Jedro

S strani pritožbe problematizirana odredba o hišni preiskavi tako izpolnjuje vse kriterije, ki jih je glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo sprejelo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 13. 6. 2016.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obdolženega A. A., da se iz spisa izloči zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 18. 12. 2020 in dokazi, pridobljeni v hišni preiskavi, vključno s strokovnim mnenjem NFL z dne 5. 1. 2021 in uradnimi zaznamki z dne 4. 1. 2021 in 14. 1. 2021. 2. Zoper navedeni sklep je zagovornik obdolženca vložil pritožbo, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi prekršitve pravic obrambe, kar je vplivalo na zakonitost kot tudi na ustavnost in pravilnost sklepa. Zagovornik predlaga, da pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi z obširnimi razlogi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom obdolžencu prekršilo ustavno zajamčene pravice iz 23., 25., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije in da so podani razlogi za izločitev dokazov po drugem odstavku 18. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožba izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče glede precejšnjega dela navedb iz predloga za izločitev dokazov ni zavzelo stališča in je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen. Da garantna funkcija ni bila opravljena, po mnenju zagovornika dokazuje okoliščina, da gre v celoti za prepis pobude policije in predloga državnega tožilstva brez kakšnih dodatnih konkretnih navedb, prav tako je bil prepisan tisti del predloga državnega tožilstva, ki se je nanašal na porabo električne energije skoraj dve leti, preden je bila med najemodajalko in obdolžencem sklenjena najemna pogodba. Ob tem pa je odredba za hišno preiskavo policistom brez kakšnih subjektivnih oziroma objektivnih razlogov omogočila odreditev nasilnega vstopa v stanovanjsko hišo, pri čemer so bila vrata stanovanjske hiše povsem neutemeljeno uničena in bi o tem lastnica hiše B. B. morala biti še toliko bolj seznanjena in bi ji morala biti vročena tudi sodna odredba o hišni preiskavi. O tem pa je bila slednja, kot je sama izpovedala, seznanjena šele, ko je bila hišna preiskava že v teku in so bila vrata hiše z nasilnim vstopom policistov že uničena. Iz zaslišanj policistov M. M. in N. N. ni razvidno, da bi bil nasilen vstop sploh potreben, zato je bila hišna preiskava nenazadnje opravljena tudi v nasprotju z odredbo o hišni preiskavi.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na prvi odstavek 214. člena ZKP, v katerem je jasno določeno, da morajo biti v odredbi o hišni preiskavi obrazloženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženec, ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Obveznost, da sodišče za svojo odločitev navede razloge, med drugim izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer je na pomen obrazložitve sodne odredbe, s katero se posega v človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) opozorilo tudi v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015. ESČP je v navedeni zadevi poudarilo, da sodno preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe, zagotavlja, da poseg v zasebnost ne bo odrejen kar na slepo, neenako in brez dolžnega in primernega razmisleka. Kot nesprejemljivo je označilo stališče, da je pomanjkljivo obrazložitev odredbe mogoče sanirati z naknadno presojo in obrazložitvijo v kasnejših fazah kazenskega postopka. Naknadna sodna kontrola namreč ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom ter je v izrecnem nasprotju z zakonsko jasno predvidenim postopkom. Tudi Ustavno sodišče je v številnih odločbah1 izrecno poudarilo, da mora sodnik razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, to je še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepriča, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Ustavno sodišče je v zadevi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 izrecno poudarilo, da okoliščina, da je predlog za odreditev hišne preiskave obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za hišno preiskavo in nato svojo odločitev obrazloži. Pri tem se sicer lahko sklicuje na dokumente, ki mu jih predloži policija oziroma tožilstvo, saj so ti dokumenti praviloma edini vir informacij za preiskovalnega sodnika, vendar tako sklicevanje ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo dejansko izpolnjeni. Obrazložitev odredbe o hišni preiskavi se tako ne more zgolj sklicevati na predlog tožilstva oziroma policije, saj se s tem izgubi garantna funkcija preiskovalnega sodnika, ki je edini pristojen za odreditev ukrepa, ki hudo posega v človekovo pravico do zasebnosti.

