Jedro

Presoja višine izgubljenega zaslužka in rente

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje a) spremeni v točki 1 glede zahtevka za plačilo odškodnine za skaženost (to je glede zahtevka za plačilo zneska 8.345,85 EUR s pripadki) tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.200,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, in sicer od zneska 766.848,00 SIT oziroma 3.200,00 EUR za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15-ih dni.

b) - razveljavi v 1. odst. točke 1 glede zahtevka za plačilo 42.355,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.752,63 EUR od 1.1.1994 do plačila, od zneska 2.211,65 EUR od 1.1.1995 do plačila, od zneska 2.503,76 EUR od 1.1.1996 do plačila, od zneska 5.007,51 EUR od 1.1.1997 do plačila, od zneska 6.009,01 EUR od 1.1.1998 do plačila, od zneska 7.511,27 EUR od 1.1.1999 do plačila, od zneska 9.013,52 EUR od 1.1.2000 do plačila in od zneska 8.345,85 EUR od 15.10.2000 do plačila, - razveljavi v 2. odst. točke 1 glede zahtevka za plačilo rente v mesečnem znesku 834,58 EUR od 21.10.2000 dalje s pripadki in - razveljavi v 3. odst. točke 1 in točki 2. glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

c) V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, se pritožba zavrne in sodba potrdi.

II.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: (1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v skupnem znesku 55.291,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v izreku sodbe navedenih zneskov ter v celoti tudi zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 834,58 EUR neto od 21.10.2000 dalje s pripadki. Glede na takšno odločitev je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15-ih dni povrne tudi pravdne stroške v višini 3.366,16 EUR. S sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke, da gre za že razsojeno stvar, zavrne in ustavi postopek o delu zahtevka, ki ga je tožeča stranka umaknila (za glavnico v višini 83.500,25 EUR s pp) (2.) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi pritožnik povzema ugotovitve sodišča glede konkretnih sprememb v zunanjosti pritožnika in navaja, da brazgotine strelnih ran, 15 cm dolga brazgotina na trebuhu in brezzoba usta, pomenijo skaženost. Okolica tega tudi ne sprejema pozitivno in brez odpora. Tožnik je izpovedal, da ga motijo pogledi mimoidočih in da se počuti kot prestreljen kriminalec. Brazgotine niso kozmetični defekt, opis tožnika, kako se počuti, pa slikovito odraža njegovo počutje in psihično ravnotežje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik imel obrtno dovoljenje, da je pred tem opravljal obrtno dejavnost in da za opravljanje le-te ni več sposoben. Tožnik je dokazal, da je v škodnem dogodku izgubil delovno sposobnost in da od takrat ni zaslužil ničesar več. Sodišče je spregledalo, da je do škodnega dogodka prišlo 7.3.1990 in da bi bili podatki iz obdobja pred letom 1990 zaradi sprememb (davčne) zakonodaje neprimerljivi. Zahteval je minimalno odmeno za celotno obdobje, in sicer glede na svojo izobrazbo in delo, ki ga je opravljal. Gotovo je, da bi brez izgube delovne zmožnosti v enem letu zaslužil od 1.000,00 do 1.500,00 EUR, kolikor je zahteval. Tudi otrok in študent, ki nista nikoli delala, imata pravico do povračila škode iz naslova izgubljene delovne zmožnosti. Tožnik poleg tega ni bil dolžan niti eno leto več opravljati obrtne dejavnosti. Nobenega razloga ni, da tožnik ne bi zaslužil toliko, kot vsak povprečen človek z njegovo izobrazbo in delovnimi sposobnostmi. Na to se je tožnik tudi skliceval in predlagal dokaz z izvedencem. Kolikšno škodo bi bilo mogoče pričakovati po rednem teku stvari, je mogoče ugotoviti z izvedencem. Tožniku je glede na izobrazbo gradbenega tehnika, ob dejstvu, da je bil v času nezgode v zgodnjih 30 letih, zdrav, polno delovno sposoben, z izkazanim obrtnim dovoljenjem, treba prisoditi vsaj odškodnino v višini najmanjše, z zakonom predpisane, plače v Republiki Sloveniji. Glede tuje pomoči in postrežbe je očitno, da jo je tožnik potreboval, v kakšnem obsegu, pa izhaja iz tožbenih navedb ter izpovedi oškodovanca in zaslišane priče. O takšnem zahtevku lahko sodišče vedno odloči na podlagi in ob uporabi običajnih življenjskih izkušenj. V posledici zavrnitve zahtevkov je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila pritožbo zgolj zoper sodbo, sklep s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, da je stvar pravnomočno razsojena in s katerim je ustavilo postopek glede zneska 83.500,25 EUR, pa je postal pravnomočen, saj se pravdni stranki zoper to odločitev nista pritožili.

