Jedro

Kadar solastnik z gradnjo soglaša in pri njej sodeluje, govorimo o skupni gradnji, temelj za spremembo solastninskih deležev v takem primeru niso večji ali manjši prispevek, temveč dogovor o spremembi solastninskih deležev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da prizidek k stanovanjski hiši P. j. 41, Ljubljana in samostojna garaža, oba stoječa na parc. št. 1850/3 k.o. D. nista predmet delitve solastne nepremičnine ter da je tožnik izključni lastnik prizidka v izmeri 45 m2 ter samostojne garaže v izmeri 25 m2 ter zemljišča, na katerem stojita na parc. št. 1850/3 k.o. D. skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, določenim po izvedeni parcelaciji parc. št. 1850 k.o. D. ter zahtevek za vknjižbo lastninske pravice na tožnika A. P.. V posledici take odločitve je tožniku naložilo, da povrne prvotoženki 3.587,22 EUR in drugotoženki 2.140,65 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnik navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, saj meni, da so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Namen pogodbe z dne 21. 11. 1973 je določen in jasen, to je rešitev stanovanjskega problema prvotoženke z nadgradnjo stanovanjske hiše, kar izhaja iz točke ena prvega odstavka darilne pogodbe. Iz izpovedi J. P. izhaja, da se o zemljišču niso pogovarjali, saj je hči reševala svoj stanovanjski problem. Sodišče je to izjavo brez utemeljenih razlogov štelo za neverodstojno. P. J. bil tudi po sklenjeni pogodbi s prvotoženko edini gospodar zemljišča, ga urejal in odločal o novogradnjah. Tudi prvotoženka je izpovedala, da je bila predmet pogodbe gola predpostavka, kjer naj bi z možem zgradila stanovanje. Glede spodnjega dela prizidka pa je izpovedala, da se niso ukvarjali s tem, kakšen je vknjižni delež v zemljiški knjigi. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izpovedjo priče J. P. in prvotoženke in tudi v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča v predhodnih razveljavitvenih sklepih. Ker zemljišče ni bilo predmet darilne pogodbe, bi moralo sodišče upoštevati skupni dogovor o gradnji spornih objektov. Sodišče bi moralo odločiti o nespornem delu zahtevka, ne pa prizidek obravnavati ločeno spodnji in zgornji del, saj je nesporno ugotovljeno, da je lastnik zgornjega dela prizidka tožnik. Napačna je ugotovitev, da o zgornjem delu prizidka tožnik ni postavil zahtevka. Nadalje tožnik očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določbo člena 285 ZPP ter še navaja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo prvi toženki darovano tudi 2/5 zemljišča ob nespornem dejstvu, da je tožnik lastnik stanovanja v zgornjem delu prizidka. Napačna je tudi odločitev o stroških toženih strank, saj jih sodišče ni specificiralo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravni prednik tožnika (oče J. P.) je z darilno pogodbo z dne 21. 11. 1973 svoji hčerki prvotoženki podaril 2/5 parcelne številke 1850/3 vl. št. 1180 k.o. D. za izgradnjo (nadzidavo) pritlične stanovanjske hiše (tč. I darilne pogodbe). Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da predmet darilne pogodbe ni bilo samo neizdelano podstrešje, kot trdi tožnik, temveč tudi zemljišče, saj to izhaja iz točke III darilne pogodbe, ko je opredeljen vrednostni delež podarjenega solastninskega deleža zemljišča (takratnih 11.200,00 din) in V točke d, ko je navedeno, da si pogodbenika ne razdelita uživanja zemljišča. Določila pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, saj izhaja že iz same vsebine darilne pogodbe. Glede na tak zapis v pogodbi je sodišče prve stopnje napravilo pravilne zaključke in dokazno oceno, ko ni verjelo očetu pravdnih strank J. P., da je z darilno pogodbo prvotoženki podaril le neizdelano podstrešje, saj je, kot že omenjeno, taka izpoved v nasprotju z vsebino darilne pogodbe in zaključki sodišča prve stopnje niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot trdi pritožba, temveč temeljijo na dokazni oceni, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Za pravno presojo v konkretnem primeru tako tudi ni pomembno, ali je P. J. izključno gospodaril z zemljiščem, kot neutemeljeno trdi pritožba. Pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnih pomislekov glede na besedilo darilne pogodbe, da je bilo predmet darilne pogodbe glede na zgoraj obrazloženo tudi zemljišče in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo paragrafa 914 takrat veljavnega ODZ o razlagi pogodb in je, kot že omenjeno, neutemeljena pritožba tudi v delu, ko trdi, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določila darilne pogodbe in da je odločilo mimo napotkov pritožbenega sodišča v predhodnih razveljavitvenih sklepih, kot neutemeljeno trdi pritožba, saj je sodišče ugotavljalo tisto, kar mu je bilo naloženo v predhodnih razveljavitvenih sklepih, to je, kakšna je bila volja pogodbenih strank in ali je bil predmet darilne pogodbe tudi zemljišče (druga sodba sodišča prve stopnje pa je bila razveljavljena predvsem zaradi bistvenih kršitev postopka). Ob nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje na obravnavi, da so pri gradnji prizidka z delom sodelovali vsi, to je tožnik, toženka, oba starša, mož toženke in žena tožnika (zapisnik z glavne obravnave l. št. 312) pomeni, da je šlo za skupno gradnjo na nerazdeljeni nepremičnini na podlagi dogovora. Da bi se spremenili že obstoječi solastninski deleži, bi se morala solastnika posebej dogovoriti. Če takega dogovora ni (tožnik ga niti ne zatrjuje), tudi ni podlage za spremembo solastniških razmerij. Tožnik oziroma njegov pravni prednik bi lahko povečal svoj solastninski delež le na podlagi dogovora, da bodo imela skupna vlaganja v solastno nepremičnino za posledico spremembo solastninskih deležev sorazmerno z večjo vrednostjo vlaganj. Ker takega dogovora ni bilo, ni podlage za spremembo solastninskih deležev, ki so nastali na podlagi darilne pogodbe, sklenjene v letu 1973 med pravnim prednikom tožnika in prvotoženko (enako sodba II Ips 282/2004). Glede na to so neutemeljene pritožbene trditve o kršenju materialnega procesnega vodstva v zvezi z zahtevo o specifikaciji zahtevka pod 3 tožbenega zahtevka, saj te okoliščine v ničemer ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je materialnopravno pravilna iz zgoraj navedenih razlogov.

Tudi odločitev o stroških je zadosti obrazložena, saj je odmera stroškov razvidna iz priloženih stroškovnikov, ki se nahajajo v spisu tako, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, da se odločitve o pravdnih stroških ne da preizkusiti.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP.