Jedro

Odločitev tožene stranke ni pravilna in zakonita in tudi ni v skladu z napotki sodišča v pravnomočni sodbi št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015, ker tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku ni ravnala tako, kot to terjajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1, in ni upoštevala mnenja in stališč sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava, ko je v ponovljenem postopku po citirani sodbi izdala sedaj izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba namreč le v uvodu in zgolj posplošeno navaja, da je izdana ob upoštevanju ZUP ter temelji na določilih 27. člena ZMat in nekonkretiziranih določilih Pravilnika o opravljanju splošne mature in Pravil o opravljanju splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih.

Tožnik sodi v kategorijo kandidatov s posebnimi potrebami. Kot dijak je podal pravočasno prošnjo za opravljanje splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih rokih s priznavanjem za nazaj in v svojem pisnem mnenju je tudi Šolska maturitetna komisija za splošno maturo navedla, da ima tožnik težave pri prilagajanju na nepoznane situacije, zmotijo ga nove rutine in neustaljeni postopki, ter v dopolnitvi mnenja navedla še to, da tožnik ni zmožen opravljati več kot dveh ocenjevanj na teden. Glede na navedeno dejansko stanje, tožena stranka ni imela pravne podlage za ponovno zavrnitev tožnikove vloge, saj ji določila 2. odstavka 27. člena in 2. odstavka 4. člena ZMat ne dajejo opore za sprejeto zavrnilno odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je izpodbijana odločba Državne komisije za splošno maturo št. 090-3/2015-4/42 z dne 18. 5. 2015 nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Državna komisija za splošno maturo, sedaj tožena stranka, je z izrekom izpodbijane odločbe prošnjo tožnika, tedaj dijaka Gimnazije A., za opravljanje mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih s priznavanjem za nazaj kot neutemeljeno zavrnila ob sklicevanju na 27. člen Zakona o maturi (ZMat, Uradni list RS, št. 1/07 – uradno prečiščeno besedilo) ter Pravilnik o splošni maturi (Pravilnik, Uradni list RS, št. 29/08 in 48/2011), Pravila o opravljanju splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih, ki jih je tožena stranka sprejela na 31. redni seji dne 12. 9. 2014 in Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

2. Uvodoma v izpodbijani odločbi poudarja, da jo je sprejela ob ponovni obravnavi vloge tožnika z dne 21. 1. 2015 za opravljanje splošne mature 2015 v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih s priznavanjem za nazaj. V vlogi, ki jo povzema v obrazložitvi, je tožnik med drugim izpostavil, da njegove izkušnje kažejo na to, da potrebuje predah med posameznimi izpiti in da ne zmore vsak dan opravljati drugega izpita. Vlogi priloženo mnenje Šolske maturitetne komisije za splošno maturo Gimnazije A. pa izpostavlja, da ima tožnik težave pri prilaganju na nepoznane situacije, zmotijo ga nove rutine in neustaljeni postopki. Nadalje še navaja, da je pri prvem odločanju tožena stranka tožnikovo vlogo kot neutemeljeno zavrnila sprva s sklepom z dne 30. 1. 2015, ponovno pa spet po pridobitvi dodatnega mnenja o prilagoditvah tožnika na šoli s sklepom z dne 17. 2. 2015. Tožnikov ugovor zoper slednje navedeni sklep je tožena stranka kot nedovoljen zavrgla s sklepom z dne 12. 3. 2015, vendar je sodišče v upravnem sporu navedeni dokončni sklep tožene stranke na podlagi vložene tožbe tedaj odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

3. Ob ponovnem pregledu celotne dokumentacije tožnika tožena stranka ugotavlja, da kot kandidat tožnik sodi v kategorijo kandidatov s posebnimi potrebami, ki imajo na podlagi 2. odstavka 4. člena ZMat možnost, da se jim lahko glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje, prilagodi način opravljanja mature in način ocenjevanja znanja, pri čemer še ugotavlja, da so bile tožniku ustrezne prilagoditve že določene s sklepom št. 6033-2504-1/2014-101-SM15-38 z dne 13. 2. 2015. 4. Nadalje še navaja, da imajo kandidati s posebnimi potrebami v skladu z 2. odstavkom 27. člena ZMat pravico do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih. Vsi kandidati s posebnimi potrebami imajo tako možnost, da ob prijavi k splošni maturi izberejo možnost opravljanja splošne mature v dveh delih, če menijo, da izpitov zaradi motnje, ovire oziroma primanjkljaja, ne zmorejo opravljati v celoti na enem izpitnem roku. V primeru, da se iz utemeljenih razlogov kandidat ne more udeležiti mature oziroma posameznih izpitov v enem izpitnem roku, pa lahko na podlagi 3. odstavka 27. člena ZMat kandidat s posebnimi potrebami pa na podlagi 7. odstavka 27. člena ZMat, zaprosi tudi za opravljanje mature v dveh delih v dveh zaporednih rokih tako, da se mu rezultat, dosežen na jesenskem izpitnem roku, šteje za doseženega na spomladanskem izpitnem roku. Dodaja še, da je v konkretnem primeru tožnik naslovil tovrstno vlogo na toženo stranko.

5. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je glede na navedeno preverila, ali so v vlogi navedeni razlogi za neudeležbo na maturi oziroma na posameznih izpitih v enem in istem izpitnem roku utemeljeni, in sicer na način, kot ga je določila tožena stranka v Pravilih o opravljanju splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih. To so: vzporedno izobraževanje, ugovor vesti, status dijaka vrhunskega športnika, neudeležba na izpitu zaradi nenadne bolezni ipd. Nadalje še navaja, da je tožena stranka preverila še, ali je tožnik izkazal utemeljene razloge za neudeležbo na izpitu ali delu izpita, ki jih opredeljuje 36. člen Pravilnika o splošni maturi, kot so nenadna bolezen oziroma zdravljenje, izredne okoliščine, izobraževanje v tujini, dokazljiva izguba prijave na pošti ali drugo. Vendar v tej zvezi ugotavlja, da tožnik navedenih utemeljenih razlogov za neudeležbo na maturi oziroma posameznih izpitih v enem in istem izpitnem roku v svoji vlogi ni navedel niti izkazal, zato v skladu s Pravili o opravljanju splošne mature in Pravilnikom o splošni maturi tožnik nima pravice do opravljanja splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih rokih s priznavanjem za nazaj. Po mnenju tožene stranke so razlogi, ki jih tožnik navaja v svoji vlogi kot utemeljitev za opravljanje splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih enaki razlogom, zaradi katerih imajo kandidati s posebnimi potrebami že na podlagi Zakona o maturi pravico do opravljanja splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih rokih, zato je na podlagi navedenega njegovo vlogo zavrnila. V pouku o pravnem sredstvu tožena stranka navaja, da lahko tožnik sproži upravni spor v 30 dneh od prejema odločbe.

6. V tožbi tožnik ob uveljavljanju tožbenih ugovorov absolutne bistvene kršitve določb postopka, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, očita toženi stranki, da bi morala v konkretnem primeru voditi postopek v skladu z določili ZUP in skladno s temeljnimi načeli ZUP iz 7., 8., 9. in 10. člena ZUP ter tožniku omogočiti, glede na relevantno materialno pravo, sodelovanje v postopku na način, da njegova nevednost in neukost ne bi bila v škodo njegovih preteklih in bodočih pravic, dejansko stanje pa ugotoviti popolno in po resnici skladno s 1. odstavkom 8. člena ZUP. Toženi stranki tožnik očita, da zaradi kršitve načela materialne resnice iz 8. člena ZUP tudi dejanskega stanja ni ugotovila pravilno in popolno, njene zaključke, da tožnikova zahteva ni utemeljena, pa označuje za pavšalne in neutemeljene, češ da niso utemeljeni s konkretnimi dejstvi in dokazi. Prav tako meni, da ni navedeno nobeno dejstvo, ki bi utemeljevalo zavrnilni izrek izpodbijane odločbe, s katero mu je bila odrečena tudi njegova pravica do sodelovanja v postopku v skladu z 9. členom ZUP. Tožnik očita tudi kršitev načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, češ da v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejstva in dokazi tako rekoč niso navedeni, prav tako kakor tudi ni povezave med nanizanimi dejstvi in izrekom izpodbijane odločbe, kot pravno posledico ugotovljenega dejanskega stanja z vidika obstoja razlogov za zavrnitev pravice tožnika. Zato meni, da izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena, saj niso navedeni razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov in za samo odločitev.

