Jedro

Tožnikov opustitveni zahtevek, to je zahtevek za prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, bi moral torej temeljiti na predpostavkah, da vznemirjanja trajajo določen čas oziroma se ponavljajo, in da obstoji tudi nevarnost nadaljnjega ponavljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje vsakršno nedovoljeno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 1, 2 in 3, vse k.o. Z., zlasti pa se ji prepoveduje vsakršno sekanje dreves ali podobno povzročanje škode na teh nepremičninah; nadalje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 592,72 EUR škode ter pravdne stroške (točka I. izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 465,80 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev. Najprej pritožba graja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s trditvijo, da je sodišče ključno dejstvo, od katerega je odvisno ali je toženec v danih razmerah in okoliščinah ravnal primerno ali ne, ugotovilo napačno in pri tem prezrlo fotografije ter listine v spisu. Fotografije naj bi dokazovale, da je toženec drevesa razžagal in porinil v gozd ter jih podrl z gradbenim strojem, listine kot npr. „pojasnilo PGD O. z dne 24. 10. 2016“ pa dokazujejo, da so ob pojavu žleda na sporni cesti gasilci PGD O. že 31. 1. 2014 podrta drevesa odstranili s ceste ter cesto očistili in s tem zagotovili njeno prevoznost. Trditve toženca in njegova izpovedba, da je bila cesta tri dni neprevozna in je moral s podiranjem dreves ukrepati sam, so neresnične oziroma lažne. Toženec je ravnal samovoljno, protipravno, saj je tudi sam izpovedal, da za to ni imel tožnikovega soglasja. Poleg tega pa tudi izpovedba revirnega gozdarja A. J. dokazuje, da so bila drevesa poškodovana drugače, ne zaradi žleda. Tudi iz Agencije RS za okolje (ARSO) z dne 21. 10. 2016 je razvidno, da je žled trajal le od konca januarja 2014 do 7. 2. 2014 in zato toženec takrat, ko je drevesa podiral, za slednje ni imel nobenega razloga, saj žleda ni bilo več. S svojim ravnanjem je toženec protipravno posegal oziroma vznemirjal tožnikovo lastninsko pravico na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prav tako je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ugotovljena protipravnost po 99. členu SPZ veže na drugačno protipravnost kot Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Toženec ni niti zatrjeval, še manj pa dokazal, da je do sporne škode prišlo brez njegove krivde, niti ni zatrjeval, da je imel za sporni poseg zakoniti pravni naslov, zaradi česar bi sodišče namesto, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za varstvo lastninske pravice, le-temu v skladu z drugim odstavkom 99. člena SPZ in 131. členom OZ moralo ugoditi, kar vse smiselno enako velja tudi za zahtevek v zvezi z uporabnino. Četudi tožnik tožencu ne nasprotuje uporabi sporne ceste, to ne pomeni, da ni upravičen do nadomestila za uporabo njegovega zemljišča za sporno cesto, odškodnine. Hkrati je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ocenilo, da so pri spornem drevju korenine poškodovane na tisti strani tega drevja, ki gleda proti cesti, kar pomeni, da drevje na cesto sploh ni padlo, sodišče pa v sodbi prav z neresničnim zatrjevanjem toženca, da je odstranil padla drevesa s ceste zaradi zagotovitve njene prevoznosti utemeljuje zavrnitev tožbenih zahtevkov. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa podalo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih je skrbno in prepričljivo obrazložilo, in ki se jim v izogib ponavljanju pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Zaradi pritožbenih izvajanj sodišče druge stopnje dodaja naslednje:

6. S predmetno tožbo tožnik uveljavlja najprej prepoved vznemirjanja njegove lastninske pravice s strani toženca, ki naj bi izruval in potisnil drevesa iz ceste v njegov gozd, nadalje odškodnino za škodo, ki mu je v tej posledici nastala zaradi podrtja dreves in pa nazadnje zahteva še plačilo uporabnine za uporabo poti, ki teče preko njegove parcele.

