Jedro

Tožena stranka je bila dolžna poskrbeti za varen dostop delavcev preko (zasneženega) dvorišča do njihovih delovnih mest, česar pa ni zagotovila. Zaradi te opustitve dolžnega ravnanja je prišlo do padca tožnika in njegove poškodbe z vsemi posledicami. Za vse te posledice (nepremoženjsko škodo) je podana krivdna odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 19.707,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2007 dalje v roku 15-ih dni, v preostalem pa je zahtevek tožnika (za plačilo zneska 6.300,00 EUR) zavrnilo. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.210,04 EUR v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, obenem pa mu naloži, da toženi stranki povrne vse njene pravdne in pritožbene stroške, oziroma podredno, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede okoliščin, v katerih je prišlo do tožnikove poškodbe (ni sporno, da se je tožnik 27. 2. 2006 poškodoval) ni pravilno ugotovilo, zaradi česar je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. V noči pred dogodkom (ko je tožnik padel na dvorišču tožene stranke) je zares padlo nekaj snega, tako da ga je bilo največ 8 cm. Pred tožnikovim prihodom v službo je na delo prišlo najmanj 20 delavcev, ki so prehodili isto pot kot tožnik, vendar pa nihče od njih ni padel oziroma se poškodoval. Dvorišče je bilo spluženo, saj sta nanj pripeljali tudi dve ali celo tri tovorna vozila, ki so bila tisti dan naložena v skladišču. To pomeni, da je bilo dvorišče dovolj spluženo. Po izjavah prič je bilo spluženo do višine železniškega tira. Tožnik je po isti poti hodil v službo že 25 let in ni nikoli padel, kar pomeni, da je dvorišče poznal. Vedel je tudi, kako naj pride varno v službo. Varno pot gotovo niso predstavljali železniški tiri, na katerih naj bi se tožnik poškodoval. Tožnik bi se železniškim tirom lahko izognil. Imel je opravljen izpit o varstvu pri delu, nesporno je poznal varno pot, sam je izbral nevarno pot. Navedeno pomeni, da je privolil v to, da se spravi v nevarno situacijo, zaradi česar tožena stranka ne more za nastalo škodo odgovarjati niti krivdno niti objektivno. Izbira hoje po železniških tirih v takšnih razmerah, kot so bile spornega dne (sneg, zmrzal, poledenela podlaga), je bila na strani tožnika, s čimer je sprejel tudi vse posledice, ki lahko pri tem nastanejo. Tožena stranka je poskrbela, da je bilo dvorišče spluženo in s tem normalno urejeno za hojo delavcev. Tožnikova zadolžitev je bila tudi pluženje dvorišča in čiščenje snega pred nastopom dela, kar je izpovedal tako tožnik kot tudi priča J.Š.. Nedvomno je, da je tožnik najmanj soodgovoren za škodo in to v razmerju najmanj 50 %. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Postavljeni izvedenec medicinske stroke je jasno opredelil poškodbo tožnika in opisal potek zdravljenja ter posledice, ki so tožniku nastale zaradi poškodbe. Razmejil je tožnikove bolezni, ki niso povezane s poškodbo in z njegovim trenutnim zdravstvenim stanjem. Povedal je, da tožnik zaradi poškodbe ni v ničemer prizadet. Tožnik ob samem dogodku ni utrpel nobenega strahu. Odškodnina za nepremoženjsko je zato odločno previsoka in v neskladju z obstoječo sodno prakso. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova materialne škode, saj bi tožnik lahko stroške potovanj za obiske k zdravniku zahteval v povračilo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, vendar tega ni storil. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka le pavšalno), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je po podrobno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik pri toženi stranki poškodoval 27. 2. 2006 ob 6:50 uri, ko mu je ob prihodu v službo pri hoji iz recepcije preko zasneženega in pomrznjenega dvorišča tožene stranke spodrsnilo, tako da je padel. Pri tem padcu si je poškodoval hrbet. Na podlagi izpovedbe tožnika, prič M.M., J.Š., R.M. in podatkov o vremenskih razmerah dne 27. 2. 