Jedro

Vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, glede na to, da je bila vložena po odvetniku, ni mogoče pripisati nevednosti, ker pa je naslovljena in poslana na isti naslov niti očitni pomoti tožnika.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo revizijo tožnika zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero je bila potrjena sodba Delovnega in socialnega sodišča o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, da bi Republika Slovenija prevzela izplačevanje akontacije njegove vojaške pokojnine, ker je ugotovilo, da za ugoditev zahtevku ni pravne podlage.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in je potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča, potem ko je pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočni sklep je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri ni navajal revizijskih razlogov, smiselno pa je bila vložena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajal je, da bi sodišče moralo omiliti svoje stališče glede uporabe določb 113. člena ZPP in dopustiti pravico do očitne pomote tudi odvetniku. Njegova pooblaščenka ni imela nobenih namenov zavlačevanja postopka, ampak je nasprotno bil njen interes, da se zadeva čimprej reši. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča in dovoli revizijo kot pravočasno.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se na podlagi določbe 386. člena ZPP upoštevajo po uradni dolžnosti, prav tako pa ni ugotovilo v reviziji zatrjevane kršitve.

V izpodbijanem sklepu je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo veljavne predpise, ko je zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjski sklep o zavrženju revizije. V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. V 388. členu ZPP pa je določba, da se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje in sicer v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko in javnega (državnega) tožilca, ki je pristojen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, je razvidno, da je pooblaščenka tožnika sodbo, zoper katero je vlagala revizijo, prejela 16.5.1996. Revizija je bila vložena priporočeno po pošti 12.6.1996. Vrhovno sodišče, na katerega je bila revizija naslovljena in tja tudi poslana, jo je prejelo 13.6.1996. Ker Vrhovno sodišče ni pristojno za sprejem revizije, jo je preko pritožbenega sodišča odstopilo prvostopenjskemu, pristojnemu sodišču, ki je revizijo prejelo 2.7.2996. Ker je v prvem odstavku 113. člena ZPP določba, da velja vloga, ki je vezana na rok, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče, tudi revizijsko sodišče, enako kot obe nižji sodišči, ugotavlja, da je bila revizija vložena prepozno. Glede na to, da jo je vložil odvetnik, po mnenju revizijskega sodišča ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, glede na to, da je bila vložena po odvetniku, ni mogoče pripisati nevednosti, ker pa je naslovljena in poslana na isti naslov niti očitni pomoti tožnika.

Očitna pomota tudi pri odvetnikih ni izključena, kot to skuša prikazovati revizija, in je tudi za njih možno ugotavljati očitno pomoto, vendar mora biti res ugotovljena očitna pomota in ne kaj drugega. Uporaba takega določila, kot je določba sedmega odstavka 113. člena ZPP, mora biti restriktivna in z njo ne sme biti dovoljena poprava drugih napak, do katerih pride iz raznih razlogov v postopku. Ker so jasne zakonske določbe, kje je treba vložiti revizijo, sporna revizija pa je bila na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, očitne pomote v tem primeru, kot je že bilo pojasnjeno, ni mogoče ugotoviti. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).