(6.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede zahtevka za plačilo škode iz naslova potrebne tuje pomoči in oskrbe (7.) Tožeča stranka je iz tega naslova zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo zaradi nesklepčnosti in je pritožba zato neutemeljena.

(8.) Tožnik je v zvezi s to škodo navedel zgolj to, da je bil 27.3.1990 odpuščen v domačo oskrbo (primerjaj tožbene navedbe, stran 4). Kljub pozivu sodišča na obravnavi dne 28.2.2008 (list. št. 102) in ugovoru tožene stranke, da je tožba nesklepčna, pomanjkljivih navedb ni dopolnil in drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v podatkih spisa. Tožnik je o pomoči, ki mu je bila nudena s strani žene in sina res izpovedal ob zaslišanju, prav tako je o tem izpovedal tudi zaslišani D. R., vendar pa je potrebno pritožniku pojasniti, da je dokazni postopek namenjen dokazovanju s strani stranke zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih navedb. Tožeča stranka bi torej morala potrebna dejstva najprej (pravočasno) zatrjevati in s tem poskrbeti za sklepčnost zahtevka, nato pa bi se lahko sklicevala na izvedene dokaze, ki bi eventualno te navedbe tudi potrdili.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine za skaženost (9.) Tožeča stranka je v zvezi s tem delom zahtevka trdila, da je tožnik skažen zaradi več brazgotin na prsnem košu in predelu ličnice, ki so posledica prestrelnih ran, so nepravilne oblike in vidne tudi z večje razdalje. Tožnik zlasti, ko nima oblačil (na kopališču), opaža poglede ljudi, ki izražajo negativna čustva in zato duševno trpi.

(10.) Tožbena podlaga torej ne zajema trditve, da skaženost predstavlja tudi pomanjkljivo zobovje. Takšne pritožbene trditve so zato nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Ne glede na navedeno pa je pritožnika potrebno opozoriti, da je, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, posledica škodnega dogodka izguba treh zob in ne popolna škrbavost, kot navaja v pritožbi.

(11.) Pojem skaženosti je pravni standard, katerega konkretna vsebina se presoja po subjektivnih in objektivnih kriterijih in ta pojem tudi ni enak medicinskemu pomenu te besede. Medicinski pomen skaženosti namreč označuje takšne spremembe v oškodovančevem videzu, ki v okolici vzbujajo odpor, pravno gledano, pa lahko tudi spremembe v videzu, ki ne ustrezajo temu medicinskemu kriteriju, ustrezajo pravnemu standardu skaženosti. Ta razlika je, glede na izvedeniško mnenje, pomembna tudi v konkretnem primeru. Presoja tega standarda, glede na povedano, zato terja najprej ugotavljanje konkretnih sprememb v oškodovančevi zunanjosti, nato pa sledi sklepanje o njihovi opaznosti, možnosti njihovega zakrivanja ter vplivanju teh sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje, upoštevajoč pri tem tudi njegovo starost in spol. (12.) Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja dr. S. (priloga A11) ugotovilo, da ima tožnik na levem licu 0,7 x 0,7 cm veliko brazgotino, ki je slabše vidna, pod njo je majhna zatrdlina v podkožju. Na desnem licu ima 0,7 x 0,8 cm veliko bledo brazgotino, ki je malo uvlečena v podkožje. Na prsnem košu ima bledo 1 x 1 cm veliko brazgotino, ki je komaj opazna, na levi nadlahti je 1,5 x 1,5 cm velika temno rjava brazgotina, ki je dobro vidna, na trebuhu je vzdolžna 15 x 1 cm velika brazgotina, ki je deloma pokrita z dlakami, ob njej pa so brazgotine velikosti 2 x 1 cm, 1 x 1 cm in 1 x 1,5 cm, na hrbtu pa brazgotine velikosti 2 x 1 cm in 2 x 2 cm, ki so temno rjave barve. Tožnik je ob zaslišanju, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, izpovedal, da se grozno vidi brazgotina na trebuhu in da na morju še majice ne more sleči, počuti se kot kakšen prestreljen kriminalec. Tam, kjer so ga prestrelile krogle, so ostali veliki krogi. Ljudje strmijo vanj tako, da vzame majico in gre. Ko se pogleda v ogledalo, se „bogo počuti“.