2006 (A41, list. št. 30) je ugotovilo, da je bilo spornega dne mrzlo, da je zmrzovalo in da je bilo dvorišče, na katerem je padel tožnik, pokrito s snegom. Nadalje je bilo ugotovljeno, da preko tega dvorišča potekajo železniški tiri in da dvorišče ni bilo počiščeno tako, da bi se železniški tiri videli (izpovedba prič M.M., R.M. in tožnika). Tožena stranka čiščenja snega na dvorišču ni imelo ustrezno organiziranega, čeprav je bila dolžna zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom tako, da bi se lahko delavci v delovnem okolju varno gibali. Pred spornim dogodkom tožena stranka čiščenja dvorišča v primeru zasneženosti ni imela organiziranega preko zunanjih sodelavcev (kot ima to sedaj), spornega dne pa se površina ni posipala niti s soljo. Nadalje je bilo ugotovljeno, da delavci tožene stranke niso imeli določene poti, po kateri lahko prečkajo dvorišče, da je bilo običajno, da se je na delo hodilo tudi po železniških tirih (oziroma preko njih), pri čemer so bili ti spornega dne poledeneli, zaradi snežnih razmer pa se jih niti ni videlo. Z ozirom na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje (upoštevaje 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.; in 93. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.) utemeljeno zaključilo, da je bila tožena stranka dolžna poskrbeti za varen dostop delavcev preko dvorišča do njihovih delovnih mest, česar pa ni storila. Zaradi te opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke je prišlo do padca tožnika in njegove poškodbe z vsemi posledicami, ki jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Ugotovilo je, s tako ugotovitvijo pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, da tožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde in da ni ravnala skladno s pravili o varnosti pri delu. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi očita sodišču nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki so 27. 2. 2006 botrovale tožnikovemu padcu na neočiščenem dvorišču tožene stranke. Ker tožena stranka ni poskrbela za to, da bi bil delavcem pri prihodu na njihova delovna mesta omogočen varen dostop, je podana njena krivdna odgovornost. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku pri poškodbi ni mogoče očitati soprispevka. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik primerno obut, ni pa bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik nepazljiv (iz izpovedbe priče M.M. izhaja, da je bilo pod snegom vse ledeno in da bi lahko prišlo do zdrsa tudi na kakšnem drugem mestu, ne le na železniških tirih), razen tega pa tožena stranka drugih relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila zatrjevano dejstvo, da naj bi tožnik soprispeval k nastali škodi, ni podala. Pri svoji odločitvi o krivdni odgovornosti tožene stranke, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 585/96 z dne 2. 4. 1998 oziroma na sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 410/2007 z dne 6. 12. 2007. Ker je ugotovilo, da so bili za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi (nedopustno ravnanje tožene stranke, nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke za nastalo škodo), je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo tožbeni zahtevek tožnika tudi po višini. Ugotovilo je, da je tožnik pri padcu utrpel kompresivni zlom telesa prvega ledvenega vretenca, po poškodbi pa so se pričele pojavljati še druge težave, ki sicer s samo poškodbo niso bile povezane. Ob dejstvu, da je sodni izvedenec medicinske stroke, ki je podal izvedensko mnenje v pisni obliki in ki je bil v postopku tudi zaslišan, razmejil poškodbo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu, od posledic, ki so se nanašale na degenerativne spremembe in še ne povsem diagnostično definirano obolenje centralnega živčnega sistema, je imelo sodišče prve stopnje (tudi na podlagi izpovedbe tožnika) dovolj podlage za ugotovitev, v kakšnem obsegu in s kakšno intenziteto so tožniku nastale posamezne oblike nepremoženjske škode, ki jo je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal. Ugotovilo je, da je tožnik trpel telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, da je zaradi dveh operativnih posegov (ki sta bila posledica poškodbe – prvi z namenom operativnega fiksiranja zloma telesa 1. ledvenega vretenca, drugi pa z namenom odstranitve osteosintetskega materiala) utrpel sekundarni strah in da je zaradi poškodbe hrbtenice prišlo tudi do zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika. Na straneh 7, 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podrobno opisalo vsako od posameznih oblik škod in kako so se te škode manifestirale, pri čemer je tudi ustrezno obrazložilo, iz kakšnih razlogov je tožniku prisodilo odškodnino za vsako od posameznih ugotovljenih oblik škode v