Jedro

Upravniku se plačuje stroške glede na stanovanjsko enoto, kako si bodo solastniki stanovanjske enote medsebojno razdelili stroške, ki jih dolgujejo upravniku, na dolžnost plačila upravniku ne vpliva.

Glede stranske terjatve, kar pravdni stroški so, sodišče stranke ni dolžno pozivati v okviru materialnoprocesnega vodstva naj predloži dokaze, da je stroške plačala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. izreka znesek 47,53 EUR nadomesti z zneskom 89,50 EUR, znesek 40,18 EUR pa nadomesti z zneskom 75,24 EUR, v III. izreka pa se znesek 12,26 EUR nadomesti z zneskom 17,62 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 51,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131498/2008 z dne 21. 10. 2009 v prvem odstavku izreka za znesek 47,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2008 dalje do plačila ter v četrtem odstavku izreka za znesek 40,18 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje do plačila (točka I. izreka), v preostalem delu pa navedeni sklep o izvršbi v prvem in četrtem odstavku izreka razveljavilo in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo 12,26 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 8 dni (III. izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa jo spremeni tako, da vzdrži sklep o izvršbi v veljavi za znesek glavnice 89,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2008 dalje do plačila ter znesek 75,67 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2009 dalje do plačila ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka in te pritožbe. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da je toženka glede na solastniški delež ½ dolžna plačati stroške upravljanja le do tega deleža. Vendar pa je sodišče spregledalo, da tožena stranka ni bila obremenjena s celotnimi stroški upravljanja, ki bremenijo predmetno stanovanje, ampak le v pripadajočem 1/2 deležu. To je obrazloženo v prvi pripravljalni vlogi. Potrebno je upoštevati, da stroški obratovanja bremenijo dejanskega uporabnika stanovanja, kar je tudi upoštevano pri delitvi stroškov in obrazloženo v prvi pripravljalni vlogi. Zato je potrebno sklep o izvršbi obdržati v veljavi skupaj za znesek 89,50 EUR. Nepravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v stroškovnem delu, ko ji ni priznalo stroškov za izdelavo prve pripravljalne vloge. Če je sodišče dvomilo glede plačila računa za pripravo listinskih prilog, bi jo moralo pozvati, naj predloži dokazilo o plačilu. Take stroške je priglasila že večkrat, pa se je prvič zgodilo, da ji jih sodišče ni dosodilo. Za prvo pripravljalno vlogo je morala zbrati iz svoje arhivske dokumentacije dokumente, jih fotokopirati in urediti, priložila je 143 strani dokaznega gradiva in tega ni dolžna opraviti zastonj. Prilaga račun v dokaz, da je plačala opravljene storitve zbiranja in fotokopiranja dokumentacije. Graja tudi priznanje 20 % DDV za odvetniške storitve toženi stranki. Priglaša „stroške pritožbe po odmeri sodišča.“

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po podanem ugovoru tožene stranke, da je dolžna glede na svoj solastniški delež plačati le ½ vtoževanih stroškov, je tožeča stranka, kot pravilno opozarja v pritožbi, odgovorila v pripravljalni vlogi, ki je na sodišče prispela 2. 11. 2010 (list. št. 39 – 41 spisa). Zatrjevala je, da glede na solastniški delež toženke vtožuje ½ stroškov upravljanja ter stroške, ki jih je dolžna toženka poravnati v posledici rabe stanovanja. Za te trditve je predložila tudi dokaze. Tožena stranka je na to vlogo tožeče stranke odgovorila zgolj, da se sklicuje na že podane navedbe v ugovoru 2. 11. 2009. Navedb in dokazov tožeče stranke ni prerekala konkretizirano. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da ni sledilo z dokazi podprtim, po drugi strani pa le pavšalno prerekanim navedbam tožeče stranke. Razen tega pa iz 12. člena Pogodbe o opravljanju stanovanjskih storitev za stanovanjsko hišo, v kateri je stanovanje, katerega solastnica je tožena stranka (priloga A2), ki, kot pravilno navaja prvostopenjsko sodišče, predstavlja tudi relevantno materialno pravo za razsojo v tej zadevi, izhaja, da se plačilo storitev upravniku opravi „za vsako stanovanjsko enoto.“ V razmerju do upravnika - tožeče stranke, torej solastništvo na posameznem stanovanju ni relevantno. Upravniku se plačuje stroške glede na stanovanjsko enoto, kako si bodo solastniki stanovanjske enote medsebojno razdelili stroške, ki jih dolgujejo upravniku, na dolžnost plačila upravniku ne vpliva. Dejstvo, da je zakoniti zastopnik upravnika bil v preteklosti solastnik stanovanjske enote, na dolžnost plačila upravniku – pravni osebi, ne vpliva. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določil 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo tako, da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za znesek, ki ga tožeča stranka vtožuje: zahteva glavnico 89,50 EUR (sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov; 2. člen ZPP).

6. Posledično je višje sodišče spremenilo tudi odločitev glede stroškov postopka. Ker je po spremembi sodbe uspeh tožeče stranke v tej pravdi 57 %, ji mora tožena stranka povrniti 57 % dosojenih stroškov izvršbe, to je 75,24 EUR izvršilnih stroškov. Tudi nadaljnjih pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 57 %, tožeča stranka toženi pa 43 % njenih pravdnih stroškov. Pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče odmerilo pravilno. Glede stranske terjatve, kar pravdni stroški so, sodišče stranke ni dolžno pozivati v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) naj predloži dokaze, da je stroške plačala. Že zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki ne prizna stroškov, ki naj bi jih imela za sestavo pripravljalne vloge, pravilna. Razen tega pa tožeča stranka, tudi če bi pravočasno priložila račun, ki ga prilaga pritožbi, do povrnitve teh stroškov ne bi bila upravičena. Zbiranje računov in druge dokumentacije upravnik ni upravičen posebej zaračunati, saj gre za dokumentacijo, ki sodi v delokrog upravnika. Upravičen bi bil le do stroškov fotokopiranja, če bi jih ustrezno izkazal in priglasil (163. člen ZPP), kar pa v obravnavani zadevi ni storil. Pritožbi priloženega računa ni mogoče upoštevati glede na določila 337. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da sodišča v podobnih primerih prisojajo stroške za zbiranje dokumentacije, so izpodbite že s sodnimi odločbami, ki jih je v spis vložila tožeča stranka sama. Tudi v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 1298/2007 ji tovrstni stroški niso bili priznani in je tudi ta prvostopenjska odločitev prestala pritožbeni preizkus glede stroškov (sodba VSL I Cp 4727/2008 – o stroški na četrti strani). Toženi stranki so bili odvetniški stroški odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tar. št. 6007 določa, da se, če je odvetnik davčni zavezanec, zaračuna DDV v polni višini. Potrebni pravdni stroški tožene stranke tako znesejo 46,52 EUR, glede na njen uspeh 43 % je to 20,00 EUR. Potrebni pravdni stroški tožeče stranke pa so 66,00 EUR, tožena stranka pa bi ob 57 % uspehu dolgovala 37,62 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki plačati 17,62 EUR pravdnih stroškov.

7. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi stroške te pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). To pa so stroški plačila sodne takse 51,00 EUR. Dosoje zamudnih obresti za primer zamude s plačilom pravdnih stroškov tožeča stranka ni zahtevala, sodišče pa sodi v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato zamudnih obresti ni dosodilo. Enako velja glede ostalih pravdnih stroškov. Paricijski rok je višje sodišče določilo po 313. členu ZPP.