Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Državljan druge republike ne more pridobiti slovenskega državljanstva, če dejansko ne živi v Republiki Sloveniji.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, zato ni izpolnjen eden izmed pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da je določba 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije neživljenjska. Tožnica je sicer res skupaj z možem, ki je slovenski državljan na začasnem delu v Nemčiji, vendar se nameravata za stalno vrniti v Slovenijo, kjer sta kupila hišo, kjer ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče. Tožnica sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano odločbo in ji prizna državljanstvo Republike Slovenije.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja enako kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter še dodaja, da tožničinih navedb v tožbi, da je poročena s slovenskim državljanom in da je solastnica hiše v Sloveniji, ni mogoče upoštevati. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92 - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnica v Republiki Sloveniji dejansko ne živi in zato eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona ni izpolnjen. Da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, izhaja iz njene vloge za pridobitev državljanstva, iz katere je razvidno, da je na začasnem delu v tujini. Tožnica v tožbi tudi sama navaja, da začasno prebiva v Nemčiji, kjer je zaposlena. Ker torej iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, je odločitev tožene stranke pravilna. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče pripominja, da premoženje v Republiki Sloveniji ne dokazuje dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva in je izjema od rednih načinov za pridobitev državljanstva, ki so določeni v 3. členu navedenega zakona.
Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).