Jedro

Vprašanje, ali ima določeno zemljišče status funkcionalnega zemljišča, je predhodno vprašanje, o katerem mora - ker v upravnem postopku o tem ni bilo odločeno - odločiti sodišče. Gre za pravno vprašanje, ki ga je treba rešiti upoštevajoč pravila, ki so jih upravni organi v času pridobitve upoštevali v upravnih postopkih, ki so se vodili na zahtevo uporabnikov za določitev funkcionalnega zemljišča. Ker je bilo funkcionalno zemljišče v konceptu družbene lastnine podlaga za oblastveno prisvajanje (določanje pravice uporabe), njegovega obsega takratna praksa ni razlagala ekstenzivno; zlasti ko je bilo to zemljišče fizično ločeno od stavbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: a) potrdi v II. točki izreka vsebovana ugotovitev skupnega lastništva vsakokratnih lastnikov vrstnih hiš na parc. št. 1/2 k.o. X (ID znak ...) in v tem delu pritožba zavrne; b) r a z v e l j a v i j o III. in IV. točka izreka v celoti ter II. točka izreka, kolikor se nanaša na ugotovitev skupnega lastništva vsakokratnih lastnikov vrstnih hiš na nepremičninah parc. št. 1/3 k.o. X (ID znak ...), parc. št. 1/4 k.o. X (ID znak ...), parc. št. 1/5 k.o. X (ID znak ...) in parc. št. 1/6 k.o. X (ID znak ...) ter se v tem delu pritožbi ugodi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsakokratni lastniki dvajsetih vrstnih hiš v k.o. X (stavb št. ...) skupni lastniki posebnih skupnih delov teh hiš: parc. št. 1/2, 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X (II. točka izreka). Ostali tožbeni zahtevki so zavrnjeni (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 9.360,21 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz II. in IV. točke izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja odločitev, da je v skupni lasti lastnikov vrstnih hiš tudi zemljišče parc. št. 1/3 k.o. X, ki je v naravi parkirišče. Trdi, da taka odločitev nima podlage v prostorskih aktih. Sklicuje se na Pravilnik za izvajanje zazidalnega načrta za zazidalni otok MS 112/1 - Štepanjsko naselje (v nadaljevanju Pravilnik), ki je ključna pravna podlaga za ugotovitev pravnega stanja v zadevi. Opozarja na 9. čl. Pravilnika, ki predvideva dva tipa stanovanjskih objektov in sicer: a) skupino vrstnih hiš z osjo sever - jug in b) stanovanjske dvojčke. Povzema 13. čl. Pravilnika, da so garaže predvidene v sklopu vrstnih hiš in parkiranje na dovozu v garaže, dodatni parking za goste (14 PM) pa je predviden v severnem delu ob dovozu Litijske ceste. Ocenjuje, da Pravilnik ne daje pravne podlage za ugotovitev, da je parkirišče v skupni lastnini samo za sklop objektov pod točko a), torej izključno za skupino vrstnih hiš z osjo sever - jug. Trdi, da se do te pravne podlage sodišče prve stopnje ni opredelilo. Graja ugotovitev iz 4. alineje 27. točke obrazložitve: - da gre za skupni del, ker lastniki vrstnih hiš brez te nepremičnine ne bi mogli izvrševati redne rabe svojih nepremičnin; - da naštete parcele po svoji funkciji in razvoju parcelacije in po svojem namenu predstavljajo funkcionalno enoto s parcelami vrstnih hiš. Glede na garažo v hiši in parkirni prostor pred garažo skupno parkirišče ne pomeni nepremičnine, brez katere lastniki vrstnih hiš ne bi mogli izvrševati redne rabe svojih nepremičnin. Trdi, da se je sodišče oprlo le na prepričanje izvedenke, da razvoj dogodkov v naravi glede na realizacijo zazidalnega načrta kaže na to, da so bila parkirišča namenjena severnemu delu otoka. Za nezadostno označuje tudi obrazložitev glede parc. št. 1/4 in 1/5 k.o. X, saj že po konfiguraciji in legi parc. št. 1/4 funkcionalnost ni jasna in razvidna. Opozarja, da je mnenje podajala B. B., izvedenka za geodezijo, urejanje lastniških mej in geodetske evidence. Trdi, da izvedenec te stroke nima ustreznih znanj za obravnavanje vprašanj urbanistične stroke. Opozarja, da v drugi pravdni zadevi pridobljeno mnenje izvedenca urbanistične stroke nasprotuje mnenju izvedenke B. B. Meni, da ima izvedenka geodetske stroke znanje za razrešitev tehničnih in drugih vprašanj, povezanih z geodetsko stroko, nima pa ustreznega znanja za podajanje mnenja s področja urbanistične stroke. Dejstvo, da ima izvedenka večletne delovne izkušnje na področju urbanizma, še ne pomeni, da je pridobila formalno strokovno znanje iz področja urbanizma. Opozarja na kršitev načela enakega odločanja v enakih zadevah, saj se v zadevi II P 2243/2011 podan strokovni izvid A. A., sodnega izvedenca za urbanizem in varstvo okolja, loči od mnenja izvedenke B. B. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Sklicuje se na Pravilnik, gradbeno in lokacijsko dovoljenje ter lokacijsko dokumentacijo in opozarja, da za parkirišče ni navedeno, tako kot za zaklonišče, da bo zgrajeno tudi za potrebe drugih hiš. Parkirišče in prostor za smeti sta namenjena in tudi zgrajena za potrebe funkcioniranja dvajsetih vrstni hiš, saj je to del oz. pogoj gradbenega dovoljenja. Stanovanjski objekti južni-dvojčki (grajeni za trg) imajo svoja dodatna parkirna mesta (tudi za goste), večje garaže za dva avtomobila in svoje prostore za odlaganje smeti in njihovi uporabniki v vseh teh letih niso uporabljali spornih zemljišč. Za pritožbeno novoto označuje navedbo, da parkirišča zaradi garaže in možnosti parkiranja pred garažo niso potrebna. Trditev, da so bila sporna zemljišča namenjena izključno za lastnike vrstnih hiš, do prvega naroka ni bila prerekana. Ali imajo na teh zemljiščih kakšne pravice tudi lastniki drugih objektov, je nerelevantno. Odločitev ne preprečuje uveljavljanja zahtevkov, da so ta zemljišča skupna tudi drugim objektom, seveda pa bi eventualni vlagatelji zahtevkov to morali tudi dokazati. Sodbo ocenjuje za ustrezno obrazloženo, tudi glede parc. št. 1/4 in 1/5 k.o. X. Opozarja, da zavrnitve dokaznih predlogov tožena stranka na naroku ni grajala. Meni, da je izvedenka strokovno usposobljena za podajanje mnenja v tej zadevi. Različni mnenji ne pomenita kršitve enakosti. Toženkino nastopanje označuje za nerazumljivo, saj je na spornih zemljiščih le še formalno vknjižena njena lastnina. Sprašuje se, ali namerava tožena stranka tudi s temi zemljišči razpolagati v korist tretjih oseb, kot je to že storila z delom funkcionalnih zemljišč. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pritožbeni fazi je sporno, ali nepremičnine parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X, sodijo v kompleks zemljišč, na katerih so drugi tožnik in pravna prednica prve tožnice ter drugi lastniki vrstnih hiš, obenem z lastninsko pravico na vrstni hiši, pridobili pravico uporabe. To se je zgodilo, če gre za (skupno) funkcionalno zemljišče k (vrstnim) hišam. V tem primeru so kupci obenem s hišo pridobili pravico uporabe tudi na teh zemljiščih. V času sklepanja pogodbe (19.5.1993) veljavna zakonodaja(1) je namreč določala, da se skupaj s stavbo prenaša pravica uporabe funkcionalnega zemljišča, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Ne glede na dejstvo, ali so bile stavbe v družbeni ali v zasebni lastnini, se je pravica uporabe na stavbiščih pod njimi in pripadajočih zemljiščih v pravnem prometu prenašala skupaj s stavbo; stavba in njej pripadajoče stavbno zemljišče nista mogla imeti ločene usode. Stanovanjski zakon (Ur. list RS 18/91 s spremembami, v nadaljevanju SZ), ki je urejal lastninjenje stanovanj in hiš, te ureditve ni spreminjal. Do prenosa pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču je prišlo ne glede na to, ali je pogodba določilo o prenosu pravice uporabe na zemljišču vsebovala in ne glede na to, ali se je sprememba imetnika pravice uporabe tega zemljišča zabeležila v zemljiški knjigi (stavbna zemljišča v letu 1993 še niso bila olastninjena). Prenos imetnika pravice uporabe ni bil pogojen z vpisom v zemljiško knjigo. Tudi določitev in geodetska odmerjenost funkcionalnega zemljišča nista bila pogoj za njegov prenos. V primeru, da so bila obravnavana zemljišča (skupno) funkcionalno zemljišče k vrstni hiši, kupljeni s pogodbo z dne 19.5.1993, je bilo torej tudi to zemljišče predmet pogodbenega prenosa (prodaje). Kot že rečeno, pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču se je prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi.

