Jedro

Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 7-krat neupravičeno uporabil geslo pokojnega poslovodje bencinskega servusa ter vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“ in posegel v naročilo tako, da je način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil toženki denarno škodo. Tožnik je ves čas postopka zanikal, da bi vršil neupravičene posege v aplikacijo za prodajo kurilnega olja. Na videoposnetkih je bil v spornem času v bencinskem servisu poleg tožnika prisoten tudi pokojni poslovodja. Izvedenec je podal mnenje, da se ne da ugotoviti, kdo je vstopal v aplikacijo in iz katerega računalnika in da je bilo praktično možno, da sta tako tožnik kot poslovodja istočasno delala na aplikaciji kurilnega olja, kar pomeni, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, na delovno mesto „prodajalec“ ali drugo ustrezno delovno mesto, ga prijaviti v zavarovanje ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači in pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prikrajšanja pri plači ter tudi ostale pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.118,31 EUR, v roku 15 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Tožena stranka je podala pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na ugotovitve imenovanega izvedenca računalništva, da naj na podlagi podatkov zgodovine računalniškega sistema tožene stranke, ne bi bilo mogoče ugotoviti, s katerega računalnika so bili podatki v računalniškem sistemu popravljeni, saj računalniški sistem ne beleži IP številk posameznih delovnih postaj, iz videoposnetkov pa se delo konkretnega uporabnika računalnika ne da ugotoviti. Ker je bilo mogoče v aplikacijo za prodajo kurilnega olja dostopati iz več različnih računalnikov, izvedenec ni mogel ugotoviti, kdo je konkretno posegel v aplikacijo, saj so bile aktivnosti zabeležene, kot da bi se dogajale z enega računalnika in zaradi povedanega, po mnenju sodišča, ni bilo dokazano, da je tožnik storil dejanja, ki se mu očitajo v izredni odpovedi. Po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča materialnopravno zmotna in jo je sprejelo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je sicer verjelo toženi stranki, da so bili posegi v aplikacijo za spremljanje prodaje kurilnega olja neupravičeni in so kupci potrdili, da so kurilno olje plačali z gotovino, ni pa po oceni sodišča toženi stranki uspelo dokazati, da je spremembe povzročil tožnik. Takšno stališče sodišča temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Čeprav iz posnetkov kamer ni jasno razvidno, kaj tožnik v kritičnem času na računalniku počne in kljub temu, da je iz podatkov računalniškega sistema ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, s katerega računalnika je bil opravljen nedovoljen poseg v aplikacijo, pa skrbna in kritična presoja vseh dokazov skupaj vodi v logični sklep, da je v aplikacijo za prodajo kurilnega olja posegel prav tožnik. Tožnik je toženi stranki izrecno priznal, kar je potrdila tudi priča A.A., da je on protipravno posegal v aplikacijo za prodajo kurilnega olja in navedeno potrjujejo tudi posnetki nadzorne kamere. Iz uporabe aplikacije za prodajo kurilnega olja, pa je tudi razvidno, da sta v kritičnem času bila prijavljena tako tožnik kot pokojni poslovodja, posnetek nadzorne kamere pa, da pokojni poslovodja v tem času očitno ni delal na računalniku, saj ko je na videoposnetkih viden pokojni poslovodja, slednji ni uporabljal računalnika in sledi, da je aplikacijo z njegovim uporabniškim imenom uporabljal nekdo drug. Tudi, če bi upoštevali nekaj minutni zamik med časom, ki je viden na videoposnetku in časom navedenem v računalniški aplikaciji je skrajno neverjeten zaključek, da je v obdobju, ko je viden na posnetku videonadzorne kamere pokojni poslovodja, istočasno bil na drugem računalniku in drugem prostoru prijavljen v računalniško aplikacijo. Razlaga, da je v aplikacijo posegel pokojni poslovodja v sosednjem prostoru, se ob ugotovitvi, da je mogoče sočasno delo z dvema uporabniškima imenoma iz istega računalnika, izkaže za manj verjetno tudi v primeru, če sočasna uporaba