Jedro

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z napačno dokazno oceno kršilo načelo enakega obravnavanja pravdnih strank. A se pritožnica pri tem neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje večjo vero poklonilo tožeči stranki. Pravica do enakega varstva pravic se v postopku izraža v možnosti obeh strank, da se izjavita o svojih zahtevkih in o navedbah nasprotne stranke. Da bi ji bila ta možnost odvzeta, pa tožena stranka v pritožbi ne trdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 334,76 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: 1) Ugotovi se, da obstoji vtoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3.992,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2011 do plačila.

2) Ugotovi se, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 4.030,00 EUR.

3) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5530/2013-2 z dne 16. 1. 2013 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi.

4) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 683,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper sodbo v celoti se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, stroške pritožbenega postopka z obrestmi pa naloži v plačilo tožeči stranki.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 50/11 z dne 2. 8. 2011 v znesku 3.992,57 EUR za prodani les, tožena stranka pa se je v postopku branila z ugovorom, da je terjatev tožeče stranke prenehala s kompenzacijo, saj je tožena stranka dne 10. 12. 2012 izstavila tožeči stranki račun št. 12/97 v znesku 4.030,00 EUR za opravljena dela na sirarni, izjavo o pobotu pa je podala v dopisu 21. 12. 2012. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka z vpogledom v listine in z zaslišanjem strank ter prič zaključilo, da tožena stranka svoje nasprotne terjatve ni dokazala, zaradi česar njena pobotna izjava ni učinkovala, posledično pa tudi ni utemeljen ugovor pobotanja v pravdi. Predhodno izdani sklep o izvršbi je zato v naložilnem delu v celoti ohranilo v veljavi.

9. Bistvo pritožbenih trditev tožene stranke je v izpodbijanju dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje, na kateri je sodišče napravilo zgoraj navedene pravne zaključke. Ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog, je višje sodišče pritožbo tožene stranke preizkušalo glede pravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

10. V zvezi s slednjimi tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z napačno dokazno oceno kršilo načelo enakega obravnavanja pravdnih strank. A se pritožnica pri tem neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje večjo vero poklonilo tožeči stranki. Pravica do enakega varstva pravic se v postopku izraža v možnosti obeh strank, da se izjavita o svojih zahtevkih in o navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Da bi ji bila ta možnost odvzeta, pa tožena stranka v pritožbi ne trdi.

11. Tudi pritožbeni očitki o napačni in pomanjkljivi dokazni oceni, zaradi česar se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pritožnica pri tem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da so dogovori in naročila med pravdnima strankama potekali ustno. Na podlagi izpovedb AA in BA ter CC je namreč ugotovilo, da sta vsa dela na sirarni, ki so predmet računa tožene stranke, toženi stranki ustno in za svoj račun dala AA in BA (in ne tožeča stranka), vsa dela in material pa sta ji „na roke“ tudi že plačala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in racionalno argumentirana, pa tudi logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne. Zakaj je bolj verjelo izpovedbam zakoncev A in CC kot toženi stranki, pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo.

12. Glede na zgoraj navedeno dejstvo, ki je pritožbeno neizpodbojno, so nadalje nerelevantne tako pritožbene trditve o razhajanjih v vlogah tožeče stranke o tem, ali je bila naročnik Pašna skupnost X ali zakonca A, in o tem, da na interese za izvedbo spornih del ne vpliva, ali je bila tožeča stranka lastnik koče ali le upravnik zemljišča. Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni ter jo je višje sodišče lahko preizkusilo.

13. Drugih pritožbenih trditev, s katerimi tožena stranka napada dokazno oceno sodišča prve stopnje (glede izdanih računov tožene stranke in glede zavrnitve računa s strani tožeče stranke), višje sodišče ni upoštevalo. Na tem mestu zgolj še dodaja, da tožena stranka neutemeljeno trdi tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, zakaj je šele kasneje izstavila račun tožeči stranki, saj se je sodišče prve stopnje o tem dejstvu prepričljivo izreklo v drugem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe.

14. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila nagrado za postopek s pravnim sredstvom, za kar ji ob upoštevanju izpodbijane vrednosti spornega predmeta 3.992,57 EUR gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) 254,40 EUR in 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 334,76 EUR.