Jedro

V obravnavanem primeru gre za stroške v obnovljenem postopku, ki so ga sicer začeli tožniki, vendar pa se je ta po ugotovitvah toženke končal tako, da je gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi, dodani pa so ukrepi za zmanjševanje hrupa v času gradnje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve ocenil, da je investitor upravičen do povrnitve stroškov postopka, ker je z izdajo gradbenega dovoljenja uspel, ni pa se opredelil do vprašanja, ali določitev dodatnih pogojev v tem gradbenem dovoljenju pomeni tudi tak uspeh tožnikov, ki bi lahko vplival na odmero stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve namreč ni razvidno niti v čem so tožniki nameravani gradnji oporekali, zato tudi ni mogoč preizkus pravilnosti odločitve, da priznane stroške investitorjev tožniki nosijo v celoti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se I. točka izreka odločbe Upravne enote Kranj št. 351-206/2007-164 z dne 9. 5. 2013 odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,7 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano I. točko izreka sklepa št. 351-206/2007-164 z dne 9. 5. 2013 je prvostopenjski upravni organ odločil, da so tožniki dolžni investitorjema A.A. in B.B. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) plačati njune stroške pravnega zastopanja v obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo petih stanovanjskih stavb na zemljišču s parc. št. 948/1 k. o. ..., v višini 963,90 EUR. Z II. in III. točko izreka je zavrnil zahteve investitorjev in stranskih udeležencev za povrnitev tam navedenih stroškov postopka.

Iz obrazložitve je razvidno, da se izpodbijani sklep nanaša na odločitev o stroških pravnega zastopanja v obnovi postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-206/2007-22 z dne 12. 10. 2007. V obnovi postopka je upravni organ z odločbo št. 351-206/2007-78 z dne 24. 3. 2009 odločil, da gradbeno dovoljenje ostane v veljavi s tem, da se III. točka izreka dopolni s pogojem upoštevanja omilitvenih ukrepov za zmanjšanje hrupa v času gradnje in pridobitvijo dovoljenja za začasno ali občasno obremenitev okolja s hrupom.

Z izpodbijano odločitvijo (I. točka izreka) je bilo odločeno o stroških pravnega zastopanja investitorja na dveh ustnih obravnavah in sicer 23. 12. 2008 in 16. 1. 2009. Upoštevaje 4. točko tar. št. 28 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) je bilo za prvo obravnavo priznanih 200 točk, za drugo pa 100 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 137,70 EUR. Nadalje je upravni organ v zvezi z obema obravnavama priznal tudi urnino po prvem odstavku 7. člena OT in sicer za obravnavo 23. 12. 2008, ki je trajala štiri ure (8 x 50 točk) 183,60 EUR, za obravnavo 16. 1. 2009, ki je trajala 4x 30 minut in 26 minut (4 x 50) 91,80 EUR. Po oceni upravnega organa je pooblaščenka investitorjev po četrtem odstavku 7. člen OT upravičena tudi do povrnitve stroškov odsotnosti iz pisarne za čas 2 x 30 minut, v višini 2 x 30 x 20 točk, kar znaša 550,80 EUR.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbi tožnikov zoper I. točko izreka prvostopenjskega sklepa, prve tri odstavke III. točke izreka pa je odpravil in v tem delu zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo prvostopni organ odločil tudi o priglašenih stroških tožnikov.

Tožniki zoper odločitev o njihovi obveznosti plačila stroškov (I. točka izreka) vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da se strinjajo s pravnimi stališči toženke, da pa upravni organ glede priglasitve novih stroškov ne bi smel upoštevati dopolnjenega stroškovnika, ki ga je pooblaščenka investitorjev vložila 22. 10. 2009, ampak le stroške, ki so bili priglašeni na zadnji obravnavi 16. 1. 2009. Drugostopenjskemu organu očita, da se do teh pritožbenih ugovorov ni opredelil. Odločitev o stroških zastopanja po 7. členu OT naj bi bila napačna, ker je bil dan ugovor aktivne legitimacije. Glede stroškov zastopanja po 4. točki tar. št. 28 OT pa naj bi bil obračun sicer pravilen, vendar upravni organ ni upošteval delnega uspeha tožnikov.

Napačen naj bi bil obračun časa glede trajanja ustne obravnave 23. 12. 2008. Pooblaščenka investitorjev naj bi priglasila le 350 in ne 400 točk, kot jih je priznal upravni organ, poleg tega naj bi bil tudi napačno uporabljen prvi odstavek 7. člena OT, saj prve pol ure obravnave, tj. časa od 9.00 do 9.30, ne bi smel upoštevati. Obračun zneska 183,60 EUR za porabljen čas za zastopanje 23. 12. 2008 naj bi bil tudi neobrazložen. Napačna naj bi bila tudi odločitev glede obračuna urnine za ustno obravnavo 16. 1. 2009, ker pooblaščenka tega v stroškovniku ni točkovala oz. vrednotila. Napačno naj bi bila obračunana urnina po drugem odstavku 7. člena OT, ker bi moralo biti priznano 150 točk, tj. 68,85 EUR in ne 91,80 EUR.