(13.) Pritožbeno sodišče glede na opisane kriterije in dejanske ugotovitve, ki so bile povzete, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo zmotno uporabilo, saj je pri presoji, ali spremembe v zunanjosti pritožnika ustrezajo pravnemu standardu skaženosti, uporabilo prestroga merila. Res je sicer, da so nekatere od brazgotin slabše vidne, vendar pa je ob tem potrebno upoštevati, da sta dve na obrazu, največja (ob njej pa več manjših in dobro vidnih) pa na trebuhu, kjer brazgotin, vsaj v poletnem času, ni vedno možno prekrivati. Upoštevajoč tudi starost oškodovanca (ob škodnem dogodku je imel komaj 32 let), gre zato po oceni pritožbenega sodišča za takšno spremembo zunanjosti, ki ustreza pojmu skaženosti. Pritožnik je zatrjeval in preko svoje izpovedbe dokazal tudi to, da zaradi skaženosti trpi duševne bolečine takšne intenzivnosti, ki opravičujejo prisojo pravične denarne odškodnine. Tako opis pritožnika ob zaslišanju, da se počuti kot prestreljen kriminalec, da se počuti „bogo“ in da se ob pogledih ljudi umika, namreč ne odraža nič drugega kot takšne duševne bolečine, ki trajajo že vse od škodnega dogodka dalje.

(14.) Pri odmeri denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti je pritožbeno sodišče upoštevalo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za njeno prisojo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti le-te. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin konkretnega oškodovanca, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je potrebno objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

(15.) Upoštevajoč oba navedena kriterija, je pritožbeno sodišče pritožniku kot pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti prisodilo znesek 4.000,00 EUR, kar predstavlja približno 4,2 povprečne plače. (16.) Ob spremembi odločitve v tem delu, za kar je imelo pritožbeno sodišče pooblastilo v 5. alineji 358. člena ZPP, pa je po uradni dolžnosti opravilo tudi preizkus pravilne uporabe materialnega prava v pogledu preostalih predpostavk, ki morajo biti podane, da lahko govorimo o odškodninski odgovornosti ( protipravno ravnanje, vzročna zveza in krivda) ter ugotovljenega soprispevka oškodovanca, saj je sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je celoten zahtevek zavrnilo delno zaradi nesklepčnosti, delno pa zaradi nedokazanosti zatrjevane škode, vsa potrebna dejstva v tej smeri ugotovilo in naredilo tudi materialnopravne zaključke. Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo svojo vezanost na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. K 81/98 z dne 14. 9. 1999 v pogledu obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti ( 14. člen ZPP) ter je posledično tudi pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje toženca protipravno, da je zanj odgovoren in da obstoji med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo, vzročna zveza. Pravilno sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevih ugovorov, ki kažejo na zatrjevanje silobrana, saj to, zaradi prej opisane vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, ni več mogoče, pravilno, čeprav deloma iz drugih razlogov, pa je bil zavrnjen tudi toženčev ugovor, da se v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, ni spravil sam, kar je sodišče prve stopnje sicer obravnavalo upoštevajoč 2. odst. 159. člena ZOR. Ker je bil toženec spoznan za kazensko odgovornega, kazenska odgovornost pa sestoji iz ugotovitve, da je obdolženec prišteven (ali bistveno zmanjšano prišteven) in kriv (da je dejanje storil naklepno ali iz malomarnosti) (1), dokazovanje nerazsodnega stanja (kar je predpogoj za dokazovanje, da se v tako stanje povzročitelj škode ni sam spravil), v pravdi ni več mogoče, saj bi s takšno ugotovitvijo posegli v že ugotovljeno kazensko odgovornost. Upoštevajoč vse dejanske ugotovitve, ki jih sodišče prve stopnje povzema na strani 5 in 6, pa je pravilna tudi porazdelitev odgovornosti za nastalo škodo, to je tako, da je toženec soodgovoren za nastalo škodo do višine 20 %.