6. V času sklepanja pogodbe (19.5.1993) sta pojem funkcionalnega zemljišča opredeljevala Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; Ur. list SRS 18/84 s spremembami (v tretjem odstavku 46. čl. kot stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe) in SZ (v prvem odstavku 9. čl. kot tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stanovanjske hiše in brez katerega ne more funkcionirati, kot so na primer dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjak, prostori za igro, počitek in podobno). Kot skupno funkcionalno zemljišče je SZ opredelil tisto funkcionalno zemljišče, ki služi več stanovanjskim hišam neposredno ali posredno in ne sodi med dobrine v splošni rabi (drugi odstavek 9. čl.). V tretjem in četrtem odstavku 12. čl. SZ je bilo določeno, da ima etažni lastnik na funkcionalnem zemljišču solastniški delež, ki je sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši; ni torej predvidel nastanka skupne lastnine. V postopku lastninjenja stavbnih zemljišč - z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini; Ur. list RS 44/97; v nadaljevanju ZLNDL (25.7.1997) - so torej etažni lastniki na funkcionalnem zemljišču pridobili solastninsko pravico, in sicer sorazmerno vrednosti njihovih etažnih enot (stanovanj, hiš) glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši (12. čl. v času lastninjenja veljavnega SZ).

7. Sedaj veljavni Stanovanjski zakon (Ur. list RS 69/03 s spremembami; v nadaljevanju SZ-1) in Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS 87/02; v nadaljevanju SPZ) funkcionalnega zemljišča ne omenjata, njegovega pravnega položaja pa ne spreminjata. Oba določata, da so skupni deli, med katere je uvrščeno tudi zemljišče, v solastnini(2). V prvem odstavku 190. čl. SZ-1 je izrecno določeno: - da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL določena kot funkcionalna ali ne; - da je takšno zemljišče v solastnini etažnih lastnikov. V prvem odstavku 217. čl. Zakona o graditvi objektov (Ur. list RS 110/2002 s spremembami) je gradbena parcela opredeljena kot tisto zemljišče, na katerem so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki in je določeno, da je v solasti vseh etažnih lastnikov.

8. Tožnika torej lahko dokažeta, da sta kot kupca (prva tožnica je pravna naslednica kupovalke) vrstne hiše v času uveljavitve ZLNDL na obravnavnih zemljiščih imela pravico uporabe, ki je bila s tem zakonom pretvorjena v solastninsko pravico. Utemeljeno lahko postavita ugotovitveni zahtevek, da sta solastnika (ne pa skupna lastnika) parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X. Primarni zahtevek, s katerim tožnika uveljavljata, da sta skupaj z drugimi lastniki vrstnih hiš skupna lastnika teh nepremičnin, zato ni utemeljen. Zaradi nepravilne uporabe materialnega bi bilo odločitev treba spremeniti in zahtevek iz druge točke izreka (glede parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X) zavrniti. Ker pa tožeča stranka skupno lastninsko pravico na teh nepremičninah utemeljuje tudi s priposestvovanjem, o tem pa se prvostopenjsko sodišče še ni izreklo(3), je odločitev v tem delu (zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja) razveljavljena (355. čl. ZPP).

