Jedro

Sodišče sledi ugotovitvam v davčnem postopku, da tožnik ni uspel dokazati trditev, da so bili sporni dvigi denarnih sredstev namenjeni za poslovanje te ali druge družbe.

Iz izpodbijane odločbe je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, zakaj je sporni znesek davčni organ obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika, na kakšni podlagi je do slednje ugotovitve prišel, kako je presodil vse zbrane dokaze ter pravno podlago za obdavčitev spornega zneska.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je z izpodbijano odločbo A.A., v tem upravnem sporu tožniku, v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2014 odmerila dohodnino v znesku 128.694,43 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 69.424,57 EUR, znaša 59.269,86 EUR. Po odpravljeni odmerni odločbi je bilo tožniku vrnjenih 1.173,50 EUR, zato mora tožnik po tej odločbi plačati 60.443,36 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski davčni organ s predhodno odločbo tožniku že odmeril dohodnino za leto 2014, vendar je bila ta odločba s strani drugostopenjskega organa odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek z napotilom, da tožnika seznani z dejstvi in okoliščinami in mu da možnost, da se o tem izjavi. Tožnik je bil v ponovnem postopku seznanjen z dejstvi in okoliščinami, ki se nanašajo na odmero dohodnine za leto 2014, do česar se je opredelil. Prvostopenjski davčni organ je na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora poslovnih knjig in dokumentacije ter davka od drugih dohodkov, ki je bil opravljen pri zavezancu za davek B. d.o.o., za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 3. 2014, ugotovil, da je tožnik nezakonito dvigoval sredstva inšpicirane družbe v skupnem znesku 269.905,00 EUR. Davčnemu organu ni bila predložena dokumentacija, ki bi dokazovala, da je bila dvignjena gotovina uporabljena za poslovanje inšpiciranega zavezanca. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjski davčni organ te dvige gotovine opredelil kot druge dohodke v skladu z določili 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ je tako tožniku v skladu z določbami ZDoh-2 in ob upoštevanju navedenih podatkov ponovno odmeril dohodnino v znesku 128.694,43 EUR, ter mu ob upoštevanju plačanih akontacij in zneska, ki mu je bil vrnjen po prvi odločbi (1.173,50 EUR), v plačilo naložil 60.443,36 EUR dohodnine.

3. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je izrek izpodbijane odločbe dopolnilo tako, da je v 1. točki dodalo stavek: „odločba številka 01 07596 z dne 31. 3. 2015 o odmeri dohodnine za leto 2014 se odpravi in se nadomesti s to odločbo“. Tožena stranka se v obrazložitvi pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega davčnega organa, da predstavljajo sredstva, ki jih je tožnik dvigoval s transakcijskega računa navedene pravne osebe, dohodek fizične osebe, ki je obdavčen z dohodnino. K obrazložitvi prvostopenjskega davčnega organa dodaja, da je bil postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2014 obnovljen po uradni dolžnosti na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora pri navedeni pravni osebi. Niti pravna oseba v inšpekcijskem postopku niti tožnik v tem postopku nista predložila nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da so bila dvignjena sredstva porabljena za poslovanje pravne osebe. Tožena stranka tožniku pojasnjuje, da ne gre enačiti pojma dohodka podjetja s pojmom dohodka lastnika podjetja, torej zneski, ki so bili iz naslova plačila izstavljenih računov nakazani na transakcijski račun podjetja, ne predstavljajo dohodkov, ki bi jih tožnik kot bivši direktor in lastnik kakorkoli lahko štel za svoje. Tožena stranka še izpostavlja, da se v skladu z davčnimi predpisi poslovni dogodki priznavajo samo na podlagi verodostojnih listin, dokazno breme pa je na strani zavezanca. Tožnik je sredstva dvigal brez kakršnekoli listinske podlage, glede na to, da jih je štel za „poplačilo“ s strani pravne osebe opravljenih storitev, pa v nadaljevanju tudi ni dokazal njihove poslovne rabe, pri čemer pritožbeni organ posebej izpostavlja, da tožnik v spornem obdobju v podjetju ni bil imenovan na nobeno funkcijo, ni bil zaposlen in ni bil lastnik podjetja, zato dvigi sredstev, porabljeni za namene poslovanja podjetja niti niso bili mogoči. Iz navedenih razlogov je tožena stranka kot pritožbeni organ potrdila pravilnost odločitve prvostopenjskega davčnega organa, da je šlo za druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tožnik v tožbi najprej povzema potek postopka in citira vsebino pritožbe zoper izpodbijano odločbo, nato pa se opredeljuje še do drugostopenjske odločbe. V zvezi s tem navaja, da slednja zgolj povzema vsebino prvostopenjske odločbe. Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da je z datumom zapisnika z dne 23. 11. 2015 pričel teči zakoniti rok za pričetek postopka obnove. Po tožbenem stališču se finančni organ ne more opreti na zapisnik, iz katerega izhaja, da je nekaj res, kar je organ očitno sumil že prej. Tožnik navaja, da je davčni organ pričel sumiti, da nekaj ni v redu s prvo odločbo, zagotovo pred dnem 23. 11. 2015. Glede na to, da je bil postopek obnove po uradni dolžnosti uveden z dnem 12. 4. 2016, je skrajni subjektivni rok pričel teči dne 12. 10. 2016 ali kasneje. Tožena stranka ni izkazala, da bi bil postopek obnove uveden v zakonitem 6-mesečnem roku, odkar je izvedela za razloge za sum o nepravilnosti prve odmere dohodnine tožniku. Tožnik še pojasnjuje, da se pred drugostopenjsko odločbo datumi, relevantni za sam postopek obnove po uradni dolžnosti, niso izpostavljali, zato tožnik v svojih prejšnjih pritožbah nanje ni bil pozoren. V zvezi s tem tožnik predlaga, da tožena stranka z odgovorom na tožbo posreduje celotni predhodni upravni spis, iz katerega bo razvidno, kdaj in kako se je finančni urad seznanil z novimi dejstvi, ki so botrovala obnovi postopka.

