Jedro

Pravno odločilno za presojo utemeljenosti začasne odredbe je, ali je hči pri materi, kateri je bila zaupana v varstvo in vzgojo, ogrožena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja zoper nasprotno udeleženko za izdajo začasne odredbe z dne 20. 5. 2020. Predlagatelj je predlagal izdajo začasne odredbe, da se mladoletna skupna hči A. A. začasno, do konca predmetnega postopka, predodeli oziroma preseli k očetu - predlagatelju.

2.Zoper ta sklep se predlagatelj po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma izpostavlja, da je čas dveh let in poli za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe nedopustno dolg in takšno dolgotrajno odločanje brez utemeljenih razlogov odstopa od sodne prakse in postavlja predlagatelja v depriviligiran položaj proti nasprotni udeleženki in vsem drugim udeležencem v istovrstnih postopkih. Za takšno dolgotrajno odločanje ne obstajajo razumni razlogi, kar kaže na pristranskost sodišča v predmetni zadevi in obenem to predstavlja kršitev predlagateljeve ustavno zagotovljene pravice do enakosti. Navaja, da je sodišče postopalo metodološko napačno. O varstvu in vzgoji mld. hčere, določitvi stikov in preživnini je bilo odločeno s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča z dne 26. 5. 2017, opr.št. IV P 144/2016, s katero je bila hči zaupana v varstvo in vzgojo materi (sedaj nasprotni udeleženki), glede stikov je bilo odločeno, da med predlagateljem in mld. hčerko potekajo stiki vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu v prostoru CSD Velenje pod nadzorom strokovne delavke CSD Velenje od 13.30 do 14.30 ure, v času letnega dopusta matere pa stiki ne potekajo, obenem pa je bilo odločeno še glede preživnine. Sodba je bila izdana na podlagi mnenja izvedenca dr. B. B., predlagatelj pa je predlog za izdajo začasne odredbe vložil po izdaji sodbe, torej tudi po izdelavi tega mnenja, na podlagi spremenjenih okoliščin, ki so nastopile po izdaji sodbe. Metodološko napačno je torej, da se je sodišče v zvezi s stanjem po izdaji sodbe, ki se je po predlagateljevih navedbah spremenilo, oprlo na mnenje, ki je bilo izdelano pred spremembo relevantnih okoliščin in brez upoštevanje te spremembe. Poleg tega pa je predlagatelj v postopku, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem pod opr.št. III N 240/2019, izpostavil pomanjkljivosti tega izvedenskega mnenja, ker je bilo po njegovih navedbah pridobljeno s spornimi, nezanesljivimi in neverodostojnimi metodološkimi pristopi. Ugotovitve izvedenca o negativnih osebnostnih lastnostnih predlagatelja temeljijo na nezanesljivih in neverodostojnih psihodiagnostičnih metodah in glede na to, da se je sodišče v izpodbijanem sklepu oprlo na s strani izvedenca ugotovljene osebnostne lastnosti predlagatelja, bi moralo upoštevati tudi pomanjkljivosti njegovega mnenja in se do njih vsaj opredeliti, ne pa mnenju nekritično slediti. Zato so neutemeljeni zaključki sodišča s prikazovanjem neustreznih osebnostnih lastnosti predlagatelja, saj vse ugotovitve izvedenca o teh osebnostnih lastnostih temeljijo na strokovno neustreznih psihodiagnostičnih sredstvih. Če sodišče materialnopravno pravilno ne bi upoštevalo izpostavljenega izvedenskega mnenja, bi po navedbi pritožbe na podlagi dokazov, ki jih je predložil predlagatelj, moralo zaključiti, da je mld. hči v varstvu in vzgoji pri nasprotni udeleženki ogrožena. Zlasti ustrezno bi moralo interpretirati podatke v zvezi z vzgojnim neuspehom. Izpostavlja elektronsko sporočilo, ki ga je predlagatelj prejel tekom šolskega leta s strani učiteljice matematike. Navaja, da iz njega izhaja skrb vzbujajoče vedenje mld. hčerke v šoli in da je v zvezi s tem sporočilom nasprotno udeleženko najbolj prizadelo to, ker je učiteljica matematike poslala elektronsko sporočilo samo predlagatelju in ga je predlagatelj naslednjega dne preposlal nasprotni udeleženki. Vsebine elektronskega sporočila nasprotna udeleženka ni ocenila kot zaskrbljujoče, sodišče pa bi v zvezi s tem moralo izpostaviti kot zelo pomenljivo, da se je učiteljica z elektronskim sporočilom obrnila zgolj na predlagatelja. Poudarja, da je šolski uspeh ključnega pomena za hčerkino prihodnost, ocene od sedmega razreda dalje pa so bistvenega pomena za možnost vpisa v srednješolsko šolanje, zaskrbljujoče je tudi, da ima hčerka tudi po oceni učiteljice potencial, da bi dosegla boljše ocene, vendar pa nima želje/volje za šolsko delo, nasprotna udeleženka pri tem hčerki očitno ne nudi potrebne podpore oziroma za šolske ocene hčerke ne kaže potrebnega zanimanja. Sodišče bi moralo upoštevati obstoj resne bojazni, da hčerka ne bo uspešno dokončala šolanja, kar ima dolgoročne negativne posledice za hčerko in je jasen pokazatelj njene ogroženosti pri nasprotni udeleženki. V zvezi s preostalimi navedbami (da nasprotna udeleženka hčerko pušča neznanim ljudem, da jo vzgojno zanemarja,...), bi sodišče moralo o predlagatelja zaslišati, pa tega ni storilo, kar je bistvena kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče pod drobnogled vzelo tudi, kako predlagatelj izvršuje starševsko skrb glede stikov, o katerih sodišče odloča v zadevi opr.