višini, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. Pri tem je upoštevalo tudi določbo drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pri čemer pa ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, ki so bile v sodni postopkih prisojene oškodovancem za te oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem utemeljeno prisodilo 9.000,00 EUR (od vtoževanih 10.000,00 EUR). Tožnik je namreč trpel hude bolečine teden dni, srednje hude bolečine pet tednov, blage pa še pol leta po prvi operaciji in tri tedne po drugi operaciji, pri čemer so na mestu poškodbe blage bolečine prisotne tudi sedaj. Bil je dvakrat operiran v splošni narkozi (skupaj štiri ure), skupna hospitalizacija je trajala 15 dni, v času hospitalizacije je bila motena njegova intimnost, podvržen je bil različnim diagnostičnim in medicinskim postopkom, po operacijah je bil dalj časa popolno oziroma delno nepokreten,... Tožnik trpi tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (odsvetovano mu je bilo dvigovanje težjih bremen, funkcionalnost hrbtenice je zmanjšana, invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v višini 50 %,...), zato mu je bila iz tega naslova tudi glede na njegovo izpovedbo pravilno priznana odškodnina v višini 9.000,00 EUR. Ob ugotovitvi, da se je tožnik pred operativnima posegoma in ob seznanitvi z vrsto poškodbe bal za svoje zdravje, pri čemer je hudo obliko strahu trpel sedem dni (ob operacijah) znaša primerna odškodnina za ta pretrpljen strah 700,00 EUR (od vtoževanih 1.000,00 EUR).

Z ozirom na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje tožniku glede na ugotovljeno škodo prisodilo previsoko odškodnino. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da izvedenec medicinske stroke ni ugotovil, da bi tožnik trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi bile posledica tožnikove poškodbe. Sodni izvedenec medicinske stroke je na strani 17 svojega izvedeniškega mnenja jasno zapisal, da je prišlo pri tožniku zaradi poškodbe hrbtenice do zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pri čemer je v nadaljevanju tega mnenja tudi opisal, v kakšnem obsegu je do tega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prišlo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka za to obliko nepremoženjske škode upoštevalo tudi tožnikovo izpovedbo, v kateri je ta pojasnil, da po poškodbi ne more več opravljati enakih del kot prej, da ne more več opravljati priložnostnih del (obiranje hmelja v Nemčiji) oziroma se ne more ukvarjati s prostočasnimi aktivnostmi kot prej (balinanje). V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožnik ob padcu ni utrpel strahu, ki bi bil podlaga za prisojeno odškodnino (v višini 700,00 EUR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo to odškodnino zaradi prestanega sekundarnega strahu – strahu pred izidom zdravljenja. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnik hud strah trpel ob dveh operacijah (skupaj sedem dni). Ta strah se je sicer pojavil že, ko je tožnik izvedel za zlom ledvenega vretenca. Prisojena odškodnina za ta strah je po oceni pritožbenega sodišča vsekakor primerna glede na njegovo trajanje in intenziteto.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen tudi do povračila premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi sporne poškodbe pri delu. Tožnik je upravičen do povračila prevoznih stroškov, ki jih je imel zaradi zdravljenja, kot tudi za samo zdravljenje v nevrološki ambulanti. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnik ni upravičen do povračila potnih stroškov, ker jih ni uveljavljal pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Ob ugotovitvi, da tožnik teh stroškov pri Zavodu z zdravstveno zavarovanje ni uveljavljal, jih je imel pravico vtoževati od tožene stranke na podlagi 174. oziroma 169. člena OZ. 13. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 62/06 – uradno prečiščeno besedilo, in nadalj.) sicer določa, da obvezno zavarovanje obsega tudi povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Po 247. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94) pa ima zavarovana oseba pravico uveljavljati povračilo potnih stroškov pri zavodu ali delodajalcu. Če stroške iz prvega odstavka citiranega člena zavarovani osebi izplača delodajalec, uveljavljata povračilo zneska pri zavodu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.