Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu, ko je pri reševanju zastoja v delovnem procesu padel. Delavca nista imela ustreznega orodja (ključa za odvijanje matic), zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.

Brcanje v ključ, ki se nahaja relativno visoko (cca 1,2 metra), z namenom, da bi zaradi večje sile, ki pri tem nastane, popustila matica, ki je ni bilo možno odviti z roko, ni samo v nasprotju z varnim načinom dela, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, temveč je celo v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsakega normalnega odraslega posameznika. Zato je tožnik soprispeval k nastanku nezgode v deležu 60 %.

Izrek

Pritožbi prve in druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek točke I izreka in točka II izreka) delno spremeni tako, da se odškodnina, ki sta jo toženi stranki solidarni dolžni plačati tožniku zniža z zneska 14.864,59 EUR na znesek 7.432,29 EUR, da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 7.432,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 dalje ter da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti prvi toženi stranki zvišajo z zneska 195,38 EUR na znesek 954,22 EUR ter da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti drugi toženi stranki zvišajo z zneska 40,40 EUR na znesek 715,28 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 529,19 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 186,00 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prvi in drugi toženi stranki naložilo, da tožniku solidarno plačata odškodnino v znesku 14.864,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 13.716,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 (drugi odstavek I. točke izreka). Tožniku je naložilo, da prvi toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 159,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožujeta obe toženi stranki, pri čemer obe uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Obe toženi stranki predlagata, da sodišče prve stopnje izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da delo na stroju za predelavo plastičnih mas samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, vendar pa je brez utemeljenih razlogov štelo, da prva tožena stranka za škodni dogodek odgovarja v višini 80 %, tožnik pa v višini 20 %. Sodišče prve stopnje takšnega stališča ni obrazložilo in se ga ne da preizkusiti, razen tega pa je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da je za nezgodo in njene posledice kriv izključno tožnik, ki je z objestnim in samovoljnim dejanjem - brcanjem v ključ oz. delovni stroj, povzročil situacijo, v kateri se je poškodoval. Sodišče prve stopnje soodgovornost prve tožene stranke utemeljuje s tem, da je tožnik sicer bil usposobljen za upravljanje s strojem za predelavo plastičnih mas, ne pa tudi za čiščenje tega stroja. Povsem jasno je, da pojem upravljanje stroja pomeni tudi čiščenje stroja. Sicer pa se tožnik ni poškodoval pri čiščenju stroja, temveč pri otroško enostavnem delu odvijanja matice. Povsem neživljenjsko je zahtevati, da bi delavci morali opravljati dodatno izobraževanje in usposabljanje za vsako nijanso dela na stroju. Tožnik se je poškodoval izključno zato, ker je v svoji brezbrižnosti, objestnosti in nespoštovanju minimalnih standardov varnega dela brcnil v ključ, s katerim sta s sodelavcem pred tem odvila že 7 matic, pri čemer ga je spodneslo in je padel na tla. Usposobljenost za čiščenje in vzdrževanje stroja ne more biti in tudi ni v nobeni vzročni zvezi z nastankom nezgode. To delo je tudi izvedenec opredelil kot takšno, da zanj ni potrebno imeti nobene posebne strokovne usposobljenosti in izobrazbe. Tudi sicer vijačenje matic ne spada med zahtevna opravila - tudi niso potrebna posebna pisna pravila in navodila, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel ustreznega ključa za odvitje matic, negira že dejstvo, da sta tožnik in sodelavec A.A. z istim ključem odvila že sedem identičnih matic. Tožnik je že prej hotel brcniti v ključ in ga je A.A. izrecno opozoril, da naj tega ne dela. A.A. je med tem, ko je odšel po podaljšano ročico za lažje odvijačenje zadnjega vijaka že zaslišal, da je tožnik zavpil, saj je očitno takoj brcnil stroj in se zaradi tega sam prevrnil in poškodoval. Tudi izvedenec je potrdil, da je bila odvijanje matic z brcanjem neustrezno in da matice na tak način ni mogoče odviti. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavci pri prvi toženi stranki niso imeli na razpolago ustreznega orodja. Izvedenec je izrecno zavrnil tožnikove trditve, da bi moral imeti na voljo momentni ključ, saj se ta uporablja za zategovanje in ne za odvijanje. V kolikor orodje ne bi bilo primerno in ustrezno tožnik sedem matic ne bi mogel odviti. V konkretnem primeru je šlo za zavestno in hoteno malomarno delo tožnika in ne za odgovornost delodajalca. Odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine za posamezne vrste škode ni možno preizkusiti. V predloženi zdravstveni dokumentaciji niso izkazane vtoževane trajne posledice, temveč je izvedenec doc. dr. B.B. le povzel tožnikove subjektivne navedbe. Astma zaradi katere naj bi bile tožnikove aktivnosti zmanjšane, pa ni v nobeni zvezi s poškodbo. Celo če bi obstajala najmanjša odgovornost prve tožene stranke, ta ne bi mogla presegati 5 %, nikakor pa ne more znašati 80 %, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Tudi druga tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je tožnik sam povzročil nastanek škode. Tožnik je do trenutka poškodbe s ključem, za katerega trdi, da ni bil ustrezen, odvil že sedem matic, osme pa ni mogel in je to skušal storiti tako, da je z nogo brcal v ključ. Zmotna je tožnikova trditev, da tudi sodelavec A.A. ni imel ustreznih izkušenj za to delo, saj je ta tožniku rekel naj počaka, da bo našel pripomoček - cev. Ni res, da sodelavec A.A. ni našel primernega vzvoda, temveč je z iskanjem prenehal, ker je zaslišal tožnikovo vpitje. Tožnik je v času nezgode zgolj odvijal zadnjo, to je osmo matico, zato usposobljenost za čiščenje in vzdrževanje ne more biti v vzročni zvezi z nastankom nezgode. Glede na to, da je bil tožnik za svojo delo usposobljen, da dela ni opravljal sam, da je imel na razpolago osebna zaščitna sredstva in da je delo poznal, je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožnikov delež soodgovornosti znaša zgolj 20 %. Tožnik je v celoti ali vsaj v večji meri s svojim ravnanjem sam povzročil svojo poškodbo. Napačna je tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Potrdilo o upravičeni zadržanosti tožnika od dela za čas od 19. do 31. 7. 2010 je bilo izdano zaradi "bolezni", česar pa zavarovanje odgovornosti ne krije. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem presega običajne odškodnine za tovrstno škodo. Tožnik ni predložil nobenih dokazil, ki bi kazala na porušeno duševno ravnovesje, kar je pogoj za priznanje odškodnine za strah. Iz zdravstvene dokumentacije tudi ne izhaja, da bi tožnik zaradi poškodbe utrpel trajne posledice, ki bi mu onemogočale opravljanje dejavnosti, ki jih je izvajal pred poškodbo. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo tudi odškodnino za tujo pomoč in potne stroške, čeprav tožnik ni dokazal, da je takšna tuja pomoč presegala običajno pomoč med sorodniki. Dosojeni zneski za uro tuje pomoči so previsoki, saj vrednost tuje nestrokovne pomoči ne more presegati 3 EUR na uro. V zvezi z dosojenimi potnimi stroški sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb druge tožene stranke, da je imel tožnik pravico, da te stroške uveljavlja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Druga tožena stranka teh potnih stroškov ni dolžna plačevati iz naslova prostovoljnega zavarovanja odgovornosti prve tožene stranke.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe prve in druge tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je prva tožena stranka za škodni dogodek odgovorna v višini 80 %, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na določitev soprispevka tožnika k nastanku škode nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnik soprispeval k nastanku škode. Očitno je, da se prva tožena stranka s tem ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi z navedbo, da ni možno preizkusiti odločitve o višini odškodnine pritožba prve tožene stranke smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno navedlo, katero škodo šteje za ugotovljeno in tudi dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da standardu pravične denarne odškodnine ustrezajo zneski, ki jih navaja kot polno odškodnino (brez upoštevanja soprispevka tožnika).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki se navezujejo na sam škodni dogodek. Ta pa so predvsem naslednja: - tožniku je bilo odrejeno, da 1. 5. 2008 skupaj s sodelavcem A.A. ustavi stroj za predelavo plastičnih mas in iz njega odstrani plastično maso; - za odstranitev plastične mase iz polža je potrebno odviti osem vijakov, s katerimi je pritrjen pokrov orodja stroja; - tožnik je s ključem št. 32 odvil sedem od osmih vijakov, osmega vijaka pa s tem ključem ni mogel odviti, zato je sodelavec A.A., ki je že od prej imel izkušnje pri zaustavitvi in čiščenju tega stroja, predlagal, da bi to storila s pomočjo daljše cevi in s tem povečala silo za odvijanje matice; - A.A. je šel iskat cev, s katero bi povečal navor, tožnik pa je med tem z nogo brcal v ključ, ki je bil nasajen na matico v višini približno 1,2 m od tal; - tožniku je pri brcanju v ključ spodrsnilo tako, da je padel in se pri tem poškodoval; - v tožnikove delovne naloge je spadalo tudi čiščenje delovnih površin, strojev in opreme; - tožena stranka je tožnika usposobila za upravljanje stroja za predelavo plastičnih mas, ni pa ga usposobila za njegovo čiščenje in vzdrževanje; - tožnik za delo ni imel ustreznega ključa, škatla z ustreznimi ključi pa je stala zraven stroja in je bila zaklenjena.

Dejstvo, da tožena stranka tožnika ni usposobila za čiščenje in vzdrževanje stroja za predelavo plastičnih mas je sicer možno opredeliti kot protipravno ravnanje, vendar pa pritožbi utemeljeno opozarjata, da je zmotno stališče, da je izkazana vzročna zveza med takšno opustitvijo in nastalo škodo. Do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi tega, ker ni bil usposobljen za čiščenje stroja, temveč zaradi tega, ker je povsem nepravilno zadnjo od matic skušal odviti z brcanjem v ključ. Razumljivo je, da nobeno usposabljanje za čiščenje in vzdrževanje stroja ne bi moglo vključevati poduka, da se ne sme brcati v ključ, če z roko ni možno doseči takšne sile, da bi se matica odvila. Pritožba pravilno opozarja, da je že izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da gre pri odvijanju matic s ključem za takšno delo, da zanj ni potrebno imeti posebne strokovne usposobljenosti in izobrazbe. Dejansko gre za eno od vsakodnevnih opravil, za katero se lahko od vsakega povprečnega človeka pričakuje, da ga bo znal opraviti.

Pač pa je kot relevantno protipravno ravnanje prve tožene stranke, ki lahko utemeljuje njeno sokrivdo, potrebno upoštevati dejstvo, da delavca nista imela na voljo ustreznega ključa za odvijanje matic. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem pravilno sklicuje na pisno izjavo priče A.A. ter njegovo izpovedbo pred sodiščem prve stopnje o tem, da je škatla z ustreznimi ključi stala zraven stroja in da je bila zaklenjena. Isto izhaja tudi iz pisne izjave C.C.. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti primerno orodje, da ta lahko varno in uspešno opravi svoje delo. Tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da je do poškodbe prišlo ne le zaradi nepravilne uporabe orodja (za kar je odgovoren tožnik), temveč tudi zaradi nenamenskega orodja. Sodišče prve stopnje tudi pravilno povzema izvedenčevo izpovedbo, da bi tožnik konkretno, tj. osmo matico lahko odvil, da pa bi za to moral imeti ustrezno orodje. Protispisno je pritožbeno stališče, da ustreznost orodja dokazuje že to, da je tožnik ostalih sedem matic lahko odvil z istim ključem. Za opredelitev orodja kot neustreznega zadošča že to, da z njim ni bilo možno na običajen način odviti vseh matic.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik soodgovoren za nastanek poškodbe, vendar je njegov soprispevek zmotno ocenilo kot zgolj 20 %. Brcanje v ključ, ki se nahaja relativno visoko (cca 1,2 metra oz. po opisu tožnika v višini njegovega pasu) z namenom, da bi zaradi večje sile, ki pri tem nastane, popustila matica, ki je ni bilo možno odviti z roko, ni samo v nasprotju z varnim načinom dela, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, temveč je celo v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsakega normalnega odraslega posameznika. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnikovo ravnanje pomeni kršitev obveznosti iz 9. člena veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Ta določa, da mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje ter življenje in zdravje drugih oseb. Prva tožena stranka takšno tožnikovo ravnanje utemeljeno opisuje kot objestno in samovoljno, nenazadnje je tožnikov sodelavec takrat že odšel iskat ustrezni pripomoček, s katerim bi podaljšal ključ in bi tožnik lahko počakal, da se vrne. Celo več, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je priča A.A. tožnika izrecno opozoril, naj ne brca v stroj, vendar ta njegovega napotka ni upošteval. Sodni izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da brcanje v ključ ni primeren in varen način dela in da, glede na višino stroja in smer odvijanja matice, na ta način matice ni bilo mogoče odviti na varen način. Glede na vse navedene okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 60 %, kar pomeni, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 40 % pravične denarne odškodnine za telesne bolečine za strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti oz. do 40 % utemeljeno vtoževane materialne škode.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe. Tem ugotovitvam toženi stranki v pritožbi niti ne ugovarjata. Pač pa obe stranki ugovarjata ugotovitvi, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe tudi v času od 19. 