Jedro

Uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive. Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak zaradi izvedbe in izvršitve postopka vračanja v državo izvora.

Omejitev gibanja na območje azilnega doma je milejši ukrep zaradi načina njegovega izvajanja in je njegova učinkovitost dejansko odvisna od prosilčevega sodelovanja oziroma pripravljenosti, da se podredi izrečeni omejitvi navkljub odsotnosti posebnih fizičnih ovir ali dodatnem nadzoru pooblaščenih oseb, ki bi zagotavljale njegovo zadrževanje na odrejenem mestu. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti tožene stranke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe) zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1127/2023/27 (1221-11) z dne 1. 3. 2024. S tem sklepom je toženka tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce v Postojni za čas od 29. 2. 2024 od 13.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 29. 5. 2024 do 13.50, z možnostjo podaljšanja za en mesec, iz razloga, ker mu je bilo pred vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), da bi se izvedel in izvršil postopek odstranitve, tožnik pa je zahtevek podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel že bistveno prej možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V II. točki izreka je sodišče odločilo,1 da zavrne predlog za začasno odredbo.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in da je pridržanje sorazmerno, saj obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali drugega ukrepa iz četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU2 (Recepcijska direktiva) v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvesti.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadržanja na območje azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III3 in Direktiva 2013/33/EU. Toženka ukrepa odvzema prostosti ne bi smela izvajati v primerih, kot je konkretni, ko ni povsem očitno, da je prosilec znatno begosumen.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi obvezno zadrževanje na območje azilnega doma, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.4 Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je razlog iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan,5 ne strinja pa se s presojo njegove sorazmernosti. Meni, da je nesorazmeren, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz členov 8(4) Direktive 2013/33/EU ter členov 28(2) in (4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti (k slednjemu šteje tudi pridržanje na območje azilnega doma), zaradi česar jih toženka ne more izvajati v primerih, ko ni očitno, da je oseba znatno begosumna, kar je tudi pritožnikov primer.

8. Pritožnik z navedenim pavšalnim nasprotovanjem ne more uspeti. Glede očitka opustitve prenosa evropskih predpisov v slovenski pravni red Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive.6 Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak zaradi izvedbe in izvršitve postopka vračanja v državo izvora.

9. Vrhovno sodišče je že navedlo, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Direktive 2013/33/EU, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.7 Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.

10. Presoji sodišča prve stopnje glede neučinkovitosti manj prisilnih ukrepov pritožnik nasprotuje s - kot sam priznava - ponavljanjem tožbenih navedb, da ga toženka ne bi smela pridržati v centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Do teh tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v 25. in 26. točki obrazložitve med drugim z navedbo, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pritožnik pobegnil, delovanje in bivanje v azilnem domu pa je organizirano tako, da pritožniku tega ne bi mogli preprečiti.

11. Iz navedenega izhaja, da je omejitev gibanja na območje azilnega doma milejši ukrep zaradi načina njegovega izvajanja in da je njegova učinkovitost dejansko odvisna od prosilčevega sodelovanja oziroma pripravljenosti, da se podredi izrečeni omejitvi navkljub odsotnosti posebnih fizičnih ovir ali dodatnem nadzoru pooblaščenih oseb, ki bi zagotavljale njegovo zadrževanje na odrejenem mestu. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti tožene stranke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.

12. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za določitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Kar ima sicer pravno naravo sklepa. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 3 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 4 Gre za implementacijo člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU, po katerem se sme prosilca pridržati le, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter lahko zadevna država članica na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. 5 Pritožnik ne izpodbija ugotovitev, ki jih je že sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo kot nesporne med strankama, in sicer: da je bila pritožnikova prva prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena z odločbo z dne 7. 6. 2023 in da ni sledil s to odločbo naloženi obveznosti o prostovoljnem odhodu iz Slovenije, zato je začel veljati ukrep odstranitve ter prepovedi vstopa na območje EU za obdobje enega leta; da mu je bila s pravnomočno kazensko sodbo z dne 3. 11. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta; da mu je bilo po izpustu iz zapora omejeno gibanje na center za tujce zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je ponovno prošnjo za azil vložil le zato, da bi zadržal izvedbo odstranitve, saj bi jo sicer lahko vložil že med prestajanjem zaporne kazni. 6 Po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o Evropski uniji se uredbe splošno uporabljajo. Zavezujoče so v celoti in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah. 7 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 5/2024 z dne 22. 1. 2024 (7. točka obrazložitve).