z različnimi uporabniškimi imeni z istega računalnika ne bi bila mogoča. Iz podatkov o uporabi aplikacije za prodajo kurilnega olja namreč izhaja, da so se posamezni posegi obeh uporabnikov tožnika in pokojnega poslovodja sledili v presledku le nekaj sekund, zaradi česar je skrajno neverjetno, da bi v aplikacijo tako usklajeno lahko posegala dva različna in neodvisna uporabnika, ne da bi vedela drug za drugega. Potrditev teze, da je tožnik imel možnost spreminjati podatke tako, da se je v aplikacijo prijavil z dvema različnima uporabniškima imenoma, nedvomno podpira ravno sklep, da je podatke v aplikaciji spreminjal prav on. Ključen dokaz za zastopano stališče je ravno posnetek video kamere za dan 24. 5. 2011, ko je bil v aplikacijo kot uporabnik prijavljen edino pokojni poslovodja, ne pa tudi tožnik, vendar pa pokojni poslovodja v tem času dokazano ni delal na računalniku, kar je razvidno iz videoposnetka. Tožena stranka zato ocenjuje, da je na podlagi izvedenih dokazov potrebno šteti, da so bile tožniku dokazane očitane kršitve. Po mnenju pritožbe pa izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so v delih tudi v nasprotju. Čeprav je sodišče v obrazložitvi sodbe omenilo izpoved priče A.A. in celo navedlo, da jo šteje za verodostojno ter je opravilo soočenje priče s tožnikom, pa se v razlogih sodbe do navedenih dokazov ni opredelilo. A.A. je natančno pojasnil, v kakšnih okoliščinah ga je kontaktiral tožnik in da je bila vsebina njunih pogovorov dne 30. 5. 2011 predvsem ta, da mu je tožnik priznal, da je že več let posegal v aplikacijo naročil kurilnega olja in spremljal podatke, kakor tudi, da je to storil z geslom pokojnega poslovodje. Nasprotno pa tožnik ni znal prepričljivo pojasniti, zakaj se je srečal z A.A. in kaj je bila tema njunega pogovora. Dejstvo, da je A.A. potrdil v izredni odpovedi opisane kršitve ter, da je tožnik očitane mu kršitve priznal, bi moralo sodišče odločiti, da so tožniku očitane kršitve, ki imajo vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin tudi dokazane. Razlogi sodbe so zato v nasprotju z izrekom, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja pa je sodišče zagrešilo tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj je namreč nesporno, da bi v primeru, če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje moralo drugače uporabiti materialno pravo. V primeru, če bi sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaključiti, da je bil tožnik tisti, ki je posegel v poslovne listine in so s tem podani zakonski znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Pri odločanju o sodni razvezi po 2. odstavku 118. člena ZDR pa mora sodišče presoditi, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče. Pogodbo o zaposlitvi razveže, če oceni, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. V konkretnem primeru pa je vse navedeno izpolnjeno. Tožena stranka je prepričana, da je očitane kršitve storil ravno tožnik, da teh kršitev glede na naravo ni mogel storiti pomotoma, pač na naklepno in da je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake več kaznivih dejanj in toženo stranko oškodoval za več kot 10.000,00 EUR. Vse navedene okoliščine pa so takšne, da tudi kljub upoštevanju tožnikovega interesa za nadaljevanje zaposlitve pri tožniku, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke in navedel, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo skrbno in kritično in pravilno zaključilo, da je odpoved tožene stranke nezakonita. Ponoven predlog tožene stranke za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v primeru, če bo pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pa tožnik šteje za izigravanje procesnih pravic delodajalca in izpostavlja, da lahko po 2. odstavku 118. člena ZDR sodišče samo odloči o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na predlog delavca. Delodajalec pa mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajati dejstva in ponuditi dokaze v zvezi s sodno razvezo, kasneje pa le ob pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP, sicer je prekludiran. Tožnik se ponovno sklicuje na vse svoje navedbe, ki jih je v zvezi s predlogom tožene stranke po razvezi pogodbe že podal v odgovoru na pritožbo z dne 19. 