(17.) Glede na tako pravilno ugotovljene predpostavke odškodninske odgovornosti in ugotovljen toženčev soprispevek v višini 20 %, je pritožbeno sodišče v zvezi s prisojo odškodnine za skaženost odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.200,00 EUR (4000 EUR – 20%), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Samo delno je bilo ugodeno tudi zahtevku v obrestnem delu, upoštevajoč pri tem načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 ter dejstvo, da je 28. 6. 2003 pričel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela, torej ne ureja več temeljne obrestne mere in zato pritožniku od tedaj dalje pripadajo celotne zakonske zamudne obresti. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pravilo ne ultra alterum tantum. Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS št. 28/2006) in 376. člen OZ zamudne obresti od zneskov, zapadlih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči, če so do uveljavitve OZ 1.1.2002 dosegle ali presegle glavnico, zamudne obresti od zneskov, zapadlih po uveljavitvi OZ pa prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, razen če so dosegle glavnico po uveljavitvi novele OZ v mesecu maju 2007, s katero je bil 376. člen OZ razveljavljen. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so v konkretnem primeru, glede na čas zamude, zakonske zamudne obresti dosegle in presegle glavnico že pred uveljavitvijo novele OZ v maju 2007, zato je tek obresti omejilo tako, da tečejo od zapadlosti do tedaj, dokler vsota zapadlih obresti ne doseže zneska glavnice.

Glede škode zaradi izgube na zaslužku (18.) Materialnopravno podlago za odločanje o povrnitvi premoženjske škode v primeru poškodbe in okvare zdravja je v določilu 195. člena ZOR. Po tem določilu mora tisti, ki je odgovoren za poškodbo ali okvaro zdravja, oškodovancu povrniti zaslužek izgubljen zaradi nemožnosti za delo med zdravljenjem (1. odstavek 195. člena ZOR). Po 2. odstavku istega člena v zvezi s 188. členom ZOR pa sodišče lahko prisodi oškodovancu kot odškodnino denarno rento, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, ali če so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Dolžnost oškodovanca je, da dokaže škodo oziroma izgubljeni zaslužek, njegovo višino in da je izgubljeni zaslužek posledica njegove bodisi popolne, bodisi delne nezmožnosti povzročene z nedopustnim ravnanjem odgovorne osebe. Pri tem naj povrnitev izgubljenega zaslužka pokrije le tisto izgubo oziroma le tisti njegov del, ki ga je oškodovanec lahko utemeljeno in realno pričakoval glede na normalen tek stvari, pa ga zaradi posega povzročitelja škode v njegovo telesno integriteto ni mogel oziroma ne bo mogel doseči (primerjaj 3. odstavek 189. člena ZOR). Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, ker po oceni sodišča pritožnik ni izkazal izgube na prejemkih iz obrtno gradbene dejavnosti, saj ni predložil točnih podatkov o zaslužku iz obrti, prav tako pa ni predložil dokazil o prejemanju nadomestila plače za čas bolniškega staleža, ki predstavlja korist. Glede rentnega zahtevka pa so njegove navedbe pavšalne, kljub pozivu jih tožnik ni dopolnil in se ne ve, kakšne dohodke je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom in kakšne po njem.