9. Pravilna pa je odločitev glede parc. št. 1/2 k.o. X, kajti gre za toplotno postajo - kotlovnico. Ta nepremičnina je bila v času nakupa hiše - bodisi kot del stanovanja, pomožni prostor (drugi odstavek 2. čl. SZ), bodisi kot skupni prostor (tretji odstavek 8. čl. SZ) - nujen, neločljiv sestavni del lastninske pravice na posamezni od vrstnih hiš. Ne glede na to, kako jo opredelimo (kot del stanovanja ali kot skupni prostor), je bila skladno s predpisi, veljavnimi v času sklepanja pogodbe (19.5.1993), skupaj z vrstno hišo prenesena na kupca. Če jo opredelimo kot pomožen stanovanjski prostor (del vrstne hiše), je v solast lastnikov vrstnih hiš prišla že ob nakupu vrstnih hiš - na podlagi kupoprodajnih pogodb (tretji in četrti odstavek 12. čl. SZ); če jo opredelimo kot skupen prostor, pa z lastninjenjem - uveljavitvijo ZLNDL. Pravni položaj te nepremičnine pa je bil - za razliko od zgoraj obravnavnih funkcionalnih zemljišč - spremenjen s 23. čl. SZ-1. Takim skupnim delom, ki služijo več nepremičninam, so pa v posebni stavbi (zakon izrecno omenja skupno kotlovnico), je bil s SZ-1 priznan poseben status in glede teh nepremičnin oblikovana skupna lastnina. Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je kotlovnica parc. št. 1/2 k.o. X skupen del, ki služi lastnikom dvajsetih vrstnih hiš, nobena od pravdnih strank pa tej ugotovitvi ne nasprotuje, je odločitev glede te nepremičnine potrjena. V tem delu, torej glede parc. št. 1/2 k.o. X, je odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena (353. čl. ZPP).

10. Po uradni dolžnosti je treba razveljaviti III. točko izreka, saj je odločitev o podrednem zahtevku neobrazložena (14. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP). Razen tega je tožena stranka predlagala, da sodišče o drugem zahtevku odloča samo v primeru če ugotovi, da zahtevek, ki ga uveljavlja kot primarni zahtevek, ni utemeljen (tretji odstavek 182. čl. ZPP).

11. Vprašanje, ali ima sporno zemljišče (parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X) status funkcionalnega zemljišča, je predhodno vprašanje, o katerem bo - ker v upravnem postopku o tem ni bilo odločeno - v ponovljenem postopku odločilo sodišče prve stopnje. Gre za pravno vprašanje, ki ga je treba rešiti upoštevajoč pravila, ki so jih upravni organi v času pridobitve upoštevali v upravnih postopkih, ki so se vodili na zahtevo uporabnikov za določitev funkcionalnega zemljišča. V času sklepanja pogodbe (19.5.1993) veljaven Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je v 46. čl. pridobitev statusa funkcionalnega zemljišča za obstoječe objekte vezal na prostorsko izvedbeni načrt in prostorsko ureditvene pogoje. Vrhovno sodišče RS je na občni seji dne 21.12.1988 o tem sprejelo pravno mnenje(4).

12. Dejstvo, ali so nepremičnine parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X, funkcionalno zemljišče tožnikove vrstne hiše in drugih 19 vrstnih hiš, je sodišče prve stopnje že v dosedanjem postopku pravilno ugotavljalo na podlagi prostorsko izvedbenih aktov in na podlagi prostorsko ureditvenih pogojev. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bil sporen kompleks zemljišč parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X, urbanistično urejevan z drugimi prostorsko izvedbenimi akti, kot gradnja vrstnih hiš.