Upravni organ naj bi napačno uporabil tudi četrti odstavek 7. člena OT, saj je za dve ustni obravnavi porabljen čas 2 x 30 minut namesto 80 točk, ki znašajo 36,72 EUR obračunal 550,80 EUR. Tudi do teh pritožbenih navedb naj se drugostopenjski organ ne bi opredelil, zato mu očita kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

Sodišču predlaga, naj v izpodbijanem delu odpravi sklep prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega upravnega organa in odloči o zadevi, podredno naj odpravi I. točki izreka obeh odločb in zadevo vrne v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in prizadeti stranki na tožbo niso odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločitve upravnega organa prve stopnje o stroških postopka. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločitev upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Zato se tudi tožbeni predlog za odpravo upravnega akta iz prvega odstavka 33. člena ZUS-1 lahko nanaša le na akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ne pa o zavrnitvi pritožbe zoper to odločitev. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov je razvidno, da je prizadeti stranki (investitorja) zastopala pooblaščenka, ki je tudi priglasila stroške, ki so predmet izpodbijane določitve. Tožniki sicer v tožbi navajajo, da so nasprotovali stroškom pooblaščenke za zastopanje na ustnih obravnavah zaradi ugovora aktivne legitimacije, vendar je ta tožbena navedba tako nejasna, da ne omogoča nadaljnjega preizkusa. Da predstavljajo stroški za pravno zastopanje stroške upravnega postopka, pa med strankami niti ni sporno, navedeno tudi jasno izhaja iz prvega odstavka 113. člena ZUP.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da so bili pri odločitvi o stroških postopka upoštevani stroški, ki jih odvetnica ni priglasila na obravnavi 16. 1. 2009. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da se odmera stroškov nanaša na stroške odvetnice v zvezi z dvema ustnima obravnavama in sicer 23. 12. 2008 in 16. 1. 2009, da je odvetnica te stroške priglasila že na obravnavi 16. 1. 2009 in ne šele v vlogi z dne 22. 10. 2009, pa je razvidno iz stroškovnika, ki je priloga zapisnika te ustne obravnave.

Res je sicer, da odvetnica ni vrednostno opredelila vrednosti urnine za porabljen čas na ustni obravnavi 16. 1. 2009, vendar to ne pomeni, da zato investitorji niso upravičeni do povrnitve tega stroška. Urnina je v stroškovniku navedena kot uveljavljani strošek, višina pa je odvisna le od trajanja ustne obravnave, saj so tako število točk, kot njihova vrednost in način obračunavanja porabe časa na ustni obravnavi, določeni z OT.

Utemeljen pa je tožbeni očitek o napačnem obračunu urnine za ustno obravnavo 23. 12. 2008, saj iz obrazložitve izhaja, da je ta obravnava trajala od 9.00 do 13.00 ure, čas, porabljen med zastopanjem na narokih, pa se po prvem odstavku 7. člena OT upošteva za vsake začete druge in nadaljnje pol ure. To pomeni, da bi toženka lahko upoštevala porabo časa po tej določbi le za tri ure in pol, kot je to pravilno uveljavljala tudi pooblaščenka investitorjev, na kar tožniki prav tako utemeljeno opozarjajo, in ne za štiri ure.

Napačna je tudi odmera stroška odsotnosti iz pisarne po četrtem odstavku 7. člena OT. Med strankami namreč ni sporno, da je poraba časa za prihod na obravnavo 30 minut, kar pomeni dvakrat po pol ure za eno obravnavo. Po navedeni določbi OT pripada odvetniku za vsake pol ure 20 točk, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru mogoče za ta strošek upoštevati le 40 točk na obravnavo oz. 80 točk za obe obravnavi, kot to tožniki pravilno uveljavljajo. Upravni organ pa je s svojim načinom izračuna višine tega stroška namesto štirikrat po pol ure upošteval 60 krat po pol ure (2 x 30) in zato v tem delu napačno odmeril višino teh stroškov.

Zaradi odsotnosti razlogov v prvostopenjski odločbi in nepopolnih razlogov v obrazložitvi pritožbene odločbe pa sodišče ne more preizkusiti tožbenega očitka, da stroški niso bili odmerjeni glede na uspeh strank v postopku. Navedeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

V prvemu odstavku 114. člena ZUP je določeno, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi (kot v obravnavanem primeru), krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo; stranka, ki je s svojim zahtevkom deloma zmagala, pa trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom zahtevka, s katerim ni zmagala.

V obravnavanem primeru gre za stroške v obnovljenem postopku, ki so ga sicer začeli tožniki, vendar pa se je ta po ugotovitvah toženke končal tako, da je gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi, dodani pa so ukrepi za zmanjševanje hrupa v času gradnje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve ocenil, da je investitor upravičen do povrnitve stroškov postopka, ker je z izdajo gradbenega dovoljenja uspel, ni pa se upravni organ opredelil do vprašanja, ali določitev dodatnih pogojev v tem gradbenem dovoljenju pomeni tudi tak uspeh tožnikov, ki bi lahko vplival na odmero stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve namreč ni razvidno niti v čem so tožniki nameravani gradnji oporekali, zato tudi ni mogoč preizkus pravilnosti odločitve, da priznane stroške investitorjev tožniki nosijo v celoti.

Tudi drugostopenjski organ ni odpravil te pomanjkljivosti obrazložitve, kljub temu, da je ocenil, da so stranke uspele vsaka v svojem delu. Svojo presojo, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je namreč oprl na ugotovitev, da so tožniki dolžni povrniti del stroškov investitorjev, kar pa iz izpodbijane odločitve ne izhaja. Dejstvo, da je bil zahtevek investitorjev z II. točko izreka istega sklepa v delu zavrnjen, namreč samo po sebi ne pomeni odločitve v smislu navedene določbe ZUP. Poleg tega tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da je organ prve stopnje stroške, ki sta jih priglasila investitorja, v preostalem delu zavrnil, ker za njihovo vračilo ni pravne podlage in ne zaradi uspeha tožnikov.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za tako odločanje niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, podatki postopka namreč ne omogočajo odločanja o stroških postopka glede na uspeh tožnikov v postopku.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala odvetnica, se jim priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (37. člen in opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Rok 15 dni za plačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).