Jedro

Če želi zagovornik opozoriti, da nižji sodišči na podlagi omenjenih izpovedb prič izvajata napačne dokazne zaključke, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega V.S. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. in 1. odstavku 249. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter povprečnino 50.000,00 SIT.

Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 35.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 22.05.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da zagovornik v zahtevi uveljavlja procesne kršitve, v resnici pa oporeka ugotovitvam v zvezi z dejanskim stanjem, kar pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Očitki višjemu sodišču, da je kršilo Zakon o kazenskem postopku, ko ni presodilo vseh navedb pritožbe, so neutemeljeni, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik se sklicuje na vsebino svoje pritožbe in tako tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da sta priči R.R. in N.L. o odločilnih dejstvih "skladno izpovedali", saj to po njegovem mnenju ne drži; v nasprotju z zapisniki naj bi bila tudi ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da si izpovedbi omenjenih prič nista nasprotni in da se celo dopolnjujeta.

Čeprav se vložnik zahteve ni določno opredelil, katere konkretne kršitve kazenskega postopka naj bi bile podane, pa je mogoče iz utemeljitve zahteve sklepati, da uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj nižjima sodiščema očita, da izpovedbi omenjenih prič upoštevata v nasprotju z zapisniki o njunih izpovedbah. Ker pa zatrjevanega neskladja pobliže ne opredeli oziroma ne konkretizira, s čimer ravna v nasprotju z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, ki od vložnika zahteve terja utemeljitev razlogov, ki jih uveljavlja, Vrhovno sodišče očitka v smeri te kršitve ni moglo preizkusiti. Kolikor zagovornik želi opozoriti, da nižji sodišči na podlagi omenjenih izpovedb izvajata napačne dokazne zaključke, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik drugostopenjskemu sodišču očita, da naj ne bi presodilo navedb pritožbe (s tem naj bi kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP) v zvezi z vinjenostjo priče R.R. ter izpovedbo N.L. ter zagovora obsojenca, koga je priča imela v mislih, ko je omenjala storilca kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je na tretji strani obrazložitve svoje sodbe navedlo razloge tudi glede teh okoliščin in z njimi zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika. Zato je neosnovano zagovornikovo sklicevanje na kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Ker pa zagovornik s tem v zvezi tudi navaja, da drugostopenjska sodba "nima primernih razlogov" in da v zvezi z omenjenima izpovedbama vzpostavlja domneve v škodo obsojenca, zagovornik na ta način izraža tudi nestrinjanje z dokazno presojo drugostopenjskega sodišča, kar pa zopet pomeni zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

Vložnik zahteve je mnenja, da so razlogi višjega sodišča glede plačila stroškov kazenskega postopka nejasni (višje sodišče je namreč ocenilo, da se pritožnik neutemeljeno zavzema za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka), saj naj bi šlo po vložnikovi oceni za izrazito visoke stroške, ki jih obsojenec ne bo zmogel. V tem delu je zahteva sama s seboj v nasprotju oziroma nelogična, saj po eni strani s sklicevanjem na nejasnost razlogov nakazuje na procesno kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa jo utemelji s sklicevanjem na obsojenčevo nezmožnost, da plača stroške postopka, s čimer ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom, kot je že bilo omenjeno, ni mogoče uveljavljati.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je po določilih 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 70.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.