Jedro

Prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH varčevalcu onemogoča terjati od Republike Slovenije poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, Republika Slovenija za takšen neobstoječ dolg Banke do varčevalca ne more odgovarjati.

Ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi, tj., da je so bila devizna sredstva dne 23. 4. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, ter da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji 0,00 DEM, ustreza položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Pri tem ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez aktivnega ravnanja varčevalca (torej le na podlagi predpisov in brez odločitve tožničinega pravnega prednika). Iz tega razloga so nerelevantni tožničini ugovori, da je bila sprememba stanja na varčevalni knjižici oziroma prenos sredstev storjen s strani banke brez pooblastila njenega pravnega prednika. Posledično tožena stranka zaradi tega ni bila dolžna izvesti posebnega ugotovitvenega postopka (145. člen ZUP in nasl.).

Izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme je tako v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju toženka) zavrnil zahtevo za verifikacijo, ki jo je vložila tožnica glede neizplačane stare devizne vloge št. knjižice ali računa ..., odločeno pa je tudi bilo, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka navedla, da je tožnica zahtevi za verifikacijo, ki jo je upravni organ prejel dne 17. 12. 2015, priložila devizno knjižico št. ..., katere lastnik na dan 31. 12. 1991 je bil T.T.. Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju št. 58 0 O 070826 10 O z dne 24. 2. 2012 je bila devizna vloga v celoti prenesena na tožnico. Iz devizne knjižice je razvidno, da je A.A. vsa sredstva na knjižici dne 23. 4. 1998 prenesel na svoj posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je bilo ugotovljeno, da je bila predmetna devizna vloga prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR), kar potrjujejo tudi dokazila, ki so bila priložena zahtevku.

2. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so po mnenju toženke med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo, v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

3. Toženka je v postopku odločila po skrajšanem postopku na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Določbe ZUP se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP, razen če ni v tem zakonu določeno drugače, uporabljajo v postopku verifikacije. Ker je že iz zahteve tožnice razvidno, da so bila sredstva devizne vloge št. ... v celoti prenesena na posebni privatizacijski račun, kar potrjujejo tudi podatki Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, toženka ugotavlja, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato treba zavrniti.

4. Tožnica je v tožbi navedla, da ima terjatve do Ljubljanske banke po devizni knjižici, kar potrjuje tudi izpis Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine, ter da je bil znesek po tej devizni knjižici prenesen na poseben privatizacijski račun. Poudarila je, da je toženka ravnala napačno, ko je postopek izvedla po skrajšanem postopku, saj je to vplivalo na možnost pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnice namreč njena terjatev izpolnjuje pogoje iz zakona. Pojasnila je, da je bil prenos terjatev na podlagi devizne vloge pri Ljubljanski banki na poseben račun v njeni matični državi urejen v Zakonu o ugotavljanju in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije (Uradni list Federacije BiH - FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/00, 54/00, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11 in 111/12), pri čemer pa je bilo za 3., 7., 11. in 18. člen tega zakona, ki so med drugim urejali vprašanje deviznih vlog, s sklepom Ustavnega sodišča FBiH z dne 9. 3. 2001 (Uradni list št. 7/01) ugotovljeno, da nasprotujejo 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in členu IIA.2 (1)(k) in amandmaju št. 5 Ustave FBiH. Po prej navedenem zakonu so BiH in njene entitete sprejemale zakone, ki so urejali izvajanje pravic, zagotovljenih v postopku privatizacije, ki jih tožnica tudi našteje. Ti jasno določajo, da so terjatve na podlagi stare devizne vloge pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke izvzete. Varčevalci Ljubljanske banke zato na plačilo svojih terjatev niso mogli računati v BiH. Stanje 0,00 v varčevalni knjižici ne ustreza dejanskemu stanju glede na to, da varčevalci Ljubljanske banke svoje terjatve po kasnejših zakonskih predpisih in sklepih Ustavnega sodišča niso mogli uporabiti za namene, predvidene v 5.a in 18. členu Zakona o načinu ugotavljanja in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije. Sprememba stanja na varčevalni knjižici na 0,00 DEM je bila napravljena s strani banke, za kar banka iz že navedenih razlogov ni imela ne pooblastila niti zakonske podlage, zaradi česar ta vpis spremembe ni verodostojen. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je jasno potrdilo, da obstaja izključna odgovornost Republike Slovenije za dolg Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. Tožnica izpodbija skladnost slovenske zakonske ureditve, po kateri je ob nesporni odgovornosti za dolg številnim varčevalcem omejeno izplačilo dolga, češ da ga je poplačala druga država, z Ustavo RS in 1. členom Protokola 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Tožnica je še dodala, da je glede na 2. in 3. člen ZNISESČP neizplačana devizna vloga sestavljena iz glavnice, pogodbenih obresti do 31. 12. 1991, obrestne mere po stopnji 6 % za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1992, obrestne mere po stopnji 1,79 % za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 in obresti po stopnji, ki se plača za vloge gospodinjstev čez noč za obdobje po 1. 1. 2016. V postopku ni bil ugotovljen skupni znesek terjatev tožnice, ampak so bili podatki Zavoda za plačilni promet FBiH samovoljno izenačeni s skupnim zahtevkom terjatev tožnice. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in spremeni odločbo tako, da se tožnici v celoti prizna zahtevani znesek, podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Tožnica je za svojo pooblaščenko za sprejemanje sodnih pisanj v Republiki Sloveniji sprva pooblastila odvetnico v Ljubljani, v revizijskem postopku pa je vložila pooblastilo B. 6. V odgovoru na tožbo je toženka uvodoma poudarila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da je tožnica sama že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge v Prilogi III navedla, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«, a niso porabljena, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Toženka pa je v danem primeru tudi lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožnica v svoji zahtevi (devizna knjižica in izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov, ki jih je pridobila sama toženka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

7. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 404/2017 z dne 6. 8. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče RS na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 56/2020 z dne 11. 11. 2020 sodbo I U 404/2017 z dne 6. 8. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča RS temelji na napačni uporabi materialnega prava ter posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi, pri čemer se po izrecni določbi tega člena ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakorkoli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

10. Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (2. odstavek 2. člena ZNISESČP).

11. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (JPR). Sporno pa je, ali ob tako ugotovljenem dejanskem stanju obstaja obveznost Republike Slovenije za njihovo poplačilo na podlagi ZNISESČP. Tožeča stranka navaja, da na izplačilo teh sredstev v BiH ne more računati, da varčevalci Ljubljanske banke svojih terjatev po kasnejših zakonskih predpisih in sklepih Ustavnega sodišča BiH niso mogli uporabiti za namene, predvidene v 5.a in 18. členu Zakona o načinu ugotavljanja in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije, da do prenosa ni prišlo po varčevalčevi volji in da je tožena stranka z zvezi s tem odločila v nasprotju z določbami ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP).

12. Glede obveznosti Republike Slovenije za izplačilo starih deviznih vlog, ki so bile na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH varčevalcu onemogoča terjati od Republike Slovenije poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Pojasnilo je, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.1 V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika devizne vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, Republika Slovenija za takšen neobstoječ dolg Banke do varčevalca ne more odgovarjati.2

13. Navedenemu stališču je Vrhovno sodišče sledilo tudi v revizijskem postopku v konkretni zadevi, kjer je Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 56/2020 z dne 11. 11. 2020 odgovorilo na vprašanje, ali so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP okoliščine prenosa stare devizne vloge, ki je bil izveden na podlagi predpisa BiH na poseben račun za namen posebne uporabe, pomembne za odločitev o verifikaciji stare devizne vloge. Vrhovno sodišče je presodilo, da ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi, tj., da je so bila devizna sredstva dne 23. 4. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, ter da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji 0,00 DEM, ustreza položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP in za katero je (kot je presodilo Vrhovno sodišče v že citirani sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije.3 Posebej je Vrhovno sodišče še navedlo, da pri tem ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez aktivnega ravnanja varčevalca (torej le na podlagi predpisov in brez odločitve tožničinega pravnega prednika).4 Iz tega razloga so nerelevantni tožničini ugovori, da je bila sprememba stanja na varčevalni knjižici oziroma prenos sredstev storjen s strani banke brez pooblastila njenega pravnega prednika.