6. Nadalje tožnik v tožbi zatrjuje, da je drugostopenjska odločba le delno odgovorila na pritožbene navedbe, pri čemer je odgovorila zgolj na tiste, ki jih je moč obrniti tako, da izpodbijana odločba ostane v veljavi. Drugostopenjski organ je spregledal trditve tožnika glede pooblastila novega lastnika inšpicirane družbe in samo pooblastilo, ki je bilo posredovano v upravni spis, pa tudi ostalo dokumentacijo, ki jo je tožnik prilagal svojim pritožbam (račune in potrdila o transakcijah). Drugostopenjska odločba sploh ne pojasni, katere dokaze je upoštevala pri svoji odločitvi, zato takšne odločbe sploh ni mogoče preizkusiti.

7. Tožnik drugostopenjskemu organu očita, da je svojo odločitev slabo obrazložil, ker iz nje ne gre razbrati, da bi prvostopenjski davčni organ res ustrezno dokazal, da bi tožnik dvigoval denar iz računa inšpicirane družbe zase in ne za poslovanje pravne osebe. Tožnik dodatno pojasnjuje, da je v obravnavanem obdobju ustanovil novo podjetje, za katerega poslovanje je bil porabljen dvignjen denar. Te bilance, ki se morajo nahajati v upravnem spisu, naj pregleda sodišče, po potrebi v tem postopku oziroma naj celo angažira izvedenca finančne stroke. Tožnik zatrjuje, da je bil na opisani način ves denar, ki ga je tožnik dvignil na podlagi pooblastila in iz utemeljenega razloga, da poplača storitve, ki jih je predhodno v tem podjetju opravil, porabljen v poslovne namene (in ne za tožnikovo osebno korist), od vseh transakcij pa so bile odvedene in plačane ustrezne davščine. To je moč preveriti iz poslovnih knjig, pregled poslovnih knjig po sodišču ali po izvedencu finančne stroke obeh podjetij za sporno obdobje pa tožnik predlaga kot dokaz. Prav tako predlaga zaslišanje tožnika in prič (B.B. – računovodkinje podjetij in C.C. – direktorja inšpicirane družbe), pridobitev bančnih izpiskov transakcijskih računov obeh podjetij, obe poslovni bilanci in vse dokumentacije, ki jo je v upravni spis posredoval tožnik. Tožnik sodišču tudi predlaga angažiranje izvedenca medicinske stroke, ki naj preveri, ali je bil tožnik v spornem obdobju sploh toliko poslovno sposoben, da je mogoče njegovim poslovnim dejanjem pripisati polno veljavo in mu posledično pripisati še odgovornost zanje.

8. Glede na navedeno tožnik v tožbi zatrjuje, da ni pravne podlage za obdavčitev opisanih zneskov, zato je dohodnina za leto 2014 tožniku odmerjena neupravičeno. Tako sodišču predlaga, da po izvedbi potrebnih dokazov tožbi ugodi ter primarno izpodbijani odločbi odpravi in na tej podlagi v veljavo stopi odločba prvostopenjskega davčnega organa z dne 31. 3. 2015, podredno pa, da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Tožnik v obeh primerih predlaga povrnitev stroškov tako upravnega spora kot predhodnega upravnega postopka.

9. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnik je podal dve pripravljalni vlogi, pri čemer je s prvo pripravljalno vlogo urgiral za čimprejšnjo rešitev zadeve in sodišču predlagal, da izda sodbo na podlagi pripoznave z ugoditvijo tožnikovi tožbi v celoti, ker tožena stranka v odgovoru na tožbo ni podala nobenih trditev, kar pomeni, da tožnikovih trditev ne prereka. Tožnik s to pripravljalno vlogo podredno predlaga, da tožniku posreduje listine tožene stranke, na katere bo tožnik odgovoril, nato pa razpiše narok za glavno obravnavo ali o zadevi odloči po izvedbi potrebnih predlaganih dokazov (tudi dokaza z izvedencem finančne stroke). Tožnik v drugi pripravljalni vlogi zatrjuje absolutno bistvene kršitve postopka, ker mu je v postopku onemogočeno enakopravno sodelovati in podajati izjave, saj se ne more niti seznaniti z vsemi listinami, ki se v sodnem spisu nahajajo. Ponovno navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni niti argumentirano prerekala zahtevek tožnika, zato mora sodišče trditve in navedbe tožnika smatrati kot neprerekane in s tem nesporne ter izdati sodbo na podlagi pripoznave. Vztraja tudi pri povrnitvi njegovih stroškov, tudi za obe pripravljalni vlogi.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

13. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2014, pri čemer je med strankama sporno, ali je denarna sredstva, ki jih je tožnik v skupni višini 269.905,00 EUR v spornem obdobju dvigoval s transakcijskega računa družbe B. d.o.o., porabil za namene poslovanja te družbe ali družbe, ki jo je tožnik kasneje ustanovil. Davčni organ je ta pridobljena denarna sredstva opredelil kot drug dohodek po 6. točki 18. člena ZDoh-2, ki je predmet obdavčitve, s čimer se tožnik ne strinja in zatrjuje, da so bila sredstva, ki jih je dvignil s transakcijskega računa družbe, porabljena v namene poslovanja podjetij.

14. ZDoh-2 v 15. členu opredeljuje dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. V prvem odstavku tega člena je določeno, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. V skladu z drugim odstavkom so dohodki vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno, po tretjem odstavku pa se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. V 18. členu ZDoh-2 je določeno, kaj predstavljajo dohodki po tem zakonu, in sicer spadajo pod dohodke med drugim tudi drugi dohodki (6. točka 18. člena ZDoh-2). V 19. členu ZDoh-2 je predpisano, kaj se ne šteje za dohodke po tem zakonu, pri čemer se nobena od sedmih točk tega člena ne nanaša na konkretno situacijo.

15. Sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je tožnik v letu 2014 s transakcijskega računa navedene družbe dvignil denarna sredstva v skupni višini 269.905,00 EUR. Nesporno je tudi, da je bil pri navedeni družbi opravljen davčni inšpekcijski nadzor, katerega ugotovitve so razvidne iz zapisnika z dne 23. 11. 2015, na podlagi teh ugotovitev pa je bila izdana odločba z dne 22. 2. 2016, s katero je bilo navedeni družbi v zvezi z obravnavanimi dvigi gotovine dodatno odmerjena akontacija dohodnine od drugih dohodkov. Nadalje je nesporno, da tožnik v času dvigov spornih denarnih sredstev s transakcijskega računa navedene družbe v tej družbi ni imel statusa, ki bi mu dovoljeval dvige in razpolaganje z denarnimi sredstvi družbe.

16. Glede na navedena dejstva, ki jih zajema obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa, ter med strankama niso sporna, sodišče sledi ugotovitvam v davčnem postopku, da tožnik ni uspel dokazati trditev, da so bili sporni dvigi denarnih sredstev namenjeni za poslovanje te ali druge družbe. Sodišče se namreč strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V izpodbijani odločbi so izčrpno pojasnjeni razlogi, iz katerih prvostopenjski davčni organ izpelje sklep, da predmetni znesek ne predstavlja denarnih sredstev, ki bi bila namenjena poslovanju, kar je ustrezno obrazloženo (ugotovitve v davčnem inšpekcijskem nadzoru nad družbo B. d.o.o., v katerem ni bilo predloženih nobenih dokazil, vključno s poslovno dokumentacijo in knjigami, ki bi dokazovali tožnikove trditve o namenu dvigov, skupni znesek tožnikovih dvigov denarnih sredstev družbe znaša v spornem obdobju 269.905,00 EUR, tožnik v času dvigov v družbi ni imel takšnega statusa, ki bi mu omogočal dvigovanje gotovine).