7. Glede uporabe določila 36. člena Pravilnika o splošni maturi tožnik očita, da to ni ustrezna pravna podlaga za sprejeto odločitev, temveč je za tožnikov primer relevatna pravna podlaga 27. člen ZMat, ki tožniku priznava pravico do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih rokih. Slednje sicer pravilno navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, vendar pa se sprejete odločitve v tem delu sploh ne da preizkusiti. Zato očita, da gre tudi za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Po stališču tožnika namreč tožena stranka, upoštevajoč določilo 2. odstavka 27. člena ZMat, nima nikakršne pravne podlage, da tožniku ne bi dodelila pravice do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih, zato ji očita kršitev materialnega prava, s čimer je posledično tožnik onemogočen pri uveljavljanju pravic dijakov s posebnimi potrebami, oziroma meni, da gre v tem primeru zgolj za navidezno pravico, češ da izpodbijani akt ne navaja nobenega razloga, zakaj tožnikovi razlogi niso upravičeni razlogi, pač pa navaja samo, da tožnik ni utemeljil svojih razlogov. S tem je negirana tožnikova zakonska pravica do opravljanja mature v dveh letih v dveh zaporednih izpitnih rokih s priznavanjem za nazaj, izhajajoča iz 2. in 7. odstavka 27. člena ZMat v povezavi z 2. odstavkom 14. člena Ustave in s programskim določilom 3. odstavka 57. člena Ustave.

8. Tožnik v tožbi izpostavlja še Pravila o opravljanju splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih (v nadaljevanju: Pravila), ki dopuščajo možnost uveljavljanja navedene zakonske pravice tudi iz upravičenih razlogov, medtem ko naj bi tožena stranka s svojo razlago Pravil samovoljno zožila polje diskrecijske pravice, ki izhaja iz sintagme „upravičeni razlogi“. Dodatno tožnik uveljavlja tudi kršitev 13. člena ZUP, češ da bi v konkretnem primeru moral o njegovi pritožbi odločati upravni organ druge stopnje, vendar pritožba glede na pravni pouk izpodbijane odločbe ni dopustna, temveč je dopusten zgolj upravni spor. Slednje pa po mnenju tožnika predstavlja hudo procesno napako, češ da izpodbijana odločba ne vsebuje ustreznega pouka o pravnem sredstvu. Tožbi prilaga v dokazne namene dve strokovni mnenji Komisije za usmerjanje z dne 20. 8. 2014 in 19. 1. 2012 ter dve odločbi Zavoda RS za šolstvo z dne 21. 8. 2014 in 7. 3. 2012 o usmeritvi ter več pedagoških pogodb, za šolsko leto 2014/2015, 2013/2014, 2012/2013 in 2011/2012, in mnenje Gimnazije A. z dne 9. 2. 2015 ter mnenje specialistke psihiatrije in specialne pedagoginje z dne 25. 2. 2015, pri čemer pojasnjuje, da že od prvega letnika dalje opravlja srednjo šolo po pedagoških pogodbah tako, da ne obiskuje pouka, ampak opravlja samo izpitne teste. V tožbi navaja tudi razloge, zaradi katerih se bo znašel pod velikim časovnim pritiskom v času opravljanja pisnih in ustnih izpitov na maturi, ter opisuje vzročno posledične težave oziroma reakcije, ki negativno vplivajo na njegovo zdravje. Sodišču predlaga, da ugodi njegovi zahtevi za uveljavljanje pravice do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih s priznavanjem za nazaj, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise. Obenem je vložila odgovor na tožbo, v katerem, enako kot tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 16. 7. 2015, 17. 9. 2015, 5. 11. 2015 in 2. 12. 2015, prereka vse tožbene navedbe in jih zavrača kot neizkazane, pavšalne in dokazno nepodprte, poleg tega pa naj tožnik ne bi več izkazoval pravnega interesa za predmetni postopek glede na dejstvo, da je uspešno opravil splošno maturo že v spomladanskem izpitnem roku splošne mature 2015, kakor izhaja iz priloženega izpiska rezultatov mature spomladanskega izpitnega roka splošne mature 2015 z dne 13. 7. 2015 za tožnika (priloga B1). V odgovoru na tožbo sodišču izrecno predlaga, da naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov tega postopka po odmeri sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožnik v svojih pripravljalnih vlogah z dne 6. 7. 2015, 29. 9. 2015 in 13. 11. 2015 odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah ter vztraja v celoti pri tožbi in vseh tožbenih navedbah. Kot neutemeljeno zavrača stališče tožene stranke, češ da, ker je tožnik uspešno opravil maturo v spomladanskem izpitnem roku in se vpisal na višjo šolo, nima več pravnega interesa za tožbo, medtem ko tožnik izrecno vztraja pri tožbi zaradi uveljavitve zahtevane pravice ter nadaljnjih pravic tožnika, ki bi izhajale iz morebitne pozitivne odločitve sodišča. Poudarja, da ima morebitna zavrnitev tožbe lahko za tožnika dolgoročne posledice, ki niso v celoti predvidljive, glede na vrsto in naravo ugotovljene motnje.