13. Prostorsko izvedbeni akti, na osnovi katerih je bila izvedena gradnja vrstnih hiš so sledeči: - lokacijska dokumentacija št. LD 28733 z dne 15.7.1982, njen naročnik je bila C. - lokacijsko dovoljenje Občine Ljubljana Moste Polje št. 351-294/85-06/GL z dne 8.9.1987 za gradnjo 20 hiš; izdano je bilo investitorju C. - Gradbeno dovoljenje Občine Ljubljana Moste Polje št. 351-294/85-06/GL z dne 15.2.1988; izdano je bilo C. - Uporabno dovoljenje Občine Ljubljana Moste Polje št. 351-294/85-06/GL z dne 11.1.1989 za 20 vrstnih hiš, toplotno postajo in priključni cevovod; izdano je bilo C. 14. Komunalne naprave in zunanja ureditev zazidalnega otoka MS 112/1 je bilo predmet urejanja s sledečimi prostorsko izvedbenimi akti: - PGD in PZI zunanje ureditve - I. faza zazidalnega zazidalnega otoka MS 112/1 v Štepanjskem naselju (naročnik je bil D.) - lokacijska dokumentacija LD 30336 z dne 25.7.1984 (naročnik ZIL). S to lokacijsko dokumentacijo je bila predvidena gradnja parkirišča (14 parkirnih mest v dvojnem nizu z odmikom 6 m) vzhodno od dovozne ceste med Litijsko cesto in stanovanjskim nizom. Ne predvideva se, da bi bila parkirišča predvidena za uporabnike točno določenih objektov.

- lokacijsko dovoljenje Občine Ljubljana Moste Polje št. 351-285/85-06/TIS z dne 8.4.1985 za zunanjo ureditev zazidalnega otoka MS 112/1 na zemljišču 1 in 2/1 k.o. X (izdano je bilo D.) - gradbeno dovoljenje Občine Ljubljana Moste Polje št. 351-285/85-06 TIS z dne 28.1.1986 (izdano je bilo D.) - Uporabno dovoljenje Občine Ljubljana Moste Polje št. 351-285/85-06/SŽ (izdano je bilo D.)

15. Prostorski akti, ki so bili podlaga za izdajo zgoraj navedenih prostorskih izvedbenih aktov - tako za gradnjo 20 vrstnih hiš kot za urejanje zazidalnega otoka MS 112/1 - pa so bili: - Srednjeročni plan z zazidalnim načrtom za MS 112/1 (Ur. list SRS 21/82) - programski in tehnični del zazidalnega načrta za del zazidalnega otoka MS 112/1 - Štepanjsko naselje, sprejet na Skupščini Občine Ljubljana Moste Polje dne 27. maja 1982, objavljen kot Odlok v Ur. listu SRS 21/82 - Odlok o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom Občine Ljubljana Moste Polje za obdobje 1986 - 1990 (Ur. list SRS št. 13/86) - Pravilnik za izvajanje zazidalnega načrta otoka MS 112/1 - Štepanjsko naselje

16. Gradnja parkirišč, ki sestavljajo glavnino v tem postopku še spornega prostora, je bila obravnavana s prostorsko izvedbenimi akti, ki obravnavajo zunanjo ureditev zazidalnega otoka MS 112/1 - Štepanjsko naselje. Ti akti ne izkazujejo neposredne povezanosti parkirišč in drugih površin z vrstnimi hišami. Za pravilno se zato pokaže trditev tožene stranke, da ti akti izkazujejo prostorsko ureditev okolice družbeno usmerjene gradnje (20 vrstnih hiš) in gradnje za trg v neposredni soseščini oz. celotnega področja urejanja. V kolikor se v teh aktih omenjajo parkirišča (tudi) za vrstne hiše (Pravilnik), so le-ta z navedenimi akti predvidena v okviru urejanja območja kot celote, ni pa mogoče na njihovi podlagi zaključevati, da gre za funkcionalno zemljišče vrstnih hiš. Izvedenka je podala mnenje, da so bile parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X, v takratnem stanju kot del parc. št. 3 in 2/1 k.o. X, v prostorskem aktu, ki je podlaga za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja, opredeljene kot površine namenjene za ureditev Privškove ulice s pločnikom, dovoza do parkirišča, parkirišča s štirinajstimi pakirnim mesti, zelenic z drevesi in grmovnicami ter nadstrešnice za smetnjake. Da bi bilo to zemljišče predvideno oz. namenjeno za potrebe točno določenih nepremičnin, v prostorskem aktu torej ni bilo predvideno.