9. 2012, saj meni, da jih je nepotrebno ponavljati z identičnimi prepisi v kasnejših vlogah. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, vendar je na pritožbo tožene stranke višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotilom višjega sodišča dopolnilo dokazni postopek.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2011 in mu očitala kršitev delovnih obveznosti, ki bi jih naj storil s tem, da je neupravičeno 7-krat uporabil geslo pokojnega poslovodje BS B. v C. D.D. ter vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“, v času od 3. 5. 2011 do 24. 5. 2011 in posegel v naročilo tako, da je način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil toženki škodo v višini 10.558,00 EUR. Stranke, ki so dobavljeno kurilno olje plačale z gotovino (E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. ter J.J.) so izpovedale, da so plačale dobavljeno olje neposredno vozniku in da nobena ni podpisala kreditne pogodbe za plačilo kurilnega olja ter da na kreditnih pogodbah ni njihovega podpisa. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda videoposnetkov za dneve, ko se tožniku očitajo neupravičeni posegi v aplikacijo za prodajo kurilnega olja ugotovilo, da je poleg tožnika prisoten tudi pokojni poslovodja D.D. in da je iz posnetkov razvidno, da tožnik dela na računalniku. Sodišče je ugotovilo, da se časovni podatki na videoposnetkih in čas dela na aplikaciji za prodajo ne ujemajo, kar pa je ugotovil tudi sodni izvedenec. Sodni izvedenec je v izvedeniškem mnenju zapisal in tudi izpovedal na zaslišanju na glavni obravnavi, da se v očitanih primerih ne da ugotoviti, kdo je vstopal v aplikacijo in iz katerega računalnika in da ne more trditi, da je to bilo ali iz računalnika, ki ga je uporabljal tožnik ali z računalnika, ki ga je uporabljal sedaj pokojni poslovodja D.D.. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi tožnika, ki je ves čas postopka zanikal, da bi vršil neupravičene posege v aplikacijo za prodajo kurilnega olja in na podlagi vpogleda videoposnetka, na katerih je poleg tožnika prisoten tudi pokojni poslovodja D.D. in ob ugotovitvi izvedenca, da se ne da ugotoviti, kdo je vstopal v aplikacijo in iz katerega računalnika in da je bilo praktično možno, da sta tako tožnik kot poslovodja istočasno delala na aplikaciji kurilnega olja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do izpovedi priče A.A..

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s 118. členom ZDR. Ob upoštevanju načela reintegracije sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006 in sodbi opr. št. VIII Ips 43/2010 z dne 24. 5. 2011 navedlo, da je v našem pravnem prostoru že vrsto let sprejeto načelo reintegracije delavca, kar pomeni, da se ima delavec pravico vrniti v delovno razmerje, če sodišče ugotovi nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Pojem reintegracije pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšne, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je v tožbi in tekom celotnega postopka izrecno zahteval reintegracijo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je potrebno 2. odstavek 118. člena ZDR razlagati restriktivno, kar pomeni, da je delavec, v primeru nezakonite odpovedi delodajalca, praviloma upravičen do reintegracije. Res lahko sodišče tudi brez predloga delavca celo, če delavec temu nasprotuje oziroma vztraja pri reintegracijskem zahtevku, samo ugotavlja pogoje za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR, vendar pa mora delodajalec obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, izrecno zatrjevati in dokazati in to enako kot delavec, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010 in opr. št. VIII Ips 385/2008 z dne 7. 4. 2010). Navedenega pa tožena stranka ni storila.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške pritožbe, glede na to, da s pritožbo ni uspela. Prav tako pa odgovor tožnika v ničemer ni prispeval k rešitvi zadeve, zato sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.