K točki 1:

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče tožbe ni zavrglo, kakor je predlagala tožena stranka, ampak je ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določili 36. člena ZUS-1 ugotovilo, da so kumulativno podane vse procesne predpostavke, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1), ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi ob predhodnem preizkusu prejšnje tožbe tožnika, že ko je v obravnavani sporni zadevi prvič odločalo in s citirano sodbo št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015 prav tako ugodilo tožbi tožnika ter odpravilo tedaj izpodbijani upravni akt. 13. Kar zadeva obstoj procesne predpostavke iz 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost, je sodišče ugotovilo, da je v obravnavani sporni zadevi, ki se nanaša na odločanje o tožnikovi prošnji za uveljavitev pravice do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj, podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje o tovrstnih spornih vprašanjih, o čemer se je izoblikovala in ustalila upravno-sodna praksa, kot med drugim izhaja iz pravnomočnih sodb Upravnega sodišča št. I U 773/2014 z dne 14. 5. 2014 in št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015. 14. Nadalje je sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnih upravnih spisov, ki mu jih je skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, ugotovilo, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, saj je bila izpodbijana odločba izdana dne 18. 5. 2015, tožba pa je bila priporočeno na pošto pravočasno oddana 28. 5. 2015, torej še pred iztekom tridesetdnevnega zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. 15. Tudi kar se tiče obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije tožeče stranke, je sodišče ugotovilo, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je predmet odločanja v sporni upravni zadevi zahteva tožeče stranke za uveljavitev pravice do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj, in sicer v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015. 16. Prav tako je že iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin (tožbena priloga A2) razvidno, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v točkah od 3. do 6. točke obrazložitve te sodbe in sklepa, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike kot tudi iz vsebine razvidno, da gre za upravno odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi tožnika za uveljavitev pravice do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj tako, da je bila ta zahteva zavrnjena v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015. 17. Nadalje iz vsebinskega pomena izreka izpodbijane odločbe nedvoumno izhaja, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Že iz same zavrnilne vsebine izreka izpodbijane odločbe (s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za uveljavitev pravice do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj) je namreč očitno, da ni mogoče trditi, da bi šlo za upravni akt, ki za tožečo stranko ne bi imel nobenih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), prav tako kakor tudi ne, da izpodbijani upravni akt očitno ne bi posegal v zakonsko določeno pravico tožeče stranke (do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj) ali njeno neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka), saj je v obravnavani sporni zadevi bistvenega pomena, da gre za odločitev v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015 o zakonski pravici tožeče stranke, ki ima ustavno podlago v splošnem načelu enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave) v povezavi s programskim določilom 3. odstavka 57. člena Ustave, po katerem država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobilo ustrezno izobrazbo. V nasprotnem primeru, če bi sodišče presodilo, da tožnik v obravnavani sporni zadevi ne izkazuje (več) pravnega interesa, bi prišlo do kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v povezavi s 4. in 5. odstavkom 64. člena ZUS-1, 1. odstavkom 6. člena in 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 47. členom in 3. odstavkom 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

18. Prav tako v obravnavani zadevi ni umanjkala procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da bi zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne bila vložena pritožba, saj gre v obravnavanem primeru, kot je sodišče pojasnilo že v pravnomočni sodbi št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015 za enovit upravni postopek, ne pa za odločanje v dvostopenjskem upravnem postopku, kakor to zmotno v tožbi uveljavlja tožnik.

