Jedro

Izročilna pogodba, sklenjena pred izdajo sklepa, s katerim je bilo upravičencu vrnjeno zaplenjeno premoženje, ne učinkuje glede vrnjenega premoženja, če to premoženje ni bilo v pogodbi izrecno navedeno. Enako dedne izjave glede vrnjenega premoženja nimajo pravnega učinka, če so bile dane potem, ko je bilo premoženje že zaplenjeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju po tem, ko je ugotovilo, da je zapustnica že za življenja z izročilno pogodbo z dne 2.3.1967 izročila vse drugo svoje premoženje, razen nepremičnine vl. št. 510 k.o. B., svojemu sinu V.G. in da so se z izročitvijo premoženja strinjali tudi preostali trije zapustničini otroci O. S., A.K. in F.G. in da je v izročilni pogodbi izrecno navedeno, da so obe hčeri O.S. in A.K. ter sin F.G. dedno popolnoma odpravljeni, določilo za dedinjo zapustničinega premoženja - nepremičnine vl. št. 510 k.o. B., zapustničino vnukinjo A.G., ki je hči pokojnega zapustničinega sina V.G. Zapustničini hčerki A.K. in O.S. sta zoper sklep o dedovanju vložili pravočasno pritožbo, v kateri izrecno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je bila nepremičnina, ki jo je sodišče dodelilo samo A.G., zapustnici zaplenjena s sodbo Vojaškega sodišča z dne leta 1945 in s sklepom Okrajnega sodišča in dne 27.2.1948 prenešena v občo ljudsko imovino. Poudarjata, da je zapustnica sklepala izročilno pogodbo dne 2.3.1967, torej 19 let po zaplembi in zaplenjena parcela v izročilni pogodbi ni navedena. V denacionalizacijskem postopku pa je bila parcela s sklepom z dne 2.3.1993 vrnjena na ime zapustnice. Zapustnica z izročilno pogodbo z dne 2.3.1976 torej s parcelo, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, posebej in izrecno ni razpolagala. Izročilna pogodba pa je dednopravna pogodba v smislu določbe čl. 80/3 Zakona o denacionalizaciji. Ker v izročilni pogodbi z dne 2.3.1967 ni govora o zaplenjeni parceli, ki je predmet sedanjega postopka o dedovanju, je sodišče neutemeljeno izločilo pritožnici iz dedovanja, saj jima zakonita dedna deleža na zapuščini, ki je predmet postopka, pripadata. Pritožnici predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, navajata pa tudi, da je potrebno sklep spremeniti in zapuščino dodeliti vsem zakonitim dedičem, ki pridejo v poštev za dedovanje.

A.G. v odgovoru na pritožbo poudarja, da se pritožnici napačno sklicujeta na določbo tretjega odst. 80. čl. Zakona o denacionalizaciji, ker za premoženje, ki je bilo vrnjeno A.G. s sklepom z dne 2.3.1993 po določbah ZIKS-a veljajo glede dedovanja določbe Zakona o dedovanju. Opozarja na 4. točko izročilne pogodbe, iz katere izhaja, da so O.S., A.K. in F.G. izjavili, da so dedno popolnoma odpravljeni, pri čemer jih je sodnik ob overitvi opozoril na pravne posledice, to je, da gre za odpoved dedovanju, ki ima učinek tudi za ev. naknadno najdeno premoženje. Sicer pa poudarja, da je vsak od prej navedenih že dobil od matere okoli 1 ha najboljše zemlje, nekaj pa v denarju oziroma pomoči pri gradnji. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Ni spora med dediči po pok. zapustnici, da je z izročilno pogodbo z dne 2.3.1967 izročila svoje premično in nepremično premoženje svojemu sinu V.G. in da iz 4. čl. navedene pogodbe izrecno izhaja, da so ostali zapustničini otroci O.S., A.K. in F.G. k tej pogodbi pristopili in sami izjavili, da so po svoji materi izročevalki A. G. dedno popolnoma odpravljeni. Tudi ni spora med dediči po pok.

zapustnici, da je bila zapustnica obsojena s sodbo Vojaškega sodišča leta 1945 tudi na zaplembo celotnega premoženja z zakonskimi omejitvami, da so bile te nepremičnine v letu 1948 tudi prenešene v splošno ljudsko premoženje in da je bilo to premoženje v nepravdnem postopku s sklepom z dne 2.3.1993 vrnjeno na ime zapustnice.

