Jedro

V sporih zaradi motenja posesti se ne more le ugotoviti, da je motenje posesti storjeno, ne da bi se obenem naložila tudi vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih posegov. V primerih kadar vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ni mogoča (kadar pogoji za to, da sodišče naloži toženi stranki tudi vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, niso izpolnjeni), se s sklepom ne more samo ugotoviti, da je storjeno motenje posesti, ampak je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, in sicer v celoti - tedaj tudi v tistem delu, s katerim se zahteva ugotovitev motenja (ali odvzema) posesti.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje zaradi motenja posesti (1., 2. in 3. točka izreka) razveljavi v tistem delu, v katerem se nanaša na poslovna prostora - trgovini v T. in, sklep o pravdnih stroških (5. točka izreka) pa v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. V preostalem delu (to je v tistem delu, v katerem se nanaša na poslovni prostor - trgovino v L. se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje zaradi motenja posesti (1., 2. in 3. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v neposredni posesti nepremičnin - poslovnih prostorov - trgovin v L., T. in H. ter premičnin - opreme in obutve v zadevnih poslovnih prostorih (1. točka izreka); toženi stranki pa je istočasno naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (2. točka izreka) in ji prepovedalo bodoče posege v posest tožeče stranke - glede nepremičnin in premičnin (3. točka izreka). Pri tem je zavrnilo predlagano začasno odredbo - na prepoved vsakršnega poslovanja v navedenih poslovnih prostorih (4. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povrnitev 20.582,50 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke - z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1994 do plačila.

Zoper sklep zaradi motenja posesti (smiselno pa tudi zoper sklep o pravdnih stroških) se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožila tožena stranka.

Predlagala je razveljavitev motenjskega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno neutemeljena (glede poslovnega prostora - trgovine v L.), delno pa je utemeljena (glede poslovnih prostorov - trgovin v T. in H.).

Tožena stranka je v pritožbi ponovila svoje trditve, da njena posest ni bila protipravna in samovoljna, ker naj bi jo pridobila od najemodajalcev (na podlagi najemnih pogodb in sklepa o dodelitvi v najem). Vendar pa v motenjskih sporih ugovori, da posest ni pravična, titulirana, poštena in dobroverna, niso utemeljeni, saj se obravnava samo zadnje posestno stanje in nastalo motenje (glej 1. odstavek 441. člena Zakona o pravdnem postopku). Vprašanje, ali je tožena stranka imela pravico do posesti, namreč ni predmet tega spora (zaradi motenja posesti), ampak je lahko predmet posebne petitorne pravde (glej 81. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), v kateri lahko prizadeta (v konkretnem primeru tožena) stranka s posebno tožbo uveljavlja pravico do posesti (oz. do zahtevkov, ki so od nje odvisni). Za ta spor je tako pomembno naslednje: naj bo posest kakršnakoli, nihče nima pravice samovoljno posegati vanjo in jo odvzeti. Ravno to pa je storila tožena stranka. Čeprav je tožena stranka morda pridobila pravico do posesti, pa še vedno ni imela pooblastila po zakonu niti odločbe državnega organa za uvedbo v posest. Torej je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka samolastno in samovoljno spremenila zadnje posestno stanje.

Tožena stranka je s tem v zvezi v pritožbi vztrajala pri zaslišanju predstavnikov najemodajalcev, kar je predlagala že v odgovoru na tožbo. Vendar to ni potrebno (glej 2. odstavek 300. člena ZPP, saj ne gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s strani prvostopnega sodišča. (Kot povedano) namreč ni pomembna pravica do posesti, ampak zadnje posestno stanje. Sicer pa je predlagani dokaz tudi nepopoln, saj tožena stranka ni navedla imen in priimkov predstavnikov najemodajalcev, katerih zaslišanje je predlagala kot dokaz (glej 241. člen ZPP).

V zvezi s sporno pravico tožeče stranke do posesti je tožena stranka v pritožbi navedla, da je poslovni prostor (lokal) v L. dejansko od O., ne pa od Občine L. Pri tem pa gre za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odstavku 496.a člena ZPP. Dolžnost stranke je namreč, da navaja pravno relevantna dejstva, na katerih utemeljuje svoje zahtevke oz. ugovore. V gospodarskih sporih jih mora zatrjevati v prvostopnem postopku, razen če gre za izjemo iz navedenega člena. Te pa tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala. Zato naslovno sodišče ob preizkusu prvostopne odločbe navedenega dejstva ni upoštevalo.

Tožena stranka je k pritožbi kot dokaza priložila najemno pogodbo, ki se je uporabljala od 1.7.1982 (B9), in sklep komisije za oddajanje poslovnih prostorov Občine L. št. 15/26 (B 10). Oba listinska dokaza prav tako predstavljata nedovoljeni pritožbeni novoti po 1. odstavku 496.a člena ZPP. Tožena stranka namreč navedenih dokazov ni predlagala v prvostopnem postopku. Pri tem ne gre za izjemo od navedenega člena, saj je tožena stranka imela možnost navedena dokaza predlagati do konca glavne obravnave na prvi stopnji, pa jih ni ("ker je bila v dobri veri, da bo prvostopenjsko sodišče zaslišalo predstavnike najemodajalcev"). Pomembno je, da jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati, ne pa, da jih je lahko predlagala, pa jih ni. Sicer pa o kakšni "dobrovernosti" niti ni mogoče govoriti, saj tožena stranka po zavrnitvi predlaganih dokazov na naroku z dne 31.8.1994 ni predlagala drugih (dodatnih) dokazov (npr. pogodbe in sklepa, ki sta bila priložena k obravnavani pritožbi). Zato naslovno sodišče ob preizkusu prvostopne odločbe ni upoštevalo navedenih listinskih dokazov (B9 - B10).