7. Podlaga za odločanje o zatrjevanem vznemirjanju tožnikove lastninske pravice in plačilu odškodnine je v 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik ali domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (prvi odstavek), in če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, ima pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode (drugi odstavek). Iz navedenega izhaja, da mora biti vznemirjanje protipravno, torej rezultat človekovega ravnanja, do katerega le-ta nima pravice, ki je trajno ali ponavljajoče se, saj enkratno vznemirjanje nima za posledico negatorne zaščite.1 Tožnikov opustitveni zahtevek, to je zahtevek za prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, bi moral torej temeljiti na predpostavkah, da vznemirjanja trajajo določen čas oziroma se ponavljajo, in da obstoji tudi nevarnost nadaljnjega ponavljanja.

8. Naloga tožnika v postopku je bila dokazati, da je bila njegova lastninska pravica vznemirjena, toženca pa, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno oziroma ni preseglo določen tolerančni prag, ki bi predstavljal dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s tem, ko je drevesa na cesti požagal in jih potisnil s ceste v tožnikov gozd, ravnal glede na vremenske razmere in stanje ceste primerno, saj je s svojim ravnanjem odstranjeval posledice žleda, ki so trajale od 30. 1. 2014 do 5. 2. 2014 (sedem dni) in zato njegovo ravnanje nima elementov protipravnosti. Šlo je za enkratno dejanje in ne za ponavljajoče se dejanje, hkrati pa, da toženec nima namena tega dejanja ponoviti. Da je šlo za enkratno dejanje zaradi posledic odpravljanja žledu in čiščenja takrat neprehodne ceste, je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Ni utemeljena pritožbena graja, da so posledice žleda in neprevoznost ceste odpravili gasilci 31. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanje kot posledica vremenskih razmer (deževja) z nastankom žleda trajalo 7 dni, pri čemer verjame tožencu, da se je stanje spreminjalo iz ure v uro (sodišče šteje njegovo izpovedbo kot verodostojno). Priča J. Č., ki kot pogodbeni partner za Občino X pluži in posipava ceste, je povedal, da so gasilci cesto čistili pred tožencem, vendar je žled trajal nekaj dni in kot so očividci izpovedali policistu M.2 ob priliki oprave razgovorov z njim, cesta nekaj dni ni bila prevozna in jo je bilo treba čistiti. Enkratno dejanje gasilcev torej ni odpravilo več dni trajajočih in spreminjajočih se razmer zaradi posledic žledu. Pritožbene trditve, da so posledice žledu odpravili že gasilci sami, iz navedenih razlogov niso utemeljene.

10. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da sporna drevesa niso popustila pod žledom, sklicujoč se na fotografije, iz katerih je razvidno, da so bile korenine dreves iztrgane v smeri proti cesti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je J. O. po tožnikovem naročilu z buldožerjem odrinil les s ceste v gozd in s tem zaradi žledu posegel v gozd tožnika. Cesto je na ta način čistil po celotni dolžini, torej tudi v delu, kjer cesta ni potekala skozi tožnikov gozd. Iz s strani tožnika priloženih fotografij (A12) dejansko izhaja, da so bila drevesa odrinjena iz ceste proti gozdu, zato je logično posledica, da so bile korenine iztrgane v smeri proti cesti in ne v smeri proti gozdu. Sicer pa je polemiziranje v zvezi s smerjo korenin iztrganih dreves v pritožbi predstavlja pritožbeno novoto, saj navedena dejstva v postopku na prvi stopnji niso bila izpostavljena, zato v pritožbenem postopku niso upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Nenazadnje ni utemeljena pritožba, ki graja dejstvo nepridobitve soglasja tožnika za odstranjevanje dreves ob cesti v njegovem gozdu. Sodišče prve stopnje je evidentno zapisalo in obrazložilo, da je šlo v obravnavanem primeru za stanje, ki je bilo izredno, ki je onemogočalo prehodnost ceste, zato od tožnika v takih, izrednih razmerah ni bilo moč pričakovati pridobitve soglasja za dela, ki so mu dejansko omogočala dostop po cesti do svojega doma, čemur se v celoti pridružuje sodišče druge stopnje.