17. Po presoji sodišča je iz izpodbijane odločbe mogoče jasno in nedvoumno razbrati, zakaj je sporni znesek 269.905,00 EUR davčni organ obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika, na kakšni podlagi je do slednje ugotovitve prišel, kako je presodil vse zbrane dokaze ter pravno podlago za obdavčitev spornega zneska. Zato po mnenju sodišča izpodbijana odločba zadosti kriterijem iz 214. člena ZUP glede obrazložitve odločbe. Spoštovana pa so bila tudi določila Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o načelih davčnega postopka.

18. Tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede neustrezne obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katere ni mogoče razbrati okoliščin glede ustreznosti zaključka davčnega organa, da tožnik ni dvigoval denarja iz računa inšpicirane družbe za poslovanje pravne osebe, in tožbeno izpostavljeni pomanjkljivosti drugostopenjske odločbe, ki po tožnikovem mnenju ne pojasni, katere dokaze je tožena stranka upoštevala pri svoji odločitvi. Iz izpodbijane odločbe, dopolnjene z drugostopenjsko odločbo, izhaja ustrezna dejanska podlaga, na kateri je davčni organ gradil svojo odločitev, ki jo tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu. Sodišče tudi zavrača tožbene trditve, da je drugostopenjska odločba odgovorila zgolj na tiste pritožbene navedbe, ki jih je moč obrniti tako, da izpodbijana odločba ostane v veljavi. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je davčni organ odgovoril na vse bistvene pritožbene navedbe, pomembne za odločitev, do česar se je z ustrezno obrazložitvijo, na podlagi katere je mogoče izpodbijano odločbo tudi preizkusiti, opredelil. Sodišče še pripominja, da je v drugostopenjski odločbi tudi obrazloženo, da se v skladu z davčnimi predpisi poslovni dogodki priznavajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Prav tako iz drugostopenjske odločbe izhaja pravilna ugotovitev, da je v davčnem postopku dokazno breme na strani zavezanca, ki mora za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze. Upoštevajoč tudi navedeno obrazložitev, sodišče ocenjuje, da je odločitev tožene stranke v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita.

19. Tožnik tožbeno izpodbija tudi rok, v katerem je mogoče začeti postopek obnove postopka. Sodišče ugotavlja, da predstavlja navedeni ugovor nedovoljeno tožbeno novoto, ker bi lahko tožnik tej okoliščini oporekal kadarkoli tekom upravnega (davčnega) postopka, vključno s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, pa tega ni storil. Prav tako tožnik ni pojasnil razlogov, zakaj tega ni storil prej, pri čemer sodišče pojasnjuje, da je na tožniku breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta. Tožbena argumentacija, da tožnik v prejšnjih pritožbah na to okoliščino ni bil pozoren, ker se pred drugostopenjsko odločbo datumi, relevantni za obnovo postopka po uradni dolžnosti, niso izpostavljali, ne more biti upošteven razlog.