19. Kar pa zadeva procesno predpostavko iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 se je sodišče na podlagi vpogleda podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga uradoma vodi samo Upravno sodišče v skladu z določili Sodnega reda, prepričalo, da o isti zadevi oziroma v upravnem sporu zoper isto izpodbijano odločbo še ni bila izdana nobena sodba tako, da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

20. Po tem, ko je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni pogoji oziroma procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 za meritorno odločanje o tožbi, je prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

21. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točko 1 – 5 obrazložitve te sodbe, ki je bila izdana v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015, s katero je bil skladno s 1. odstavkom 37. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 kot očitno nezakonit odpravljen predhodni zavrnilni sklep tožene stranke št. 0920-3/2015 z dne 30. 1. 2015, ker je imel tedaj izpodbijani akt, ki je bil izdan v obliki sklepa namesto pravilno v obliki odločbe, take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih sploh ni bilo mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne tako, da je ta pomanjkljiva obrazložitev vplivala na njeno zakonitost, ker tožena stranka v tedaj izpodbijanem sklepu ni navedla ne dejanske niti pravne podlage za sprejeto odločitev, kar je onemogočalo njen preizkus, četudi se je sklicevala na določbe ZMat in Pravilnika, a pri tem ni navedla določb konkretnih členov obeh predpisov kot podlage za sprejeto odločitev. Poleg tega tudi ni navedla, da bi pri izdaji tega akta uporabila ZUP, čeprav bi moral biti. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je sodišče citirani sodbi št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015 v obvezujočih napotkih toženi stranki odredilo, da v ponovljenem postopku o tožnikovi prošnji za uveljavitev pravice do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj, določno navede vse konkretne določbe predpisov, na katere bo oprla svojo odločitev, skupaj z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki so nanjo vplivali in jih obrazloženo utemelji v obrazložitvi tako, da bo omogočena učinkovita presoja zakonitosti in pravilnosti v ponovljenem postopku izdanega akta.

22. V primeru, za kakršnega gre tudi v obravnavani sporni zadevi, ko sodišče upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki je odpravljeni upravni akt izdal, v ponoven postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

23. Po preučitvi podatkov in listin v predloženem upravnem spisu ter izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke v konkretnem primeru ni pravilna in zakonita in tudi ni v skladu z napotki sodišča v citirani pravnomočni sodbi št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015, ker tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku ni ravnala tako, kot to terjajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1, saj tožena stranka ni upoštevala mnenja in stališč sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava, ko je v ponovljenem postopku po citirani sodbi izdala sedaj izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba, kot je predhodno povzeta, namreč le v uvodu in zgolj posplošeno navaja, da je izdana ob upoštevanju ZUP ter temelji na določilih 27. člena ZMat in nekonkretiziranih določilih Pravilnika in Pravil. 24. ZMat v 2. odstavku 27. člena določa, da ne glede na določilo 1. odstavka 27. člena istega zakona (po katerem kandidat opravlja maturo v enem izpitnem roku), lahko maturo v dveh delih, v dveh zaporednih rokih opravljajo, med drugim, kandidati iz 2. odstavka 4. člena navedenega zakona. ZMat v 4. odstavku 4. člena določa, da se lahko kandidatom s posebnimi potrebami, ki so bili, tako kot tožnik, v izobraževalne programe usmerjeni z odločbami o usmeritvi, prilagodi način opravljanja mature in način ocenjevanja znanja.

25. Dejansko stanje, ki v konkretnem primeru glede odločilnih dejstev niti ni sporno, saj tudi za toženo stranko, kot izhaja iz njene obrazložitve, ni sporno da tožnik sodi v kategorijo kandidatov s posebnimi potrebami v smislu 2. odstavka 4. člena ZMat ter da je kot dijak Gimnazije A. podal pravočasno (dne 12. 12. 2014) prošnjo za opravljanje splošne mature v dveh delih v dveh zaporednih rokih s priznavanjem za nazaj in da je v svojem pisnem mnenju Šolska maturitetna komisija za splošno maturo Gimnazije A. navedla, da ima tožnik težave pri prilagajanju na nepoznane situacije, zmotijo ga nove rutine in neustaljeni postopki, ter v dopolnitvi mnenja navedla še to, da tožnik ni zmožen opravljati več kot dveh ocenjevanj na teden. Dejansko stanje pa se vedno ugotavlja v povezavi z materialnim in procesnim pravom, ki določa materialno pravni okvir odločanja, oziroma to, katere dejanske okoliščine so pravno relevantne za odločitev. Glede na navedeno dejansko stanje, ki med strankama kot rečeno ni sporno, pa tožena stranka po presoji sodišča ni imela pravne podlage za ponovno zavrnitev tožnikove vloge v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015, saj ji citirana določila 2. odstavka 27. člena in 2. odstavka 4. člena ZMat ne dajejo opore za sprejeto zavrnilno odločitev, kot v tožbi pravilno izpostavlja tudi tožnik.