Po dne 22. aprila 1975 umrli zapustnici zapuščinskega postopka ni bilo, ker je že z izročilno pogodbo z dne 2.3.1967 izročila vse svoje premoženje svojemu sinu V.G., z izročilno pogodbo pa so se takrat strinjali vsi preostali zapustničini potomci in tudi izrecno izjavili, kot je bilo že obrazloženo, da so bili ob sklepanju izročilne pogodbe že popolnoma dedno odpravljeni. S sklepom prvostopnega sodišča z dne 2.3.1993 pa je bilo premoženje, ki je bilo zapustnici zaplenjeno, po razveljavitvi kazenske sodbe, vrnjeno. V takih primerih se za vračanje premoženja uporablja 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS št. 12/77-8/90). Glede vrnjenega premoženja je bilo zato zdaj treba izpeljati zapuščinski postopek, v katerem je treba odločiti o dedovanju premoženja, ki je pripadlo umrli zapustnici po sklepu z dne 2.3.1993. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu izrecno ugotovilo, da je zapustnica že za časa življenja z izročilno pogodbo z dne 2.3.1967 izročila vse drugo svoje premoženje, razen vrnjene nepremičnine, vpisane pri vl. št. 510 k.o. B., svojemu sinu V.G.. Nadalje je ugotovilo, da so se z izročitvijo po navedeni pogodbi poleg prevzemnika strinjali tudi preostali trije zapustničini otroci in da je tudi v 4. točki navedene pogodbe izrecno zapisano, da so ostali zapustničini otroci dedno že popolnoma odpravljeni. Glede na takšne dedne izjave je prvo sodišče določilo kot dedinjo nepremičnine, vpisane pri vl. št. 510 k.o. B., zapustničino vnukinjo A.G., ki je potomka pokojnega zapustničinega sina V.G.. Vendar iz izročilne pogodbe z dne 2.3.1967 ne izhaja zaključek, da je bila sklenjena pod predpostavko, da izročevalka prepušča tudi zaplenjeno premoženje V.G. in da so bili ostali otroci, upoštevaje tudi zaplenjeno premoženje, dedno popolnoma odpravljeni. V tem primeru bi imela sicer izročilna pogodba pravno napako, saj bi izročevalka razpolagala s tujo stvarjo. Vendar je iz vsebine izročilne pogodbe zaključiti nasprotno, da je bila izročilna pogodba sklenjena le glede premoženja zapustnice, ki zapustnici ni bilo zaplenjeno in da so se dediči strinjali z izročilno pogodbo le glede tega premoženja. Za zapuščinski postopek je sicer treba uporabiti določbe Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. št. 15/76, 13/78, 2. odst. 221. čl.), vendar je treba smiselno uporabiti tudi določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS št. 27/91-I), ki urejajo zapuščinski postopek (74 - 83 čl.), ne glede na to, da je bilo zaplenjeno premoženje vrnjeno upravičenki po določbi 145. čl. ZIKS.

Ker, kot zaenkrat izgleda, torej v izročilni pogodbi zaplenjeno premoženje ni bilo upoštevano, dednopravnih izjav O.S., A.K. in F.G., danih ob sklepanju izročilne pogodbe, ni mogoče upoštevati glede zaplenjenega in zdaj vrnjenega premoženja saj je bil tedaj obseg izročenega premoženja manjši. Pravično je zato, da dediči po pok.

zapustnici ponovno premislijo in se ponovno izjavijo tudi glede tega premoženja. Ker torej v izročilni pogodbi in v izjavah pritožnic in njunega brata F.G., zapisanih v izročilni pogodbi, ni izrecno navedeno, da se nanašajo tudi na takrat zaplenjeno (in zdaj vrnjeno premoženje), izročilna pogodba, ki je bila sklenjena pred več kot 26 leti pred izdajo sklepa o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ne more učinkovati tudi glede premoženja, ki je upravičenki pripadlo po sklepu z dne 2.3.1993 (smiselno prvi in tretji odst. 80 čl. ZDEN).

Izpodbijani sklep je bilo zato treba razveljaviti, da bo lahko prvostopno sodišče v ponovljenem postopku ponovno pribavilo dedne izjave zakonitih dedičev po pok. zapustnici tudi glede zdaj vrnjenega premoženja in da bo ugotovilo, (če med dediči ne bo spora o dejstvih) ali niso bili morda, tudi upoštevaje zdaj vrnjeno premoženje, O.S., A.K. in F.G. že popolnoma dedno odpravljeni, tako kot to smiselno navaja v odgovoru na pritožbo A.G., ko navaja, da je vsak od njih že dobil od matere okoli 1 ha najboljše zemlje, nekaj pa v denarju oz.

pomoči pri gradnji.