20. Ne glede na ugotovljeno tožbeno novoto pa sodišče pripominja, da je bila obnova postopka začeta v okviru zakonsko določenega roka iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2, kar je tožena stranka v drugostopenjski odločbi tudi ustrezno pojasnila. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski davčni organ ugotovil okoliščine, ki so predstavljale podlago za obnovo postopka, v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora, ki je bil opravljen nad navedeno družbo in katerega ugotovitve izhajajo iz zapisnika, št. DT 0610-10023/2015-8 z dne 23. 11. 2015. Sodišče zavrača tožbene trditve, da je davčni organ že pred tem sumil o nepravilnostih, ki so bile kasneje podlaga za obnovo postopka, ker gre za pavšalne navedbe, ki niso podprte z ustreznimi dokazi. Iz spisa izhaja, da je prvostopenjski davčni organ z dopisom z dne 18. 8. 2015 tožnika pozval na posredovanje določenih podatkov, kar pomeni, da je bil takrat davčni inšpekcijski nadzor v teku in katerega rezultati, ki so predstavljali podlago za obnovo postopka odmere dohodnine za tožnika za leto 2014, so bili ugotovljeni s predmetnim zapisnikom in kasneje povzeti v odločbo z dne 22. 2. 2016. 21. Sodišče še zavrača tožnikov ugovor v pripravljalnih vlogah, da je s tem, ko tožena stranka odgovora na tožbo ni vsebinsko obrazložila, šteti navedbe tožnika kot neprerekane in tako nesporne. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe. Tega nestrinjanja s tožbenimi ugovori sicer ni vsebinsko obrazložila, iz odgovora na tožbo pa izhaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Ker so to razlogi, s katerimi se tožnik ne strinja in jih tožbeno izpodbija, po presoji sodišča ni mogoče šteti, da tožena stranka tožbene navedbe priznava kot nesporne. Toženkino nasprotovanje tožbeno zatrjevanim dejstvom izhaja iz zgoraj navedenih navedb tožene stranke, zato odgovor na tožbo tožene stranke po presoji sodišča ni mogoče umestiti pod 214. člen Zakon o pravdnem postopku (ZPP) in ga razlagati tako, da se je tožena stranka s podanim odgovorom na tožbo strinjala s tožbenimi navedbami in da je dejansko stanje postalo nesporno, kot to v pripravljalnih vlogah zatrjuje tožnik.

22. Prav tako sodišče zavrača tožnikov očitek iz druge pripravljalne vloge, da je bila storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka s tem, ko tožniku ni bilo omogočeno, da se seznani z vsemi listinami, ki se nahajajo v sodnem spisu. Tožniku je bil vpogled v spis omogočen, za pregled upravnega spisa (kot dela sodnega spisa) pa bi moral zaprositi davčni organ, kar tožnik kljub temu, da je bil s tem seznanjen, ni storil. Tožnik je bil v postopek ustrezno pritegnjen, omogočeno mu je bilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, na podlagi česar sodišče zaključuje, da ni podan nobeden od razlogov iz drugega odstavka 237. člena ZUP, ki opredeljuje absolutno bistvene kršitve pravil upravnega (davčnega) postopka.

23. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Tožnik je sicer predlagal opravo glavne obravnave, na kateri naj sodišče zasliši tožnika in dve priči, angažira dva izvedenca (finančne in medicinske stroke), pridobi izpiske transakcijskih računov obeh podjetij in obe poslovni bilanci ter vso dokumentacijo, ki jo je tožnik posredoval v upravni spis tekom tega postopka. Glede dokaznega predloga za zaslišanje tožnika in dveh prič, sodišče ugotavlja, da tega tožnik ni substanciral, torej ni konkretno navedel, katera dejstva se z navedenima dokazoma dokazujejo. Sodišče zgolj na podlagi take pavšalne zahteve po zaslišanju tožnika in prič ocenjuje, da izvedba teh dokazov ni potrebna za odločitev v predmetnem upravnem sporu. Glede ostalih predlaganih dokazov, ki se nanašajo na poslovanje inšpicirane in s strani tožnika naknadno ustanovljene družbe (pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, izpiska transakcijskih računov in poslovnih bilanc), sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno že s takšno stopnjo gotovosti, kot je obrazloženo zgoraj, da nadaljnje izvajanje dokazov, predlaganih s strani tožnika, tega ne bi moglo spremeniti. Prav tako ni potrebno izvajanje dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotovil morebitno poslovno sposobnost tožnika v spornem obdobju, že iz razloga, ker je tožnik opravljal številna poslovna dejanja, vključno z ustanovitvijo nove družbe, pri čemer je bistveno, da je predmetna davčna obveznost pogojena z ugotovitvami davčnega organa, ki se nanaša na poslovanje navedene družbe, kar ni odvisno od okoliščin, ki bi se preverjale z izvedbo tega dokaza, ki ga predlaga tožnik. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da v postopkih odmere davčne obveznosti ne gre za ugotavljanje odgovornosti zavezancev, ampak za ugotovitev dejstev, ki se nanašajo na podlago za morebitno obdavčitev zavezancev. Po presoji sodišča je davčni organ svoje prepričanje, ki ga je utemeljil v izpodbijani odločbi, oblikoval na podlagi vrste listinskih in drugih dokazov, indicev ter okoliščin, ki so v izpodbijani odločbi v povezavi z drugostopenjsko odločbo našteti in obrazloženi, pri tem pa ni šlo za zgolj posplošeno ali posredno sklepanje.

25. Tako sodišče ugotavlja, da izvedba teh dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

26. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.