(19.) Pritožba v tem delu glede zatrjevanih dohodkov pred poškodbo in posledično dokazovanjem višine izgubljenega dohodka v času zdravljenja in v bodoče, smiselno opozarja na trditve, ki so bile (pravočasno) dane v teku postopka na prvi stopnji, ki pa jih sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je zgoraj navedenih določil ZOR, pri presoji ni upoštevalo, niti ni v zvezi s tem ugotavljalo potrebnih dejstev. Tako je tožnik poleg trditev, da je od leta 1987 dalje opravljal obrtno dejavnost v gradbeništvu, pri čemer je zaposloval povprečno 10 delavcev, da je v času škodnega dogodka imel čisti prihodek v višini treh povprečnih plač v RS, da je bil v času škodnega dogodka star 32 let in imel 11 let delovne dobe, da je zaradi poškodb trajno izgubil delovno sposobnost in ni sposoben pridobitnega dela in da vse od škodnega dogodka dalje trpi izgubo dohodkov v zahtevanem znesku (in ker tudi v bodoče ne bo mogel delati, trpi tudi bodočo škodo v zatrjevani višini), izrecno navajal tudi, da bi tudi v primeru, če bi tožniku prenehala obrtna dejavnost po njegovi volji ali na podlagi kakšnega drugega razloga, ob upoštevanju njegove kvalifikacije in tega, da je bil pred poškodbo (izkušen) gradbeni tehnik, lahko nadaljeval z delom (ta poklic je deficitaren na območju RS) in bi prejemal plačo najmanj v višini plače gradbenega tehnika delovodje, to je vsaj toliko, kolikor je navedeno v poročilu Statističnega urada RS glede plače KV gradbenega tehnika. S tem je tožnik škodo opredelil tudi tako, da je zatrjeval njeno najmanjšo višino.

(20.) Ob presoji vprašanja, ali je tožeča stranka s tem zadostila trditvenemu (in posledično tudi dokaznemu) bremenu, je treba izhajati (tudi) iz okoliščin konkretnega primera ter iz vsebine ugovorov, ki jih je dala v teku postopka tožena stranka. Za konkreten primer je tako predvsem značilno, da bi tožnik sicer lahko z ustreznimi dokazili (npr. podatki DURS-a, bilancami, računi itd) dokazal konkretno višino svojih povprečnih mesečnih dohodkov pred poškodbo, pa tega ni storil, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa primerljivih podatkov za obdobje po poškodbi, kot je to običajno v primerih, ko npr. oškodovanec ne more več opravljati dela na določenem delovnem mestu v določenem podjetju, ne more predložiti, ker jih ni. Ob trditvi, da bi tožnik, tudi če bi obrt zaprl ali iz kakšnega drugega razloga prenehal opravljati to dejavnost, lahko brez težav našel zaposlitev in zaslužil vsaj toliko kot je znašala plača gradbenega tehnika, pomeni primerjava s povprečno plačo gradbenega tehnika v RS ( za kar je predložil tudi podatke in predlagal izvedenca finančne stroke) torej orientacijo pri izračunu izgubljenega zaslužka, saj drugih primerljivih podatkov niti ni. Dela gradbenega tehnika tožnik tik pred nezgodo res ni opravljal, bi ga pa po lastni trditvi lahko, če bi se za to odločil, zato zgolj zaradi dejstva, da pritožnik ni izkazal konkretno doseženih dohodkov iz obrtne dejavnosti v zatrjevani višini (ki je višja od povprečne plače gradbenega tehnika), ni izključeno, da prikrajšanje pritožnika obstoji, pri čemer pa je njegova višina manjša od zatrjevane, kot opozarja tudi v pritožbi. Kot rečeno, pa je ob presoji, ali je tožnik zadostil trditvenemu bremenu, potrebno upoštevati tudi ugovore, ki jih je v teku postopka (pravočasno) dala tožena stranka. Slednja je namreč zahtevku v tem delu zgolj pavšalno ugovarjala zaradi nesklepčnosti ter po temelju in višini in je šele na glavni obravnavi dala nekaj konkretnih trditev o morebitnih dohodkih tožnika (firma v S., zaposlitev v podjetju, ki je last njegove razvezane žene) in predlagala tudi nekatere poizvedbe, uprla pa se je tudi ustreznosti primerjave z povprečnimi dohodki gradbenega tehnika, češ, da tožnik ni trdil, da je takšno delo kdaj opravljal. Ob tem velja tudi opozoriti, da sklicevanje toženca na odgovor Republike Slovenije, ki ga je dala v pravdni zadevi P 46/2006, ne more biti upoštevno. Upoštevaje vse navedeno, je po oceni pritožbenega sodišča primerjava s povprečnimi neto dohodki gradbenega tehnika primerna orientacija za ugotavljanje izgubljenega zaslužka.

