Jedro

Ni sporno, da je tožena stranka dolžna preveriti pogoje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu, in da lahko v primeru, če ugotovi, da kandidat ni opravil pripravništva v skladu z določbami ZPDI, pristop k izpitu vlagatelja zavrne. Nima pa prav tožena stranka, ko navaja, da je bila brezpogojno dolžna spoštovati mnenja Pravne fakultete. ZUP, ki se v tem postopku prav tako uporablja, v 209. členu določa, kakšno naravo ima mnenje, potrebno za odločanje upravnega organa. Iz zakonskega teksta omenjenega člena oziroma njegove obrazložitve izhaja, da na vsebino mnenja drugega organa organ, ki je izdal odločbo, ni vezan, razen če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru bi zato po mnenju sodišča pri presoji izpolnjevanja pogojev za pristop k PDI tožena stranka morala poleg izdanega mnenja Pravne fakultete upoštevati tudi specifične okoliščine tožnika, torej presoditi, ali gre pri tožniku, glede na to, da mu je bilo omogočeno opravljanje dvoletnega pripravništva, (ki je pogoj za pristop k PDI), ter da se je v vmesnem obdobju deloma spremenil Zakon za pridobljene pravice tožnika v smislu 2. člena Ustave, ki govori o zaupanju v pravo in posledično tudi, ali je bil v konkretnem primeru spoštovan 22. člen Ustave RS, na katerega se tožnik prav tako sklicuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje št. 6040-147/2015/33 z dne 26. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 15,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje odločilo, da se zahteva A.A. za opravljanje pravniškega državnega izpita zavrne, ter da stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek. Tožnik je dne 2. 4. 2015 vložil zahtevo za opravljanje pravniškega državnega izpita. Ministrstvo za pravosodje je s svojo odločbo z dne 1. 9. 2015 tožnikovo zahtevo zavrnilo, vendar je tukajšnje sodišče dne 21. 6. 2016 v zadevi I U 1388/2015 tožnikovi tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki.

3. V ponovljenem postopku tožena stranka ugotavlja, da je vlagatelj 29. 2. 2011 končal dvostopenjski študij na Lateranski papeški univerzi v Rimu, in da je v obdobju od 1. 5. 2013 do 30. 4. 2015 opravljal dvoletno usposabljanje na sodišču. Zahtevo za opravljanje pravniškega državnega izpita je vložil na podlagi 19. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), ki v 6. členu predpisuje pogoje za sprejem v sodniškega pripravnika. Med njimi je tudi pogoj pridobljenih ustreznih strokovnih naslovov. Pogoji so podrobneje določeni s Pravilnikom o zahtevanih temeljnih pravnih znanjih magistrov prava za sprejem v sodniško pripravništvo (v nadaljevanju Pravilnik). Ob tem se sklicuje na drugi odstavek 6. člena Pravilnika. Glede na to, da je vlagatelj oba strokovna naziva pridobil v tujini, ga je Ministrstvo za pravosodje dne 21. 5. 2015 pozvalo, da na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPDI, predloži dokazila, da je končal enakovredno izobraževanje v tujini. Vlagatelj se je odzval tako, da je enakovrednost opravljenega izobraževanja v tujini izkazoval z mnenjem o izobraževanju ENIC-NARIC centra Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport z dne 27. 9. 2012. 4. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da omenjeno mnenje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu ne zadošča. To mnenje izobraževanje samo ovrednoti, ne ugotavlja pa enakovrednosti ali primerljivosti izobraževanja s podobnimi študiji v Republiki Sloveniji. V nadaljevanju se sklicuje na Zakon o vrednotenju in priznavanju izobraževanja ter ugotavlja, da je omenjeni zakon odpravil postopek ugotavljanja enakovrednosti strokovnih in znanstvenih naslovov oziroma nazivov ter po 1. 6. 2014, ko se je izteklo prehodno obdobje, način ureditve postopka ugotavljanja ustreznosti izobrazbenega pogoja na osnovi tujega izobraževanja za regulirane poklice prenesel na pristojna ministrstva. Vlagatelj je tako s predloženim mnenjem sicer izkazal, da je v Rimu dosegel drugo stopnjo visokošolskega izobraževanje in ustrezno skupno število kreditnih točk po ECTS, ne pa tudi, da je končal izobraževanje enakovredno slovenskemu študijskemu programu. Ministrstvo za pravosodje je zato na podlagi drugega odstavka 6. člena Pravilnika zaprosilo Pravno fakulteto B. za presojo, ali ima vlagatelj pridobljeno ustrezno število kreditnih točk po ECTS skladno s Pravilnikom. Dne 17. 7. 2015 je Komisija Pravne fakultete toženo stranko obvestila, da v skladu z njenim mnenjem vlagatelj ni pridobil zadostnega obsega kreditnih točk po ECTS na dveh področjih in sicer na področju civilnega prava in na temeljno pravnem področju. Pri tem je komisija še ugotovila, da gre pri študijskih programih, ki jih je vlagatelj uspešno končal, v prvi vrsti za pravno filozofski in primerjalno pravni pristop k obravnavanju temeljnih pravnih inštitutov. Slovenski visokošolski zavodi pa dajejo v ospredje vsebinsko seznanjanje študentov z veljavnim pravom naše države. V nadaljevanju še ugotavlja, da so pogoji za sprejem za sodniškega pripravnika zakonska materija in kot taki del zakonske ureditve sodniškega pripravništva. Če pogoji iz 6. člena ZPDI niso izpolnjeni, to pomeni, da sodniško pripravništvo ni bilo opravljeno v skladu z določbami ZPDI. Zato je tožena stranka na podlagi 1. alineje prvega odstavka 20. člena ZPDI dolžna vsako zahtevo za opravljanje pravniškega državnega izpita preveriti in ugotoviti, ali kandidat izpolnjuje predpisane pogoje, ne glede na morebitno že opravljeno sodniško pripravništvo. Meni, da vlagatelj ni opravil pripravništva v skladu z določbami ZPDI, saj v Republiki Sloveniji ni pridobil ustreznih strokovnih naslovov, niti ni končal enakovrednega izobraževanja v tujini, ker ni opravil izpitov iz vseh zahtevanih temeljnih pravnih znanj, konkretno na področju gospodarskega prava in na temeljnem pravnem področju. Zato je njegovo zahtevo za pristop k pravniškemu državnemu izpitu ministrstvo zavrnilo.