6. V smislu pravkar navedenega ima tako zagovornik prav, ko opozarja na garantno funkcijo preiskovalnega sodnika, vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ocenjuje, da pritožbeno problematizirana odredba o hišni preiskavi vsebuje ustrezno obrazložitev, ki v celoti zadosti standardom obrazložene odredbe v smislu odločbe Ustavnega sodišča Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu korektno povzelo bistvo izvajanj zagovornika v predlogu za izločitev dokazov (1. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je v nadaljevanju sicer s skopimi, a še zadostnimi razlogi obrazložilo, da predlog zagovornika ni utemeljen in da je bila odredba o hišni preiskavi izdana zakonito z izjemo, da je preiskovalna sodnica nekritično sledila predlogu glede nasilnega vstopa v stanovanjsko hišo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz obrazložitve odredbe za hišno preiskavo izhaja zadostna lastna vsebinska presoja preiskovalne sodnice o obstoju utemeljenega suma in nujnosti hišne preiskave (zlasti ocena preiskovalne sodnice v predzadnjem odstavku na 5 strani obrazložitve odredbe in v nadaljevanju). S strani pritožbe problematizirana odredba o hišni preiskavi tako izpolnjuje vse kriterije, ki jih je glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo sprejelo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 13. 6. 2016. 7. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se preiskovalni sodnik ne more zgolj sklicevati na predlog državnega tožilstva, temveč mora podati lastno vsebinsko presojo. Pri tej presoji ni potrebno, da bi moral preiskovalni sodnik, kadar se strinja z navedbami v predlogu tožilstva, stilsko preoblikovati stavke in na drugačen način povedati vsebinsko povsem enako. Bistveno je namreč, da obrazložitev odredbe vsebuje lastno presojo preiskovalnega sodnika, kar je v konkretnem primeru tudi bilo storjeno. Preiskovalna sodnica je ocenjevala tako utemeljene razloge za sum, kakor tudi nujnost in sorazmernost predlagane hišne preiskave.

8. Ob tem ne gre prezreti, da je v obrazložitvi izrecno poudarila, da se možnost nasilnega vstopa v stanovanjsko hišo omogoči le, če bi to bilo potrebno. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da zgolj dejstvo, da nevarnost nesodelovanja obdolženca ni bila izkazana, na samo zakonitost hišne preiskave v smislu določb ZKP ni vplivalo. Predmet izločitve so namreč lahko le dokazi in posamezna obvestila, ki jih ZKP taksativno določa v drugem odstavku 83. člena ZKP. V povezavi s hišno preiskavo so tako lahko predmet izločitve dokazi, ki so bili pridobljeni brez pisne odredbe sodišča ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi oziroma, če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP (219. člen ZKP). Torej sam način izvedbe vstopa v stanovanjsko hišo, ki je predmet hišne preiskave, ne more biti odločilen za presojo dovoljenosti dokazov, pridobljenih s takšno preiskavo.

9. Zagovorniku prav tako ni mogoče slediti v njegovih izvajanjih, da je v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo nekritično povzet tudi prepis predloga tožilstva, ki se je nanašal na porabo električne energije skoraj dve leti, preden je bila med najemodajalko in obtožencem sklenjena najemna pogodba. Gre namreč za podatke o porabi električne energije, ki so jo policisti pridobili od E. d.d. in s katerimi so utemeljevali sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Gre za primerjalne podatke, ki bodo lahko predmet nadaljnje dokazne ocene in takšno povzemanje v tej fazi postopka ne pomeni pomanjkljive ocene preiskovalnega sodnika v smislu obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo.

10. Zagovornik tudi nima prav, ko izpostavlja, da bi morala biti lastnica hiše B. B. seznanjena s hišno preiskavo, preden se je ta začela opravljati, in da bi ji morala biti vročena tudi sodna odredba o hišni preiskavi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravica o navzočnosti pri hišni preiskavi v smislu prvega odstavka 216. člena ZKP gre dejanskemu uporabniku stanovanja, ne glede na to, ali stanovanje uporablja kot lastnik ali najemnik. Obdolženi A. A. je nedvomno bil uporabnik objekta, zato mu je tudi pravilno bila vročena odredba o opravi hišne preiskave in prisotnost lastnice B. B. ni bila potrebna. Slednja je bila obveščena zgolj o poškodbi vhodnih vrat, kar pa na samo zakonitost izvedbe hišne preiskave v smislu določb ZKP nima vpliva.

11. Sodišče druge stopnje tako ocenjuje, da z izpodbijanim sklepom niso bile prekršene pravice obrambe niti v pritožbi izpostavljene ustavno zajamčene pravice, zato je bilo treba ob odsotnosti uradno upoštevnih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP) pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Tako npr. odločbe U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 ter Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016.