Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 760.000 SIT (3.171,42 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.180.000 SIT (4.924,05 EUR) Šodmerjena odškodnina iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodoĆ od 21.7.2002 do 2.12.2002 in od 760.000 SIT (3.171,42 EUR) od 3.12.2002 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Zmanjšanje tožbenega zahtevka za 420.000 SIT (1.752,62 EUR) je vzelo na znanje in v tem delu ustavilo postopek.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici 830.000 SIT (3.463,52 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.250.000 SIT (5.216,15 EUR) Šodmerjena odškodnina iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodoĆ od 21.7.2002 do 2.12.2002 in od 830.000 SIT (3.463,52 EUR) od 3.12.2002 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločbo. Proti tej sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožnici prisodijo vsa zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo in vsi pravdni stroški. V reviziji ponavlja ugotovljena dejstva in meni, da jih sodišči nista pravilno ovrednotili in sta tako odmerili prenizko odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja tudi v delu revizije zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki Š375. člen ZPP(Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija v delu zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije v delu zoper odločbo o stroških postopka: Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe. Revizija proti odločbi o pravdnih stroških zato ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnice v višini 450.000 SIT (1.877,81 EUR), za strah v višini 100.000 SIT (417,29 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 700.000 SIT (2.921,04 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti do sedmi strani prvostopenjske sodbe in tretji do četrti strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela nateg vratnih mišic in posledično draženje četrte vratne živčne korenine desno, bolečinski sindrom vratu in nadlahti desno po zvinu vratne hrbtenice. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnice, ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožnici prisodilo višjo odškodnino iz naslova strahu, glede odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je potrdilo odmero prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

Skupni odmerjeni znesek 1.250.000 SIT (5.216,15 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 6,4 takratne povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija v ostalem delu neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).