5. Tožnik v tožbi najprej ugotavlja, da kljub točno določenim smernicam Upravnega sodišča tožena stranka ni upoštevala priporočil sodišča in je še enkrat odločila enako kot ob prvotnem odločanju. V nadaljevanju ugovarja mnenju komisije pri Pravni fakulteti B. Sklicuje se na predložene listine, zlasti tudi listino, ki jo je sestavilo pristojno ministrstvo v Italiji. Meni tudi, da so mu bile kršene ustavne in temeljne človekove pravice, pri čemer se sklicuje na 22. člen Ustave. Ni mu tudi jasno, kako bi lahko Pravna fakulteta B. o načinu študija v Italiji vedela več, kot pa Pravna fakulteta v Rimu oziroma pristojno ministrstvo v Italiji, ki sta oba posredovala svoji mnenji. Meni, da je zaradi kršenja 22. člena Ustave RS v izpodbijani odločbi tudi nepravilno zapisano, da ni končal enakovrednega izobraževanja v tujini, ker ni opravil izpitov iz vseh zahtevanih temeljnih pravnih znanj. Tožena stranka se je tako v svoji odločbi postavila v nasprotje s pravnomočnim mnenjem italijanskega ministrstva, ki jasno pove, da gre za program Corso di Laurea Specialistica, kar je tipično poimenovanje za zaključene italijanske drugostopenjske bolonjske akademske kvalifikacije pravne smeri, kot tudi, da je iz same listine razvidno, da je opravljeno izobraževanje v italijanski šolski zakonodaji zakonsko popolnoma izenačeno z italijanskimi pravnimi diplomami druge stopnje Laurea Specialistica, izdanimi s strani italijanskih univerz, kar je potrdil tudi predstavnik pristojnega ENIC-NARIC centra Republike Italije v odgovoru z dne 30. 8. 2012, kot tudi predstavnik pristojnega ENIC-NARIC centra Svetega sedeža Vatikan dne 21. 8. 2012. Tožena stranka najprej zahteva dodatne listine, nato pa jih ne obravnava. Vztraja na trditvi, da ne drži ugotovitev, da ni pridobil ustreznih strokovnih naslovov, niti da ni končal enakovrednega izobraževanja v tujini.

6. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da ugodi tožnikovi zahtevi za opravljanje pravniškega državnega izpita, ugotovi, da je bil z izpodbijano odločbo izveden nezakonit poseg v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, ter da naj se tožniku povrnejo materialni stroški priprave dokumentacije, sodne takse in administrativni ter PTT stroški, kot tudi povrnitev izgube nadomestila na zavodu za zaposlovanje za primer brezposelnosti v višini 3.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi za dobo treh mesecev od 1. 6. 2015 do 1. 8. 2016, skupaj v višini 3.708,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

7. Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo vztraja na stališču, da je v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti izobraževanja v tujini za pristop k pravniškemu državnemu izpitu ministrstvo zavezano k spoštovanju določil ZPDI in Pravilnika. Ministrstvo je v skladu z zakonom in Pravilnikom pridobilo mnenje visokošolskega zavoda v Republiki Sloveniji ter ga v celoti upoštevalo pri svoji odločitvi, saj nima pravne podlage niti ustreznega strokovnega znanja za drugačno ravnanje, torej da mnenja ne bi upoštevalo.

8. Tožeča stranka je dostavila nove listine 18., 19. in 20. 10. 2016, na ministrstvo pa so prispele po izdaji izpodbijane odločbe. Novo dostavljeni dokazi niso bistveni za spremembo mnenja slovenskega visokošolskega zavoda o enakovrednosti izobraževanja v tujini. Za pristop k pravniškemu državnemu izpitu ni bistveno, ali študij v tujini omogoča pristop k izpitu sorodnem pravniškemu državnemu izpitu v državi študija, ampak je odločujoče, da je za pristop k slovenskemu izpitu kandidat diplomiral z ustreznim naslovom na slovenskih fakultetah, ali na enakovrednih študijskih programih v tujini. Glede tožnikovih navedb, da je bila ustreznost izobrazbe preverjena že pred sprejemom na sodniško pripravništvo, in da ni primerno, da ministrstvo ponovno presoja, kar se je pred tem že presojalo, pa poudarja, da je ministrstvo dolžno preveriti izpolnjevanje pogojev za pristop k PDI v skladu s 6. členom ZPDI. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

9. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sodišče sklicuje na 1. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Tožba je utemeljena.

11. Okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne. Tožnik je dne 29. 2. 2011 končal dvostopenjski študij na Lateranski papeški univerzi v Rimu ter v obdobju od dne 1. 5. 2013 do 30. 4. 2015 opravljal dvoletno usposabljanje na sodišču v Sloveniji kot sodniški pripravnik. Zahtevo za opravljanje pravniškega državnega izpita je vložil 2. 4. 2015. Iz omenjenih ugotovitev torej izhaja, da je tožnik ob nastopu dela kot sodniški pripravnik izpolnjeval tudi pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 6. člena ZDPI, to je, da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naziv, oziroma je končal enakovredno izobraževanje v tujini priznano v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja.

12. Ni sporno, da je tožena stranka dolžna preveriti pogoje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu, in da lahko v primeru, če ugotovi, da kandidat ni opravil pripravništva v skladu z določbami ZPDI, pristop k izpitu vlagatelja zavrne. Nima pa prav tožena stranka, ko navaja, da je bila brezpogojno dolžna spoštovati mnenja Pravne fakultete B. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v tem postopku prav tako uporablja, v 209. členu določa, kakšno naravo ima mnenje, potrebno za odločanje upravnega organa. Iz zakonskega teksta omenjenega člena oziroma njegove obrazložitve izhaja, da na vsebino mnenja drugega organa organ, ki je izdal odločbo, ni vezan, razen če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru bi zato po mnenju sodišča pri presoji izpolnjevanja pogojev za pristop k PDI tožena stranka morala poleg izdanega mnenja Pravne fakultete B. upoštevati tudi specifične okoliščine tožnika, torej presoditi, ali gre pri tožniku, glede na to, da mu je bilo omogočeno opravljanje dvoletnega pripravništva, (ki je pogoj za pristop k PDI), ter da se je v vmesnem obdobju deloma spremenil Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja glede opravljenega pripravništva, za pridobljene pravice tožnika v smislu 2. člena Ustave, ki govori o zaupanju v pravo in posledično tudi, ali je bil v konkretnem primeru spoštovan 22. člen Ustave RS, na katerega se tožnik prav tako sklicuje. Tožena stranka tožnikove zahteve na omenjenih podlagah ni presojala, čeprav bi glede na sedaj zbrane podatke, slednje morala storiti. Sporno tudi ne more biti, da se vsebinsko seznanjenje vlagateljev, (ki so enakovredni študij končali v tujini) z veljavnim pravom naše države, udejanji s pripravo in s preveritvijo znanja v okviru opravljanja PDI-ja.

13. Glede na navedeno je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V njem naj tožena stranka, upoštevaje mnenje sodišča, ponovno odloči tako, da bo pri tem presodila tudi konkretne okoliščine primera in v zvezi z njimi sprejela tako odločitev, ki bo tudi v skladu z pravicami tožnika, ki izhajajo iz Ustave RS.

14. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Pri tem še pripominja, da pogoji iz 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso podani, saj narava stvari tega ne dopušča. Prav tako pa podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage. Sodišče posledično tudi ni imelo podlage za odločanje o odškodninskih zahtevkih tožeče stranke.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.