12. V posledici ugotovljenih izrednih razmer in enkratnega dejanja toženca tako ni moč govoriti o protipravnosti njegovega ravnanja oziroma ravnanja njegovega izpolnitvenega pomočnika (J. O., ki je dela opravil z buldožerjem), saj je šlo za odpravo izrednega stanja na cesti kot enkratnega dejanja, ki se ni ponovilo, hkrati pa pri tožencu ni zaznati kakršnegakoli namena ponovitvenega ravnanja. Dejanje toženca, ki mu je omogočilo dostop do svojega doma v času žledoloma v letu 2014 ni moč šteti kot dejanje, s katerim bi toženec protipravno vznemirjal oziroma omejeval toženčevo lastninsko pravico na gozdu, in bi njegovo dejanje predstavljalo oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice ter bi posledično opravičevalo tožnikovo sodno varstvo.

13. Ker tudi ne obstajajo nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in obrazložitvijo, niti ne nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in listinami samimi, kot zatrjuje pritožba, sodišče druge stopnje tudi v tej smeri zavrača pritožbo kot neutemeljeno.

14. V posledici navedenega je pravilna nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da toženec tožniku ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo zatrjuje tožnik, da mu je nastala. Tožnik kot lastnik gozda bi imel pravico zahtevati povrnitev škode po splošnih pravilih o povrnitvi škode, vendar le, če bi mu bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem (drugi odstavek 99. člena SPZ). Po splošnih pravilih o povrnitvi škode morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta: nastanek škode, da škoda izvira iz nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med njima ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. V obravnavanem primeru manjka element protipravnosti oziroma nedopustnosti toženčevega ravnanja, zato toženec tožniku ni odškodninsko odgovoren. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za podrta drevesta.

15. Nenazadnje je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tudi zahtevek tožnika na plačilo uporabnine zaradi uporabe ceste, ki teče po parcelni številki 1 k.o. Z., ki je nastala iz parcele št. 23 (v naravi gozd - v solasti tožnika in njegovega brata B. P., za vsakega do ½ - B5). Sodišče prve stopnje je ugotovilo (navedeno dejstvo ni pritožbeno prerekano), da so bile tako s tožnikom kot z vsemi ostalimi lastniki parcel preko katerih poteka cesta sklenjene pogodbe o služnosti pravici v letu 2004 (za konkretni - sporni del ceste s tožnikom in njegovim bratom)4 z Občino X. (kot investitorko), na podlagi katerih so se nepremičnine, po katerih teče cesta brezplačno prenesle nanjo. Čeprav po pogodbi o služnostni pravici z dne 4. 11. 2004 Občina X. še ni pridobila stvarne pravice, pa je nesporna obligacijska narava tega dogovora (cesta kot javno dobro), ki predpostavlja dejanske učinke za tretje (torej tudi za toženca kot uporabnika te ceste).

16. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

17. Tožeča stranka krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), prav tako krije stroške odgovora na pritožbo tudi tožena stranka sama, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 A. Berden in drugi Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 503. 2 Točka 10. obrazložitve izpodbijane sodbe: „Policist B. M. je opravil razgovore, poleg toženca še z J. O., T. L., M. L., S. Č. in D. L.. Vsi so mu skladno povedali, da v času žleda na spornem območju cesta nekaj dni ni bila prevozna in jo je bilo trreba čistiti.“ 3 Odločba GU RS, OGU M.r, Geodetska pisarna S. B., št. 02112-699/2014-2 z dne 20. 3. 2015 (B6) 4 Pogodba o služnostni pravici z dne 4. 11. 2014 (B5), ki po naknadnem postopku parcelacije še ni realizirana v zemljiški knjigi.