(21.) Kljub doslej navedenemu, pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obdobje od škodnega dogodka do konca leta 1992, pravilna. Tožnik je tako ob zaslišanju (to pa izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju priče R. R.) povedal, da je bil na bolniškem dopustu, pri čemer ni izpovedal koliko časa, saj je govoril le o tem, da je bila obrt odjavljena, ko je bil dve leti na bolniški in da je bilo zdravljenje zaključeno v letu 1992. Tudi iz izvedeniškega mnenja dr. S. ta podatek ne izhaja. Iz dejstva, da je bil tožnik na bolniškem dopustu, izhaja, da je prejemal tudi določeno nadomestilo. Izpoved pritožnika je v tem delu zato v nasprotju z njegovimi lastnimi trditvami, da škodo predstavlja celoten dohodek, ki bi ga sicer, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, prejel (kar drugače povedano pomeni, da od poškodbe dalje ni imel nobenih dohodkov). Ker je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati tudi pravilo o popolni odškodnini iz 190. člena ZOR, to je, da je treba pri odmeri odškodnine tudi ugotavljati, ali ima oškodovanec iz določene škode tudi koristi in le-te odšteti, bi moral tožnik, da bi bilo mogoče ugotoviti višino prikrajšanja, poleg predvidljivega izgubljenega dohodka, opredeljeno navesti in dokazati tudi točno obdobje bolniškega staleža in višino nadomestila, ki ga je prejemal. Ker tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel, je bil torej zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.

(22.) Je pa pritožba, glede na že obrazloženo, utemeljena v preostalem delu, ki se nanaša na obdobje po zaključenem zdravljenju, to je za leto 1993 in naprej, saj je tudi za to obdobje tožnik smiselno zatrjeval izostanek vsakršnega dohodka, tožena stranka pa je zatrjevala le, da tožnik po nepreverjenih podatkih opravlja dejavnost v S. (kar pa je tožnik zanikal) in da naj bi bil zaposlen v družbi razvezane žene. Da bi prejemal še kakšne dohodke (ali pa, da bi moral poskrbeti, da bi jih) pa tožena stranka ni trdila, niti ni v zvezi s tem predlagala nobenih dokazov (tudi ne vpogleda v listine priloženega spisa P 46/2006). Predvsem tudi ni zatrjevala, da je tožnik zaradi popolne delovne nezmožnosti izpolnjeval pogoje za invalidsko upokojitev (v smislu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami) in bi zato bilo potrebno znesek pokojnine, ki jo je morebiti opustil uveljaviti, odšteti od prisojene odškodnine. Enako velja tudi za druge prejemke, ki se vežejo na morebiti ugotovljeno II. ali III. kategorijo invalidnosti in prejemke, ki jih sodišče prve stopnje našteva v obrazložitvi sodbe s tem, da nekaterih tudi sicer (glede na njihovo naravo) ni mogoče upoštevati pri odškodnini za izgubljeni zaslužek oz. renti iz tega naslova. Vsak prejemek namreč krije dejansko in pravno opredeljeno škodo. Tako je npr. invalidnino mogoče odštevati samo od odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, invalidsko pokojnino od odškodnine zaradi izgube zaslužka, dodatek za pomoč in postrežbo od odškodnine za škodo zaradi tuje pomoči itd. Tožnik, ki je izpovedal, da prejema invalidnino, zato ni izpovedal v nasprotju s svojimi trditvami, saj sodišče invalidnine, tudi če bi tožnik navedel o njej točne podatke in predložil dokazila, le - te ne bi smelo upoštevati in torej to na odločitev ne bi vplivalo. Glede pokojnine pa je tožnik izpovedal, da o zahtevku za njeno priznanje še ni odločeno, kar pomeni, da dohodkov iz tega naslova (še) nima in mu v zvezi s tem pomanjkljivih trditev ni mogoče očitati.

(23.) Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zgoraj navedenem obsegu zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbi je bilo zato potrebno delno ugoditi in v tem delu in v delu, ki se nanaša na stroške postopka, razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo zajamčeno pravico strank do pritožbe, je pritožbeno sodišče namreč ocenilo, da dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva že dane napotke in naj po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku (dodatno zaslišanje tožnika, oprava ustreznih poizvedb in, če bo to potrebno, postavitev izvedenca finančne stroke), o zahtevku ponovno odloči. (24.) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP. Ker je bil del odločitve sodišča prve stopnje (vključno z odločitvijo o stroških postopka) razveljavljen in bo o tem delu ponovno odločeno, je tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržana končni odločbi (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj 2. odst. 24. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).