Tožena stranka je v pritožbi tudi navajala, da je trgovski lokal v L. predmet denacionalizacijskega postopka (ki se vodi pred pristojnim organom Občine L. Tudi pri navedbi tega dejstva gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (po 1. odstavku 496.a člena ZPP), ki je naslovno sodišče pri preizkusu prvostopne odločbe ni upoštevalo, ker tožena stranka ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave na prvi stopnji (dne 31.8.1994). Sicer pa vrnitev stvari kot posledica izpeljanega denacionalizacijskega postopka ne vpliva na najemna razmerja (glej 1. odstavek 24. člena Zakona o denacionalizaciji: Ur. list RS št. 27/91-I in 31/93).

Pridobitelj stvari namreč stopi na mesto najemodajalca, najemnik (prvotni - tožeča stranka oz. novi - tožena stranka) pa ohrani svoje pravice in obveznosti iz najema.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v tistem delu, v katerem se nanaša na poslovni prostor - trgovino v L. (vključno z opremo in prodajnimi artikli - obutvijo), kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (na podlagi 2. točke 380. člena ZPP). Slednje je namreč v tem pogledu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene izmed absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora sicer drugostopno sodišče paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je pri izdaji končnega sklepa v posestnem sporu odločilo, da pritožba ne odloži izvršitve sklepa. Pritožba zoper sklep ima namreč praviloma suspenzivni učinek (glej 1. odstavek 379. člena ZPP). Izrek o tem (glej 4. odstavek 443. člena ZPP) je pravilno povzelo v sam sklep, in sicer v pravni pouk (glej 3. odstavek 337. člena ZPP). Očitno so tehtni razlogi za takšno odločitev bili v tem, da se tožeči stranki v poslovnem lokalu v L. čimprej omogoči nadaljevanje poslovanja.

Tožena stranka je na naroku dne 31.8.1994 navedla, da nima več v posesti (niti v najemu) lokalov v H. in T. Svojo navedbo je ponovila tudi v pritožbi. To je pomembno zaradi tega, ker odločba sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu (ki je bistvena sestavina dejanskega stanja) nima razlogov. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi katere je bilo potrebno v tem delu pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek. Če se bo po ugotovitvi spornega dejstva in njegovi obravnavi izkazalo, da je tožena stranka še vedno v posesti poslovnih prostorov - trgovin v T.in H., bo odločitev sodišča prve stopnje enaka kot glede poslovnega prostora - trgovine v L. Če pa se bo izkazalo, da tožena stranka lokalov v T. in H. nima več v posesti, ker so jih najemodajalci zahtevali nazaj, bo sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v tem delu (zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije) zavrniti. V primerih, kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, se s sklepom ne more samo ugotoviti, da je storjeno motenje posesti, ampak je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Drugače povedano: v sporih zaradi motenja posesti se ne more le ugotoviti, da je motenje posesti storjeno, ne da bi se obenem naložila vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih posegov. Če pogoji za naložitev vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja niso izpolnjeni, je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti torej tudi v tistem delu, s katerim se zahteva ugotovitev motenja (oz. odvzema) posesti.

Sodišče je s tem v zvezi (in sicer v celoti) razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Razlogi stroškovne odločitve so si namreč med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev. Sodišče prve stopnje je tako toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP (ker je v obravnavanem sporu popolnoma propadla), istočasno pa je opravilo pobotanje pravdnih stroškov po 2. odstavku 154. člena ZPP (torej je toženi stranki vseeno priznalo določene stroške). Ob ponovni odmeri stroškov bo tako potrebno upoštevati uspeh v pravdi (ali je tožeča stranka z motenjskim zahtevkom uspela samo glede lokala v L., ali tudi glede lokalov v T. in H.. Prav tako bo potrebno upoštevati, da je tožeča stranka z začasno odredbo propadla (saj je bila s sklepom z dne 31.8.1994, opr.

št. VIII Pg..... zavrnjena, tožeča stranka pa se zoper ta sklep ni pritožila) in da stroški v zvezi z začasno odredbo ne morejo iti tako tožeči kot tudi toženi stranki (v tem pogledu gre za pravilno uporabo materialnega prava). Potrebno pa bo tudi upoštevati, da toženi stranki ne gredo stroški vrnitve v prejšnje stanje, četudi je s predlogom uspela. Gre namreč za naključno nastale stroške, ki bremenijo tisto stranko, kateri se je naključje primerilo (glej 1. odstavek 156. člena ZPP) - tudi v tem pogledu gre za pravilno uporabo materialnega prava.