Jedro

Če dogovora o pogojenosti plačila dolžnikovih terjatev (ki se nanašajo na dela, ki jih je dolžnik kot podizvajalec opravljal za tožnika) do njega s poplačilom tožnikovih terjatev do investitorjev tožnik ni mogel izkazati, potem tudi ugovorov, da so dolžnikove terjatve (ki jih je v izpisu odprtih postavk tožnik sicer potrdil, česar ne zanika) sporne oziroma neobstoječe, ne more z uspehom uveljavljati, ne glede na to, če izkazuje, da je moral zaradi poplačila svojih terjatev do investitorjev sprožiti ustrezne sodne postopke, kajti zatrjevane medsebojne zveze (pogojnosti) med terjatvami dolžnika in tožnika ni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožnika kot dolžnikovega dolžnika zoper sklep Davčnega urada A z dne 2. 10. 2000, s katerim je bilo odločeno, da se zoper dolžnika AA iz A opravi prisilna izterjava davčnega dolga, ki izvira iz dolgovnih seznamov Davčnega urada A z dne 25. 9. 2000 in z dne 21. 9. 2000, z zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 1,952.781,22 SIT (v točkah 1. in 4.) z rubežem njegovih terjatev do tožnika kot njegovega dolžnika v navedeni višini, ki so izkazane v izpisu odprtih postavk dolžnika z dne 13. 9. 2000 in potrjenem izpisu odprtih postavk dolžnikovega dolžnika z dne 28. 9. 2000 za izvršena dela na gradbenih objektih po potrjenih situacijah z dne 7. 7. 2000, z dne 7. 8. 2000, z dne 8. 8. 2000 in z dne 7. 9. 2000 (v točki 2) ter da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvami do višine zarubljenega zneska, tožniku kot njegovemu dolžniku pa naloži, da za rubljeni znesek dolga nakaže na žiro račun prihodkov od davkov (v točki 3). Tožena stranka v razlogih navaja, da se po 53. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP) prisilna izterjava zoper dolžnika lahko opravi z rubežem dolžnikovih terjatev do njegovega dolžnika, ter da po 55. členu ZDavP dolžnikov dolžnik zoper sklep o prisilni izterjavi lahko ugovarja, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in tudi ne bo dospel v enem letu od prejema sklepa. Dolžnikov dolžnik, ki je ugovarjal, da so dolžnikove terjatve proti njemu sporne in to izkazoval s priloženim obvestilom dolžniku z dne 29. 9. 2000, da mu bo ustavil vsa plačila računov, ker investitorja BB in CC ne poravnata njegovih računov, ker naj bi dolžnik kot podizvajalec nekvalitetno opravil delo, ter vztrajal, da rubež dolžnikovih terjatev do rešitve reklamacije ni možen, saj kot dolžnikov dolžnik dotlej sploh še ni dolžan oziroma je dolg dotlej pogojen, po njenem mnenju ni uveljavljal nobenega izmed ugovorov, ki jih dopušča zakon. Situacije dolžnika kot (pod)izvajalca del za njegovega dolžnika št. 03, 04, 06, 07, 08, 09, 10 in 11, vse skozi 2000, ki so s strani dolžnikovega dolžnika potrjene in podpisane, ter izpisek situacij iz dolžnikov poslovnih knjig z dne 28. 9. 2000 izkazujejo, da ima dolžnik terjatve do tožnika kot dolžnikovega dolžnika v skupni višini 4,618.868,94 SIT. Tožnik kot dolžnikov dolžnik ni izkazal, da bi bilo plačilo terjatev, ki jih ima do njega dolžnik, pogojeno s poplačilom njegovih terjatev s strani investitorjev, čeprav mora po drugem odstavku 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. Tožnik tudi ni izkazal, da so dolžnikove terjatve do njega sporne, zato tožena stranka meni, da obstojijo. Ker meni, da tožnik ni izkazal obstoja nobenega od ugovornih razlogov iz 55. člena ZDavP ter ker je tudi v ostalem sklep o prisilni izterjavi pravilen, je tožena stranka tožnikov ugovor kot neutemeljen zavrnila.

Tožnik v tožbi meni, da je s predloženo listinsko dokumentacijo v postopku pred davčnimi organi izkazal spornost dolžnikovih terjatev. Vsekakor bi prvostopni davčni organ moral to dejstvo upoštevati v novem postopku prisilne izterjave po sklepu z dne 8. 3. 2001. Namreč v tem postopku je tožnik izkazoval spornost terjatev z vloženimi predlogi za izvršbo zoper investitorja BB in CC. Izdani sklep o izvršbi zoper BB je sicer bil na njegov ugovor razveljavljen, vsekakor pa je do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v A sporna tožnikova terjatev za znesek 2,093.927,37 SIT, ki ga BB dolguje tožniku. Tudi zoper CC je bil izdan sklep o izvršbi za znesek 2,801.081,13 SIT, zoper katerega je bil po tožnikovih informacijah tudi vložen ugovor, o katerem pa sodišče še ni določilo, tako da je tudi za znesek tožnikove terjatve do CC sporna terjatev dolžnika do tožnika. Navedene okoliščine po mnenju tožnika potrjujejo, da je terjatev dolžnika do tožnika neobstoječa, najmanj pa sporna do dokončne pravnomočne odločitve v sporih tožnika z BB in CC. To pa po tožnikovem mnenju pomeni, da je uspel dokazati okoliščine iz 55. člena ZDavP, zaradi česar bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, postopek prisilne izterjave pa prekiniti do pravnomočne rešitve sodnih postopkov. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbe v tem postopku s pisno izjavo z dne 13. 12. 2001. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s toženo stranko strinja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza za svojo trditev, da so dolžnikove terjatve do njega pogojne oziroma da je pogojen njegov dolg do dolžnika. Če pa dogovora o pogojenosti plačila dolžnikovih terjatev (ki se nanašajo na dela, ki jih je dolžnik kot podizvajalec opravljal za tožnika) do njega s poplačilom tožnikovih terjatev do investitorjev tožnik ni mogel izkazati, potem tudi ugovorov, da so dolžnikove terjatve (ki jih je v izpisu odprtih postavk tožnik sicer potrdil, česar ne zanika) sporne oziroma neobstoječe, ne more z uspehom uveljavljati, ne glede na to, če izkazuje, da je moral zaradi poplačila svojih terjatev do investitorjev sprožiti ustrezne sodne postopke, kajti zatrjevane medsebojne zveze (pogojnosti) med terjatvami dolžnika in tožnika ni. Ker tožnik tako ni izkazal zatrjevanih razlogov pogojnega oziroma neobstoječega dolga, ki jih po 55. členu ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) sicer dolžnikov dolžnik zoper sklep o prisilni izterjavi lahko uveljavlja, je tožena stranka njegov ugovor utemeljeno zavrnila.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) kot neutemeljeno zavrnila.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijane odločbe, kot v obravnavani zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).