št. III N 240/2021 in v zvezi s tem kot primarno izpostavlja, da je potrebno upoštevati kronološki pregled izdanih začasnih odredb v zvezi s stiki, ki jih v bistvenem vsebinsko povzema. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zelo selektivno izbiralo dele spisa III N 240/2019, ki jih je uporabilo kot podlago za odločanje v predmetni zadevi oziroma je dokumente zmotno interpretiralo. Zmotno je interpretiralo sklep o začasni odredbi z dne 22. 4. 2020, pri čemer izpostavlja, da je sodišče s tem sklepom poseglo v začasno ureditev stikov in jih zaradi nezmožnosti izvajanja stikov na do tedaj določen način (prevzem in predaja otroka ter razgovor z otrokom s strokovnim sodelavcem v prostorih CSD) v posledici v tistem času aktualnih ukrepov za preprečevanje širjenja Covid 19 omejilo izključno na izvajanje na daljavo, preko telefona matere, in sicer za čas veljavnosti epidemioloških ukrepov, zavrnilo pa je predlog nasprotne udeleženke za popolno ukinitev stikov. Sodišče se je v sklepu sklicevalo na nezmožnost izvajanja dotedanje oblike stikov zaradi epidemije in sklep torej ni bil izdan zaradi psihičnih pritiskov na otroka, kot to v škodo predlagatelja napačno interpretira sodišče prve stopnje v predmeti zadevi. Zmotna razlaga kaže na pristranski pristop sodišča. Tak pristop pa je razviden tudi v zvezi z drugimi dokumenti. Sodišče je upoštevalo poročila CSD Velenje od maja 2020 dalje in ni upoštevalo, da center za odstop od dotedanjega mnenja ni podal nobenih utemeljenih razlogov. Sodišče bi se moralo pri svoji odločitvi glede stikov opirati tudi na realna poročila centra za socialno delo pri čemer izpostavlja poročili z dne 30. 8. 2019 in z dne 7. 10. 2019 in navaja, da je sodišče navedena poročila, ki so bila zasnovana na dolgotrajnem opazovanju stikov pod nadzorom, v celoti zanemarilo. Nadalje se sodišče tudi ni opredelilo do poročila zagovornice, otroka. Sodišče prve stopnje je tudi le delno upoštevalo mnenje izvedenke C. C. in v predmetnem postopku spregledalo, da je sodišče v postopku III N 240/2019 glede stikov odločalo v izrecnem nasprotju z mnenjem izvedenke C. C., ker ni upoštevalo njenih predlogov, pri čemer izpostavlja, da je odsvetovala je stike v prostorih CSD, predlagala stike na prostem in predlagala je stike v trajanju do treh ur. Stiki pod nadzorom, določeni s sodbo iz leta 2017, naj bi torej potekali več kot pet let po izdaji sodbe (z nekaj kratkimi vmesnimi prekinitvami, kot posledica vmesnih začasnih odredb), čeprav je za vmes določeno izvajanje stikov pod nadzorom že poteklo najdaljše dopustno obdobje, kar je pravni absurd. Dejansko se izvajajo zgolj telefonski stiki enkrat tedensko, saj se je predlagatelj izvajanju stikov pod nadzorom CSD odrekel, ker ocenjuje, da takšni stiki nikakor niso v korist mld. hčere. Že s samo zakonodajo so bili stiki pod nadzorom časovno omejeni iz razloga, ker so takšni stiki v škodo otroku, kar že samo po sebi dovolj pojasnjuje predlagateljev odklonilni odnos do tovrstnih stikov. Predlagatelj pa je v konkretnem primeru še izpostavil posebno dolgotrajnost takšnih stikov, zaznal je, da prostori za izvajanje stikov niso ustrezni, spremljevalne osebe so bile (vsaj določen čas) neprepoznavne z masko, zrak je bil slab, nenazadnje je predlagatelj ob enem izmed takšnih stikov v preteklosti celo doživel kolaps in ga je bilo potrebno odpeljati z rešilnim vozilom. V luči tega jasno izhaja, da predlagatelj s tem, ko odklanja stike pod nadzorom na CSD dejansko deluje v največjo korist otroka. Postopanje nasprotne udeleženke, ki vztraja pri izvajanju stikov pod nadzorom na CSD je tisto, ki jasno kaže na ogroženost hčerke pri nasprotni udeleženki, saj takšno postopanje jasno kaže na odtujevanje hčerke od predlagatelja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaradi napačnega metodološkega postopanja in bistvenih kršitev določb postopka zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Predlagatelj predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

3.V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbi ter se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o zavrnitvi predloga po predlagatelju predlagane začasne odredbe. Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v zvezi s 6., 7., 42. in 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni in pri tem tudi po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v zvezi s 100. členom ZNP-1).

6.Za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago, ki jo predstavlja določba 161. člena Družinskega zakonika (DZ), po kateri izda sodišče za varstvo koristi otroka začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Ob tem je pravilno navedlo tudi določbo 157. člena DZ, ki opredeljuje, kdaj je otrok ogrožen.

7.Iz spisovnih podatkov izhaja, da je predlagatelj predlog za izdajo začasne odredbe vložil hkrati s predlogom za spremembo zaupanja mladoletne skupne hčere A. A., rojene ..., v varstvo in vzgojo ter določitve stikov in preživnine.

8.Izpostaviti je, da je bistvo regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih, da se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako močno ogroženo, da ni mogoče počakati na končno sodno odločitev in pravnomočnost le-te. Izdaja začasne odredbe je torej omejena samo na nujne oziroma izjemne primere in ne more in ne sme biti nadomestilo rednega sodnega varstva. Takšna materialnopravna izhodišča pri presoji utemeljenosti izdaje začasne odredbe terjajo restriktiven pristop, kar je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Temeljna predpostavka in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je torej ogroženost otroka, ki je pravni standard in se ugotavlja ter presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Začasno odredbo, kot ukrep za varstvo otrokovih koristi, sodišče izda le v primeru, če se izkaže za verjetno, da je otrok ogrožen. Sodišče mora ob presoji predloga za izdajo začasne odredbe (in tudi takrat, kadar izda začasno odredbo po uradni dolžnosti) izhajati iz že poudarjene nujnosti in z namenom izognitve nastanka nepopravljive in nesorazmerno težko popravljive škode, ki brez izdaje začasne odredbe nastaja ali bi lahko nastala otroku.

9.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila mladoletna hči predlagatelja in nasprotne udeleženke A. A. s pravnomočno odločbo IV P 144/2016 zaupana v varstvo in vzgojo materi, določeni pa so bili tudi stiki z očetom, kot tudi, da sočasno s predmetnim postopkom (III N 427/2020) teče tudi postopek za spremembo stikov (pod opr. št. III N 240/2019 pred Okrožnim sodiščem v Celju), v katerem je bilo izdanih tudi več začasnih odredb, kar ni pritožbeno izpodbijano.