17. Tožeča stranka sama na več mestih (tožba, vloga z dne 30.3.2009, vloga z dne 12.11.2013) navaja, da pri točkovanju, ki je bilo podlaga za določitev cene vrstne hiše, ta ureditev ni bila posebej točkovana. Res pa je, da na ceno nepremičnine vpliva tudi komunalna opremljenost zemljišča. Vendar na osnovi tega dejstva ni mogoče zaključevati, da gre za funkcionalno zemljišče. Pri vsaki gradnji namreč investitor s plačilom komunalnega prispevka prispeva k ureditvi komunalne opremljenosti svojega zemljišča. 18. Prostorsko izvedbeni akti, ki se nanašajo na gradnjo vrstnih hiš (konkretno lokacijska dokumentacija LD 28733) spornega kompleksa zemljišč parc. št. 1/3, 1/4, 1/5 in 1/6, vse k.o. X, ne opredeljujejo kot sestavni del gradbene parcele. Sporna zemljišča v predparcelacijskem načrtu, ki je sestavni del zazidalnega načrta, niso omenjena. V lokacijski dokumentaciji št. 28773, ki obravnava novogradnjo 20 vrstnih hiš, je 14 parkirnih mest omenjenih v okviru arhitektonsko zazidalne situacije širše okolice Otok MS 112/1 - Štepanjsko naselje. V zazidalnem načrtu, ki predvideva njihovo gradnjo, je navedeno, da bodo služila „tudi“ za potrebe parkiranja prebivalcev vrstnih hiš (enako kot dovoz in dostop do objektov, zaklonišče). Očitno torej gre za izven gradbenih parcel locirane komunalne objekte in naprave, namenjene širši okolici, tudi lastnikom vrstnih hiš.

19. Pritožnik pravilno opozarja, da 13. čl. Pravilnika omenja tudi druge objekte, ne samo vrstne hiše. Pritrditi je pritožbi, da je pomembno tudi razmerje med velikostjo funkcionalnega zemljišča in velikostjo vrstne hiše, možnost parkiranja v hiši in ob hiši, dejstvo, da gre za od stavbe fizično ločeno zemljišče. Spregledati ni mogoče niti tega, da je bilo funkcionalno zemljišče v konceptu družbene lastnine podlaga za oblastveno prisvajanje (določanje pravice uporabe), zato njegovega obsega takratna praksa ni razlagala ekstenzivno; zlasti ko je bilo to zemljišče fizično ločeno od stavbe.

20. Neutemeljeno pa pritožnica oporeka strokovni usposobljenosti izvedenke Sinje Bandelj za podajanje izvedenskega mnenja. Ker predmet spora ni umeščanje objektov v prostor, ampak razlaga urbanističnih in drugih predpisov, je kot poznavalka geodetske stroke nedvomno sposobna podati mnenje. Glede na to, da so bile izvedene geodetske meritve, se pokaže, da je izvedenka geodetske stroke najboljša izbira, čeprav bi mnenje lahko podajal tudi izvedenec gradbene stroke ali urbanist. 21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločitev, ko bo znan uspeh strank v postopku (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

(1) 12. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 6/1980), 7. čl. Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS 19/1976 in 42/1986).

(2) Četrti odstavek 3. čl., 5. čl. in 18. čl. SZ-1; prvi in tretji odstavek 105. čl., 270. čl. in prvi odstavek 266. čl. SPZ.

(3) Na zaključku 15. točke obrazložitve je izrecno navedlo, da trditev o priposestvovanju ni presojalo.

(4) Poročilo VSS 1-2/88 str. 55