26. Utemeljena pa je tudi tožbena navedba, kolikor se nanaša na očitek o bistveni kršitvi določb postopka.

27. Zakonodajalec je s 4. členom ZUP predpisal smiselno uporabo ZUP tudi v vseh drugih javnopravnih stvareh, ki sicer nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Ker z določili ZMat zakonodajalec ni predpisal posebnih postopkovnih pravil, navedeno pomeni, da mora pristojni organ, sedaj tožena stranka, praviloma postopati po določbah ZUP. V ponovljenem postopku je tožena stranka svojo odločitev sprejela v skrajšanem ugotovitvenem postopku v smislu določil 144. člena ZUP, vendar je pri tem zmotno zaključila, da je bilo treba prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrniti, ne da bi o tem oziroma o razlogih, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi, seznanila tožnika preden je izdala izpodbijano zavrnilno odločbo. S pa je tožniku odvzela možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Prav tako tudi presoje, ki ji jo nalagajo določila 2. in 3. odstavka 27. člena ZMat, tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izvedla na ustrezen način tako, da bi jo obrazložila s svojimi preudarki glede na relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera, tako da je na njene navedbe in zaključek šele v tožbi lahko prvič argumentirano odgovoril tožnik, ker tožena stranka ni odločila (čeprav bi skladno z jasnimi napotki sodišča v citirani pravnomočni sodbi to morala) v rednem ugotovitvenem postopku skladno s 1. odstavkom 138. člena ZUP, po katerem je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Nasprotno je tožena stranka odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku v smislu določil 144. člena ZUP v povezavi z 2. in 3. odstavkom 27. člena ZMat, četudi je 3. odstavek 27. člena ZMat irelevanten za obravnavani primer, in ker je po mnenju sodišča zmotno menila, da je bilo mogoče odločiti brez zaslišanja ali pisne izjave tožnika. S tem je bila tožniku odvzeta možnost, da se pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, s katero je tožena stranka v konkretnem primeru tožniku v nasprotju z zakonom (2. odstavek 27. člena ZMat v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZMat) odrekla pravico do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih s priznavanjem za nazaj, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

28. Ker glede na navedeno tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015 z izpodbijano odločbo z dne 18. 5. 2015 ni v zadostni meri sledila napotkom sodišča v citirani pravnomočni sodbi skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 27. člena ZMat), vendar toženi stranki zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje ob med strankama nespornem dejstvu, da je tožnik že v letu 2015 uspešno opravil splošno maturo. Sodišče torej po povedanem ugotavlja, da odločitev tožene stranke ni skladna z ustavnim načelom zakonitosti delovanja uprave iz 1. in 2. odstavka 120. člena Ustave v povezavi s 57. členom Ustave, prav tako tudi ne z zahtevami zakonodajalca iz 2. in 7. odstavka 27. člena ZMat. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je utemeljen tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik uveljavlja ugotovitev, da je bil tožnik prizadet v svoji pravici, izhajajoči iz 57. člena Ustave v povezavi z 2. odstavkom 27. člena in 2. odstavkom 4. člena ZMat do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih rokih s priznavanjem za nazaj.

29. Glede na nesporne dejanske in pravne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev tožene stranke v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 487/2015-4 z dne 22. 4. 2015, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 in ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave) odločilo v zadevi brez glavne obravnave (sojenje na seji).

K točki 2 in 3:

30. Izrek o stroških temelji na določili 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je s tožbo uspel, je sodišče, ker je tožbi ugodilo, odločilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tako je sodišče v konkretnem primeru na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek v višini 15,00 EUR, ob upoštevanju dejstva, da tožnik v tem upravnem sporu ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, in tudi, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata ter da bo tožniku plačani znesek sodne takse sodišče povrnilo po uradni dolžnosti na njegov osebni bančni transakcijski račun oziroma na bančni transakcijski račun, iz katerega je bilo plačilo sodne takse za tožbo izvršeno (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1). Ker je tožnik s tožbo uspel, tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov s strani tožnika.