d.d. sprejela sklep, po katerem je določenemu številu delavcev (med njimi tudi tožnici) z dnem 31.8.1991 prenehalo delovno razmerje zaradi prehoda iz podjetja L. I., in da z dnem 1.9.1991 sklenejo delovno razmerje v družbi L. Z. trgovina d.d.. Meni, da je šlo v danem primeru dejansko za prevzem delavcev iz enega k drugemu delodajalcu zaradi prenosa dejavnosti in sredstev zaključenega dela delovnega procesa. Objava pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, sklep o prenehanju delovnega razmerja in pogodba o zaposlivi tožnice so bili tako le posledica realizacije navedenega sklepa. Zato se ji mora pri plačilu odpravnine upoštevati celotna delovna doba, kot da ni spremenila zaposlitve in ne samo zadnji 2 leti dela pri toženi stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri podjetju L. I. na podlagi sklepa z dne 22.8.1991, pri čemer so delavci soglašali, da se zaposlijo pri toženi stranki. Tožnica zoper takšen sklep ni vložila zahtevke za varstvo pravic. Navedeno podjetje in delavci (tudi tožnica) so bili ustanovitelji tožene stranke, novo ustanovljena družba pa ni prevzela nikakršne dejavnosti, zaradi česar med podjetjem in novo družbo ni podano pravno nasledstvo, kot tudi ne na strani tožnice delovnopravna kontinuiteta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pazilo na bistvene kršitve določil postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila novo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi in sporazuma o prehodu delavcev, pri čemer v zadevi ni šlo za preoblikovanje prejšnjega podjetja, temveč za ustanovitev novega, neodvisno od prvega. Po zaključku izpodbijane sodbe gre tako pri toženi stranki za nov pravni subjekt in glede tožnice za novo sklenjeno delovno razmerje. Zato je upravičena do odpravnine le za čas dela pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima sklep o prehodu delavcev z dne 22.8.1991 podlago (navedba v uvodu sklepa) v določilu 19. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot republiški predpis) in ki je bil dogovorjen zaradi ugotovljenih delovnih potreb ter soglasja delavcev. Po navedenem zakonskem določilu je delavec v skladu s pogoji, določenimi s splošnim aktom, v interesu in zaradi potrebe delovnega procesa lahko razporejen v drugo organizacijo in sicer na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (ne glede na dejstvo, da je postal takšen "skupinski sklep" pravnomočen) pravnega položaja delavcev, ki so prešli k toženi stranki. Odprto je ostalo vprašanje, na kakšen način je tožnica soglašala glede prenehanja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, kot tudi ugotovitev interesa in delovnih potreb ter nenazadnje tudi izvajanje dejavnosti pri obeh delodajalcih. Iz dosedaj izvedenih listinskih dokazov izhaja, da so podjetje Lesnina Interles in delavci (med njimi tudi tožnica), družbeniki tožene stranke, ki je bila na novo ustanovljena in pri kateri je tožnica sklenila delovno razmerje. Vendar zgolj obstoj navedenih dejstev, ob že navedenih odprtih vprašanjih soglasja o prehodu, delovnih potreb in dejavnosti, še ne morejo pomeniti pretrganje pravnega nasledstva in tožničine kontinuitete delovnega razmerja glede obeh pravnih subjektov. Po zaključku pritožbenega sodišča se namreč v pogojih, tako prevzema delavcev po določilu 15. čl. ZTPDR, kot razporejanja delavcev po določilih 19. ali 20. čl. ZTPDR šteje, kot da je bil delavec ves čas zaposlen v isti organizaciji oz. pri istem delodajalcu, zaradi česar je potrebno takšno dejstvo upoštevati pri presoji o upravičenosti do odpravnine v skladu z določilom 3. odst. 36. f čl. Zakona o delovnih razmerjih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Sodišče prve stopnje tako v svojem postopku ni popolno ugotovilo dejansko stanje in je preuranjeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odpravnine. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z zaslišanjem pristojnih oseb na strani obeh delodajalcev razčistiti vse okoliščine prehoda delavcev k toženi stranki in ob že nakazanih spornih dejstvih še ugotoviti, kakšno delo je opravljala tožnica tako pri prejšnjem, kot novem delodajalcu ter po možnosti izvesti še druge potrebne dokaze. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v zadevi ponovno razsodilo, kot tudi o stroških postopka, glede katerih bo odločilo s končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP).