Jedro

Eden od elementov izvršilnega naslova zoper osebno odgovornega dolžnika je torej predmet obveznosti, in ne predmet ali sredstvo izvršbe.

Dodatni sporazum o zavarovanju denarne terjatve ne pomeni, da se mora upnik poplačati samo iz zastavljenega premoženja dolžnika, oziroma da je lastnost izvršilnega naslova lahko priznana (izvršljivemu) notarskemu zapisu le v obsegu danega soglasja na predmetu oziroma sredstvu zavarovanja, kot je materialnopravno zmotno štelo sodišče prve stopnje. Če bi to držalo, potem upnik, ko bi dosegel prodajo zastavljenega premoženja in se z njim ne bi poplačal, ne bi mogel poseči po drugem premoženju dolžnika, čeprav ta odgovarja za obveznost z vsem svojim premoženjem. Ne bi bilo prav, da bi moral upnik čakati na konec izvršilnega postopka s prodajo zastavljenega premoženja in šele po neuspešnosti predlagati izvršbo z novim sredstvom. Morda že ob vložitvi predloga za izvršbo ve, da s prodajo zastavljenega premoženja ne bo niti približno poplačan in zato hkrati predlaga izvršbo na zastavljeno ter dodatno premoženje dolžnika.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da upnik z izvršilnim naslovom, ki ima pogodbeno dogovorjeno zastavno pravico le na nekem premoženju dolžnika, ne bi mogel doseči dodatnega prisilnega zavarovanja iste terjatve z zastavno pravico na (drugi) nepremičnini, tudi če izpolnjuje formalne pogoje iz 243. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini z ID znakom ... na podlagi izvršljivih notarskih zapisov SV ..., SV ..., SV ..., SV ..., SV ... in SV ... . Pojasnilo je, da je treba 17. člen in 243. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) interpretirati skozi sodno prakso, ki je za postopek izvršbe že obrazložila (sklep (Višjega sodišča v Ljubljani) II Ip 5459/2013), da je notarskemu zapisu lahko priznana lastnost izvršilnega naslova le v obsegu danega soglasja dolžnika, z ustanovitvijo zastavne pravice na predmetu zavarovanja oziroma s sredstvom zavarovanja, oziroma v cit. primeru sodne prakse z vnaprej soglasno določenim sredstvom izvršbe. 243. člen ZIZ pomeni tako imenovano prisilno zastavno pravico, neodvisno od soglasja dolžnika, ki je upnik ne more doseči na podlagi notarskega zapisa, saj izvršljivega notarskega zapisa v takem primeru ni mogoče enačiti s sodno odločbo, na podlagi katere bi bilo dopustno zavarovanje. Hkrati je mogoče ugotoviti, da bi v nasprotnem primeru lahko šlo tudi za zlorabo zaupanja med strankama, saj bi upnik po doseženem soglasju v postopku sporazumnega dogovarjanja z dolžnikom pri notarju še dodatno uporabil zavarovanja po 243. členu ZIZ s prisilnim zavarovanjem brez soglasja dolžnika. S tem bi sedanji sporazumi, sklenjeni pri notarju, izgubili svoj namen, upnik pa bi isto terjatev zavaroval na dveh pravnih podlagah, torej zavarovanje na zavarovanje, kar je v nasprotju z ZIZ, saj je vsebina izvršljivega notarskega zapisa že vezana na zavarovanje sporazumno ugotovljene iste terjatve. Upnik ni utemeljil predloga za zavarovanje na listini, ki bi bila primerna za dovolitev zavarovanja.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ . V pritožbi navaja, da je dolžnik podal izrecno soglasje k neposredni izvršljivosti notarskih zapisov in ga ni omejil na določen del premoženja, saj gre za soglasje k izvršljivosti terjatev glede vseh obveznosti, določenih v notarskem zapisu. Dodatno je v 9. točki na osmi in deveti strani Notarskega zapisa SV ... izrecno zapisano, da lahko upnik v primeru, ko dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku z rubežem ter prodajo premičnega in nepremičnega premoženja, na poslovnem deležu ali z rubežem sredstev na kateremkoli računu. To dodatno soglasje, ki sicer ne bi bilo potrebno, prav tako potrjuje njegovo stališče, da soglasje dolžnika ni omejeno. Enaka določba je v Notarskem zapisu SV ... . Soglasje dolžnika je podano kot enostranska izjava volje, ki ni vezana na odložni pogoj in učinkuje takoj s sestavo notarskega zapisa. Stališče sodišča prve stopnje je oblikovano na podlagi enega judikata, ki mu sodna praksa ni sledila. 4. člen Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN) določa, da je notarski zapis izvršilni naslov, če je v njem določena obveznost, če zavezanec izjavi soglasje za neposredno izvršljivost v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Gre za določbo, ki ne veže neposredno izvršljivost na noben predmet zastave oziroma pogodbenega zavarovanja, temveč na obstoj obveznosti in soglasje dolžnika. Dodatno ni v 20.a členu ZIZ nobene vezave oziroma omejitve na določen predmet zavarovanja oziroma zastave. Dosledno je potrebno govoriti o neposredni izvršljivosti terjatev. Neposredna izvršljivost pomeni, da lahko upnik uveljavlja terjatev neposredno v postopku izvršbe. Dogovor o neposredni izvršljivosti je mogoč tudi v sporazumu v notarskem zapisu, kadar se ne dogovarja nobeno zavarovanje z zastavno pravico ali odstopom terjatev in podobno. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z zakonodajo, pri čemer 20.a člen ZIZ, tudi če se obravnava kot lex specialis, ne nasprotuje določbam ZN, in sklicevanje na določbe o izvršbi po ZIZ ne spreminja pogojev o neposredni izvršljivosti. Stališče sodišča prve stopnje pomeni, da je sporazum v notarskem zapisu kot izvršilni naslov razvrednoten in z njim ni mogoče doseči namena, ki izhaja iz zakona. Mešanje in enačenje določb Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o nastanku zastavne pravice na podlagi sporazuma v notarskem zapisu je ena od možnosti za uporabo notarskega zapisa pri urejanju pogodbenih razmerij z namenom ureditve pogodbeno dogovorjenih zavarovanj. To pa ne pomeni generalne vezave nepogojne izjave dolžnika o soglasju z neposredno izvršljivostjo na te predmete zastave.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upnik v predlogu za zavarovanje z dne 22. 7. 2014 ni označil dolžnika kot zastavitelja. Tudi sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo v izpodbijanem sklepu. To pomeni, da dolžnik odgovarja upniku za svoje obveznosti z vsem premoženjem; upnik se lahko poplača prisilno v izvršbi iz kateregakoli premoženja dolžnika.

5. Da upnikova terjatev obstaja, izhaja iz izvršilnega naslova, ki ga v tem primeru predstavlja več (verjetno izvršljivih)(1) notarskih zapisov. Katere formalne pogoje mora izpolnjevati (izvršljiv) notarski zapis, da je lahko izvršilni naslov, določata splošni 21. člen ZIZ in specialni 20.a člen ZIZ. Po prvem odstavku 21. člena ZIZ, na katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Eden od elementov izvršilnega naslova zoper osebno odgovornega dolžnika je torej predmet obveznosti, in ne predmet ali sredstvo izvršbe (prim.: 30. in 32. člen ZIZ). Na to utemeljeno opozarja upnik v pritožbi, ko navaja, da je potrebno dosledno govoriti o neposredni izvršljivosti terjatev, kar pomeni, da lahko upnik uveljavlja terjatev neposredno v postopku izvršbe.

6. Upnik in osebno odgovorni dolžnik pa lahko v notarskem zapisu poleg na primer kreditne pogodbe skleneta še dodatni sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na določenem premoženju dolžnika. To pomeni le, da je dolžnik podelil upniku stvarno pravico z vsebino, urejeno v 128. členu SPZ: do poplačila iz vrednosti zastavljenega predmeta pred drugimi upniki. Na razlikovanje teh dveh pravnih poslov utemeljeno opozarja upnik v pritožbi, ko navaja, da je dogovor o neposredni izvršljivosti mogoč tudi v sporazumu v notarskem zapisu, kadar se ne dogovarja nobeno zavarovanje z zastavno pravico ali odstopom terjatev in podobno. Dodatni sporazum o zavarovanju denarne terjatve ne pomeni, da se mora upnik poplačati samo iz zastavljenega premoženja dolžnika, oziroma da je lastnost izvršilnega naslova lahko priznana (izvršljivemu) notarskemu zapisu le v obsegu danega soglasja na predmetu oziroma sredstvu zavarovanja, kot je materialnopravno zmotno štelo sodišče prve stopnje. Če bi to držalo, potem upnik, ko bi dosegel prodajo zastavljenega premoženja in se z njim ne bi poplačal, ne bi mogel poseči po drugem premoženju dolžnika, čeprav ta odgovarja za obveznost z vsem svojim premoženjem. Ne bi bilo prav, da bi moral upnik čakati na konec izvršilnega postopka s prodajo zastavljenega premoženja in šele po neuspešnosti predlagati izvršbo z novim sredstvom. Morda že ob vložitvi predloga za izvršbo ve, da s prodajo zastavljenega premoženja ne bo niti približno poplačan in zato hkrati predlaga izvršbo na zastavljeno ter dodatno premoženje dolžnika. Z razlago o priznanju lastnosti izvršilnega naslova (izvršljivemu) notarskemu zapisu le v obsegu danega soglasja dolžnika z ustanovitvijo zastavne pravice na predmetu oziroma z vnaprej soglasno določenim sredstvom izvršbe bi bil upnik s sporazumno dogovorjeno zastavno pravico na določenem premoženju dolžnika v slabšem položaju kot upnik, ki ima manj - zgolj izvršilni naslov za terjatev (notarski zapis ali sodbo) in nima sporazumno dogovorjene zastavne pravice na določenem premoženju (ter bi se lahko poplačal iz katerega koli premoženja dolžnika). Če dolžnik ni le zastavni dolžnik, ampak dolžnik po kreditni pogodbi, lahko upnik predlaga (dodatno) izvršbo zoper njega s katerimkoli sredstvom, ki ga zakon predvideva, vse do dokončnega poplačila. To velja ne glede na to, da je v sporazumu o zavarovanju denarne terjatve ustanovljena zastavna pravica na točno določeni nepremičnini. (2) Upnik ima v pritožbi prav, da je bilo stališče sodišča prve stopnje oblikovano na podlagi enega judikata, ki še ne pomeni enotne sodne prakse. Dolžnika je obravnavalo kot zastavitelja, čeprav to očitno ni.

7. Upnik, ki ima izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev, ima na njegovi podlagi v skladu z 243. členom ZIZ pravico zahtevati zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Razpolaga s “perfektno” izvršilno listino, na podlagi katere bi lahko že predlagal izvršbo. (3) Vendar neposredna uresničitev terjatve s prisilnimi sredstvi morda ni v njegovem takojšnjem interesu ali časovno še ni mogoča. ZIZ zato posebej ureja postopek zavarovanja denarne terjatve, ne da bi upnik hkrati predlagal tudi izvršbo. Postopek se konča z ustanovitvijo prisilne zastavne pravice. (4)

8. Če velja za izvršilni postopek, da upnik z dodatnim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na določenem premoženju ni vezan samo na zastavljeno premoženje, ta razlaga v primeru zavarovanja terjatev pomeni, da ima upnik z izvršilnim naslovom možnost dodatnega zavarovanja poleg že danega zavarovanja. Če ga naknadno lahko dobi sporazumno z dolžnikom, ga lahko ob izpolnitvi formalnih zakonskih pogojev dobi prisilno na podlagi zakona. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da upnik z izvršilnim naslovom, ki ima pogodbeno dogovorjeno zastavno pravico le na nekem premoženju dolžnika, ne bi mogel doseči dodatnega prisilnega zavarovanja iste terjatve z zastavno pravico na (drugi) nepremičnini, tudi če izpolnjuje formalne pogoje iz 243. člena ZIZ. Upnik se utemeljeno sklicuje na 4. člen ZN in 20.a člen ZIZ ter navaja, da v njima ni nobene vezave oziroma omejitve soglasja dolžnika na zgolj določen predmet zavarovanja oziroma zastave. Če bo dolžnik menil, da zastavljeno premoženje zadošča za zavarovanje, ima v zakonu urejene možnosti omejitve. Tako kot se lahko izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli samo v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo, se lahko v istem obsegu opravi njeno zavarovanje (3. člen ZIZ).

9.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi upnika, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ). Upnik je predlagal, da sodišče druge stopnje samo odloči o zadevi, ker gre za nujno in prednostno zadevo, da dovoli predlagano zavarovanje z zastavno pravico. Sodišče druge stopnje tega ne more storiti, ker bi prikrajšalo dolžnika za pravico do izjave pred sodiščem prve stopnje (ugovor) in za pravico do pritožbe.

10. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi formalne pogoje za (dodatno) zavarovanje denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika.

Op. št. (1): Pomeni, da je dolžnik v njih soglašal z neposredno izvršljivostjo in da so terjatve, ki izhajajo iz notarskih zapisov, že zapadle (prvi odstavek 20.a člena ZIZ).

Op. št. (2): Prim.: sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1187/2010 z dne 19. 5. 2010 in I Ip 855/2010 z dne 16. 6. 2010. Op. št. (3): Tako: B. Starović, Komentar zakona o izvršnom postupku, Intermex Beograd 2007, str. 750. Op. št. (4): Prim.: V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba Ljubljana 2003, str. 230.