Jedro

Razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega, so tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1759/2022/5 (1222-02) z dne 12. 5. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1759/2022/5 (1222-02) z dne 12. 5. 2022.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 12. 5. 2022 od 14.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 27. 4. 2022 ob 6.20 v Ribnici, dne 12. 5. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše izhaja, da ga je policija prijela v bližini objekta .... Navedel je, da je bil namenjen najprej v Slovenijo, potem pa v Francijo. Ob vložitvi prošnje je povedal še, da je izvorno državo zapustil leta 2019 in preko Gvineje, Senegala, Irana, Turčije in Grčije prišel v Slovenijo po t.i. balkanski poti. Iz izvorne države je odšel, ker so ga zaradi istospolne usmerjenosti in nespoštovanja islamskih običajev preganjali Fulani in muslimani.

3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 23. 1. 2020 zaprosil za mednarodno zaščito že v Grčiji, 18. 4. 2022 pa še na Hrvaškem. Ob tem je izjavil, da so mu na Hrvaškem odvzeli le prstne odtise in ga odpeljali v nastanitveni center, nihče pa mu ni povedal za osebni razgovor ali da mora na Hrvaškem počakati do konca postopka.

4. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je tožena stranka hrvaškim migracijskim organom 12. 5. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

5. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v Slovenijo na nedovoljen način in pred tem za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji in na Hrvaškem. Da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil že na Hrvaškem izhaja tako iz njegovih navedb kot tudi iz podatkov baze Eurodac. Ker utemeljenih razlogov za zapustitev Hrvaške ni navedel, je presodila, da je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotovila je, da je v postopku na policijski postaji za ciljno državo navedel Francijo, ob ustnem izreku izpodbijanega ukrepa pa, da je želel priti v Slovenijo. Zato je menila, da je v Sloveniji le v tranzitu, s tem pa onemogoča državam, da bi vsebinsko odločile o njegovih težavah v izvorni državi. Ugotovila je, da je na svoji poti prečkal več držav Evropske unije, v katerih z izjemo Grčije ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ker na Hrvaškem ni počakal na odločitev, čeprav bi glede na pretekle izkušnje s postopkom v Grčiji moral vedeti, da mora tako ravnati, je menila, da je tožnikov cilj priti v določeno državo in ne iskati mednarodne zaščite. Zato je na podlagi njegovih preteklih ravnanj presodila, da je utemeljeno sklepanje, da bo zapustil tudi Slovenijo in ne bo počakal na odločitev o predaji v zanj pristojno državo članico.

6. Tožena stranka je upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja, in sicer da na Hrvaškem kljub vloženi prošnji na odločitev v zvezi z mednarodno zaščito ni počakal, da je želel priti v Francijo in do katere ni prišel le zato, ker ga je prej našla slovenska policija, presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da izpodbijani ukrep pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, zato ga je mogoče skladno z Ustavo, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), izreči le, če so izkazane ustrezne okoliščine, ki niso podane. Pojasnjuje, da je po preživetih travmah v svoji izvori državi želel priti v prvo varno evropsko državo. Zato naj bi prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Grčiji in tam počakal na odločitev. Zaradi zavrnitve prošnje naj bi se bal, da bi ga vrnili v izvorno državo, zato naj bi Grčijo zapustil, da bi lahko v drugi evropski državi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Na policiji naj ne bi izjavil, da je Francija njegova ciljna država. Ta naj bi sprva bila Grčija, nato pa Slovenija. Meni, da je policijska depeša le uradni zaznamek s posredno dokazno vrednostjo. Poudarja, da je želel stopiti v stik s slovenskimi policisti in da se policiji ni izogibal, saj so ga našli v strnjenem naselju. Tam naj bi v skupini čakal, da jih najdejo, kar naj bi bilo razvidno tudi iz zapisnika o omejitvi gibanja (v nadaljevanju zapisnik).

8. Tožnik meni, da bi ga morala tožena stranka v vseh postopkih obravnavati kot predstavnika ranljive skupine, saj je iz razgovora, v katerem je navedel razloge za mednarodno zaščito, razvidno, da je pripadnik posebne ranljive skupine istospolno usmerjenih oseb.

9. Sklicujoče se na sodno prakso Vrhovnega sodišča tožnik meni, da za ugotovitev znatne begosumnosti ne zadošča le ugotovitev, da je posameznik že vložil prošnjo v kateri izmed držav podpisnic Uredbe Dublin III, ki jo je nato samovoljno zapustil. Dokazno breme, da je oseba znatno begosumna, bi bilo na toženi stranki, njena dokazna ocena pa bi naj morala temeljiti na individualnih okoliščinah. Vrnitvi na Hrvaško nasprotuje, ker se tam naj ne bi počutil varnega. Hrvaški policisti naj bi mu vzeli telefon in bili do njega nasilni. Ker naj ne bi bil ustrezno informiran o postopkih mednarodne zaščite, tudi ni vedel, kaj ga tam čaka. Prav zato naj bi se tudi odločil, da odide v Slovenijo.

10. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi zato, ker tožena stranka sploh ni presojala, ali bi bilo mogoče cilj doseči z uporabo manj prisilnih ukrepov. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, saj ni njegova odgovornost, da tožena stranka ne more zagotoviti primernega varovanja v azilnem domu, teh pa tožena stranka ni v zadostni meri ugotovila. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

11. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Pojasnjuje, da se tam slabo počuti in je v stiski. Pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe naj bi imel, saj je zoper sodno odločitev možna pritožba in sodba še ni pravnomočna. Meni, da je ureditveno začasno odredbo treba izdati iz razloga, ker mu je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Meni še, da javna korist ne more biti podana že v tem, da se pridržanje tožnika nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pri tem navaja, da je tožnik ob vložitvi prošnje navedel, da je njegova ciljna država Francija, kjer bi si uredil boljše življenje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

13. Dne 24. 5. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Uredba Dublin III še določa, da naj pridržanje traja čim manj časa, iz 2.(n) člen Uredbe Dublin III pa je razvidno, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da obstaja objektivni kriterij begosumnosti iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Izhajajoč iz podatkov Eurodac je namreč ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, pri tem pa (vsaj) na Hrvaškem ni počakal na odločitev. Vendar navedena ugotovitev sama po sebi že po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera.2 Takšna razlaga bi namreč dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.

17. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka svojo odločitev v zvezi z znatno begosumnostjo tožnika oprla na dodatni okoliščini, in sicer da je za ciljno državo navedel Francijo in da je v Sloveniji po nezakonitem prehodu meje za mednarodno zaščito zaprosil le zato, ker ga je našla slovenska policija.

18. Po presoji sodišča tožnikove izjave v predhodnih postopkih ne odstopajo od njegove izpovedbe na glavni obravnavi, iz katere je razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil najprej v Grčiji in tam na odločitev tudi počakal. Ker je bila ta negativna, je zoper njo po odvetniku vložil pritožbo. Grčijo je zapustil šele po tem, ko je prejel drugo negativno odločitev in so ga grški migracijski organi pozvali, da sam zapusti Grčijo.

19. V zvezi s presojo posebnih okoliščin obravnavane zadeve tožena stranka tožniku ni očitala, da v Grčiji ni počakal na odločitev o prošnji.3 Zato sodišče ni presojalo na to nanašajočih tožbenih ugovorov. Kot odločilno je tožena stranka še izpostavila, da je tožnik pred slovenskimi organi za ciljno državo navedel Francijo. Iz uradnega zaznamka policije o opravljenem razgovoru s skupino oseb z dne 27. 4. 2022, sicer utegne biti razvidno, da je bila ciljna država skupine oseb, ki jo je zajela policija, res Francija, vendar pa o navedenem dejstvu ni bil sestavljen zapisnik o tožnikovi ustni izjavi (prvi odstavek 74. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ampak le uradni zaznamek (drugi odstavek istega člena). Ob takem stanju stvari pa sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožnikovi izpovedbi na glavni obravnavi in izjavi v okviru ustnega izreka obravnavanega ukrepa, da je njegova ciljna država Slovenija. Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil le zato, ker ga je našla policija. Sodišče na glavni obravnavi namreč ni našlo razlogov za dvom v tožnikovo resnicoljubnost v zvezi z izjavo, da se po nezakonitem vstopu v Slovenijo ni skrival pred policijo, saj jo je iskal. Poleg tega po presoji sodišča ni zanemarljivo, da je policija našla tožnika na cesti v bližini objekta, kar pomeni, da se ni skrival. 20. Po presoji sodišča je zato utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni ugotovila takšnih okoliščin na njegovi strani, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da morajo biti za takšno sklepanje podane okoliščine, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika,4 ki v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso podane.

21. Glede na navedeno tožena stranka ni izkazala utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Ta namreč ne more biti podana le zato, ker je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, ostali okoliščini pa nista izkazani.

22. Glede na navedeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

K II. točki izreka:

23. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

25. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

26. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine.

27. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Sodba VS RS I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve), sodba Upravnega sodišča I U 1886/2021 z dne 29. 12. 2021 (21. točka obrazložitve). 3 Iz drugega odstavka na 4. strani je razvidna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik v Grčiji prejel negativno odločitev v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito. 4 Idem, sodba VS RS I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022.