10.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita metodološko napačno postopanje.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče spremenjenih okoliščin pri izdaji predmetnega sklepa ni upoštevalo. V zgoraj že navedenem materialnopravnem okviru, ki ga mora upoštevati pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, je te okoliščine v bistvenem tudi korektno povzelo in se do njih tudi ustrezno opredelilo. Pravilno je izpostavilo, da je moralo pri presoji ogroženosti otroka presojati, ali je mladoletna A. A. zaradi po predlagatelju očitanega delovanja matere ogrožena in ali bi začasna odredba takšno morebitno ogroženost, če ta obstaja, odpravila.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da predlagatelj ogroženosti mladoletne A. A., ki naj bi je bila deležna pri materi, ni izkazal niti stopnjo verjetnosti. Na podlagi po nasprotni udeleženki predloženega mnenja izvedenca dr. B. B., ki je bilo izdelano v zadevi IV P 144/2016, je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavilo po izvedencu ugotovljene osebnostne lastnosti obeh staršev, torej ne le predlagatelja, na kar se ta osredotoča s pritožbeno kritiko. Utemeljeno je zaključilo, da predlagatelj svojih navedb, da bi mati hčerko prepuščala v varstvo neznanim ljudem in tudi sicer vzgojno zanemarjala, ni dokazno podprl. Tudi do okoliščine, ki jo je v predlogu izpostavil predlagatelj in na kateri tudi utemeljuje ogroženost otroka zaradi okolja v katerem živi, ki je pretežno tuje govoreče in kjer je v porastu mladostniško nasilje, se je sodišče prve stopnje povsem ustrezno in določno opredelilo v 10. točki obrazložitve, in pravilno zaključilo, da tuje govoreče okolje še ne pomeni, da je otrokov psihofizični razvoj ogrožen, porast mladostniškega nasilja pa je splošno znana širša družbena problematika in ne zgolj težava nekega lokalnega okolja. Bistvene kršitve določb postopka pritožnik ob tem, ko očita, da bi ga sodišče moralo zaslišati, ne konkretizira, zato se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega očitka ne more opredeliti. Pravilno se je opredelilo tudi do trditev predlagatelja glede slabšega učnega uspeha mladoletne A. A., ki ga predlagatelj utemeljuje na dopisu učiteljice matematike, ki mu ga je le-ta posredovala. Čeprav je načelno seveda pritrditi predlagatelju, da je izobraževanje otroka in izpolnjevanje šolskih obveznosti za otroka nedvomno pomembno, zlasti tudi zaradi možnosti zagotovitve nadaljnjega šolanja in pridobitve ustrezne izobrazbe, pa vendarle zgolj navedeno obvestilo ob tem, ko predlagatelj pritožbeno niti ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, da je sicer tudi sam v predlogu omenjal materine obiske govorilnih ur, ne more uspešno izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da mati tudi glede izpolnjevanja šolskih obveznosti starševske skrbi ne zanemarja, kot želi v pritožbi ponovno prikazati predlagatelj.

13.Praven je poudarek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru pravno odločilno za presojo utemeljenosti začasne odredbe, ali je hči pri materi, kateri je bila zaupana v varstvo in vzgojo, ogrožena. Zato tudi stališča sodišča, ki jih je o predlagateljevih osebnih lastnostih črpalo iz mnenja izvedenca B. B. in jim predlagatelj nasprotuje tudi s sklicevanjem na dejstvo, da je imel na mnenje pripombe glede strokovnosti le-tega, do katerih se sodišče ni opredelilo, ne morejo izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da predlagatelj ogroženosti mladoletne A. A., ki naj bi jo bila deležna pri materi, ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti. Ob poudarku in ugotovitvi, ki ni pritožbeno sporna, da sočasno s predmetnim postopkom teče tudi postopek glede stikov mladoletne hčere z očetom (opr. št. III N 240/2019), pa pritožba tudi s pritožbeno kritiko in očitkom o selektivno izbranih delih spisa opr. št. III N 240/2019 in se nanaša na izvajanje stikov, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi začasne odredbe, saj je problematika stikov predmet odločanja v drugem sodnem postopku.

14.Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zaradi neutemeljenosti zavrnilo. Bistvene kršitve določb postopka pritožba ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ v zvezi z 42. in 100. členom ZNP-1).

15.Odločitev o stroških glede predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo, zato je iz enakega razloga za končno odločbo pridržana tudi odločitev o stroških tega pritožbenega postopka.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 157, 161

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.