7. 2010 do 31. 7. 2010, češ da je iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela razvidno, da je bila bolezen razlog za zadržanost. Vendar pa je bistvena ugotovitev izvedenca, da je bilo zdravljenje zaključeno šele 17. 8. 2010. Sicer pa tudi v primeru, če se od ugotovljenega obdobja v katerem je bil tožnik v bolniškem staležu odšteje čas od 19. 7. 2010 do 31. 7. 2010, še vedno ostane dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu v času od dneva poškodbe do 28. 8. 2009 in nato od 4. 9. 2009 do 17. 9. 2009, od 5. 10. 2009 do 9. 11. 2009, od 19. 7. 2010 do 31. 7. 2010 in nato znova od 1. 8. 2010 do 17. 8. 2010. Po presoji pritožbenega sodišča zgolj obdobje od 19. 7. 2010 do 31. 7. 2010 ne more vplivati na odločitev o višini odškodnine, ki predstavlja pravično denarno odmeno za telesne bolečine, saj gre za neznaten delež v primerjavi s celotnim ugotovljenim obsegom telesnih bolečin, kamor seveda sodijo tudi vse neprijetnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da za ugotovljeni obseg telesnih bolečin, standardu pravične denarne odškodnine ustreza znesek 7.000,00 EUR. V skladu s 1. odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, če okoliščine primere, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanja to opravičujejo. Glede na ugotovljen soprispevek tožnika, je tožnik upravičen do povrnitve 40 % navedenega zneska, kar znaša 2.800,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik doživel hud primarni strah, neposredno ob škodnem dogodku, ki je prenehal v roku pol ure po nezgodi ter da je hud sekundarni strah za zdravje oz. izid zdravljenja trajal prve tri dni zdravljenja in da je tožnik tak strah doživel tudi ob ponovnih operacijah. Prav tako je sodišče prve stopnje na ugotovitve izvedenca medicinske stroke utemeljeno oprlo zaključek, da je strah srednje intenzitete nato trajal še tri mesece in da je preostali čas zdravljenja tožnik trpel strah lažje intenzitete. Glede na takšne ugotovitve o trajanju in intenzivnosti pretrpljenega strahu ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o tem, da pretrpljeni strah ni bil takšen, da je bil tožnik iz tega naslova sploh upravičen do kakšne denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, torej že citirano določbo 1. odstavka 179. člena OZ, ko je štelo, da pravična denarna odškodnina za strah predstavlja znesek 1.200,00 EUR. Glede na ugotovljeno sokrivdo, je tožnik upravičen do 40 % tega zneska kar znaša 480,00 EUR.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega, v čem se kaže zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika zaradi poškodbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izvedenec medicinske stroke le povzel tožnikove navedbe. To je sicer res storil v uvodnem odstavku poglavja z naslovom „Trajne posledice in zmanjšanje življenjskih aktivnosti“, vendar se je v nadaljevanju povsem jasno opredelil, da je tožnik zaradi trajnih posledic poškodbe manj sposoben za težje fizične aktivnosti in manj sposoben za dalj časa trajajoče lažje fizične aktivnosti stoje in med hojo ter, da je izrazito manj sposoben za športno udejstvovanje. Izrecno je ugotovil, da je tožnik manj sposoben za delo, ki ga opravlja pri toženi stranki in da mora zaradi tega vlagati več napora. Ugotovil je tudi, da je tožnik zaradi bolečin oviran pri vseh bolj dolgotrajnih domačih aktivnostih in da se lahko ukvarja samo z enakomernimi enostavnimi športnimi in rekreativnimi aktivnostmi, da pa je izrazito manj sposoben za vse neenakomerne športne aktivnosti, da je izrazito manj sposoben tudi za hojo po neravnem terenu in po stopnicah, ter da s težavo počepne in poklekne. Povsem protispisen je pritožbeni ugovor v zvezi z astmo, saj ne izvedenec in ne sodišče prve stopnje astme nista navedla med razloge, zaradi katerih bi bila tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana in tudi ne med težave, ki bi bile posledica poškodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da standardu pravične denarne odškodnine, da za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustreza znesek 8.000,00 EUR, glede na sokrivdo tožnika je ta upravičen do 40 % tega zneska, kar znaša 3.200,00 EUR.

Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca o tem, koliko časa je tožnik v času zdravljenja potreboval tujo pomoč pri oskrbi in koliko časa pomoč pri oblačenju, obuvanju in osebni higieni, je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sledilo tožnikovemu zahtevku, da je iz tega naslova upravičen do povrnitve materialne škode v znesku 1.000,00 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi bil tožnik upravičen do povrnitve te škode. Res je sicer, da se med družinskimi člani pričakuje solidarnosti in medsebojno pomoč, vendar pa to ne pomeni, da je tožnik dolžan sam trpeti škodo, oz. da so sorodniki to pomoč dolžni opravljati brez posebne odmene. Glede na tožnikovo soodgovornost za nastanek škode, je tožnik upravičen do 40 % navedenega zneska kar znaša 400,00 EUR.

Druga tožena stranka se neutemeljeno po temelju pritožuje zoper odločitev o plačilu premoženjske škode v višini potnih stroškov, ki jih je tožnik imel v zvezi z fizioterapijami. Celo v primeru, če bi tožnik te stroške v resnici lahko uveljavljal pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje, pa tega ni storil, to ne pomeni, da tožnik te škode ni upravičen terjati neposredno od povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obseg te škode znaša 1.380,74 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 40 % navedenega zneska kar znaša 552,29 EUR.

Celotna negmotna in gmotna škoda, ki sta jo ob upoštevanju soodgovornosti dolžni povrniti prva in druga tožena stranka tako znaša 7.432,29 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je odškodnino, ki so jo prva in druga tožena stranka solidarno dolžni plačati tožniku, znižalo z zneska 14.864,59 EUR na 7.432,29 EUR ter da je zavrnilo višji zahtevek za plačilo zneska 7.432,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 dalje do plačila.

Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je vtoževal plačilo zneska 28.580,74 EUR, dosojen mu je znesek 7.432,29 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v tem sporu znaša 26 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 2.411,08 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 26 % tega zneska, kar znaša 626,88 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašeni stroški prve tožene stranke znašajo 1.713,05 EUR, prva tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 74 % tega zneska, kar znaša 1.267,66 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški druge tožene stranke znašajo 1.390,16 EUR, kar pomeni, da je ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, upravičena do povrnitve 74 % tega zneska, kar znaša 1.028,72 EUR.

Pritožbeno sodišče je medsebojno pobotalo priznane stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Polovico stroškov, do katerih je upravičen tožnik (313,44 EUR) je pobotalo s stroški, ki so priznani prvi toženi stranki, drugo polovico pa stroški, ki so priznani drugi toženi stranki. O medsebojnem pobotu se tako pokaže, da je tožnik dolžan prvi toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 954,22 EUR, drugi toženi stranki pa v višini 715,28 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo tudi tako, da je odločitev o stroških postopka spremenilo in stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti prvi toženi stranki zvišalo na znesek 954,22 EUR, stroške, ki jih je dolžan povrniti drugi toženi stranki pa na znesek 715,28 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Toženi stranki sta s pritožbo dosojeni znesek 14.864,59 EUR uspeli znižati za 7.432,30 EUR, kar pomeni, da njun pritožbeni uspeh znaša 50 %, zato sta upravičeni do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški prve tožene stranke znašajo 1.058,38 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 587,20 EUR, 22 % DDV v višini 129,18 EUR, taksa za pritožbo 342,00 EUR). Prva tožena stranka je upravičena do povrnitve 50 % tega zneska, kar znaša 529,19 EUR.

Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški druge tožene stranke znašajo 372,00 EUR (sodna taksa za pritožbo 342,00 EUR, materialni stroški 30,00 EUR). Druga tožena stranka je upravičena do povrnitve polovice tega zneska kar znaša 186,00 EUR.