14. Posledično tožena stranka zaradi tega ni bila dolžna izvesti posebnega ugotovitvenega postopka (145. člen ZUP in nasl.). Nepotrebna bi bila njegova izvedba zgolj zaradi ugotavljanja dejstva, ali je tožnica oziroma njen pravni prednik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun.5 Pravno relevantni okoliščini o prenosu deviznih sredstev tožničinega pravnega prednika na JPR pri Agenciji za privatizacijo in o stanju deviznih sredstev pri banki po opravljenem prenosu pa sta bili razvidni že iz listin (hranilne knjižice), ki jih je predložila tožnica6 (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP) in med strankama nista sporni. Tožnica v tožbi tudi ne zatrjuje, da bi bila izvedba posebnega ugotovitveni postopka potrebna še zaradi ugotavljanja kakšne druge relevantne okoliščine z vidika popolnega oziroma pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je njen ugovor glede vodenja skrajšanega postopka neutemeljen.

15. Prav tako je nadalje nepomembno, ali je tožnica oziroma njen pravni prednik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s stare devizne knjižice veljavno prenesena na posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožene stranke tožnica ni imela terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnice.7 Sodišče torej meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti). Ker so bila devizna sredstva v celoti prenesena na posebni račun za uporabo v postopku privatizacije, pa je nerelevanten tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na obračunane obresti od glavnice.

16. Glede tožbenih ugovorov, da je izpodbijana odločitev oziroma (slovenski) predpisi, na katerih temelji, v nasprotju z ustavo in EKČP ter sodbo v zadevi Ališić in drugi,8 sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v že omenjeni zadevi X Ips 5/2019 navedlo, da je iz 116. točke obrazložitve sodbe v zadevi Ališić razvidno, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana, in njenih deležnikov. V primeru Ališić je še vedno obstajal dolg Podružnice do imetnikov starih deviznih vlog, saj le-te še niso bile izplačane, medtem ko je v obravnavanem primeru zaradi prenosa sredstev in posledično izvedbe saldacije hranilne vloge (knjižice) prenehal dolg banke do bivšega imetnika devizne vloge.9 Vrhovno sodišče je izrecno navedlo, da iz sodbe Ališić izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane, če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije, oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada (147. točka sodbe Ališić), pri čemer ESČP ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme je tako v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP,10 čemur Upravno sodišče sledi. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče razloge sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. točke sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP. Glede tožničinega zatrjevanja, da so neustavni predpisi FBiH, pa sodišče pojasnjuje, da mora posledice morebitnega neustavnega stanja, ki ga je povzročil zakon FBiH, sanirati država, ki je takšen predpis sprejela, tj. FBiH in ne Republika Slovenija.11

17. Na podlagi vsega navedenega sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR (drugi odstavek 2. člena ZNISESČP), ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je, kot že navedeno, tudi stališče Vrhovnega sodišča RS.12

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

19. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na JPR), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (da je bil prenos opravljen brez volje varčevalca in da sredstev ni mogla porabiti), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku13. 20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sodba X Ips 5/2019 z dne 28. 5. 2018 (14. točka obrazložitve) 2 Prav tam, 16. točka obrazložitve 3 Sklep X Ips 56/2020 z dne 11. 11. 2020 (15. točka obrazložitve) 4 Prav tam, 16. točka obrazložitve. Enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (10. točka obrazložitve). 5 X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (19. točka obrazložitve). 6 Sklep X Ips 56/2020 z dne 11. 11. 2020 (17. točka obrazložitve) 7 Prav tam. 8 Sodba ESČP št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014. 9 Točki 15 in 16 obrazložitve sodbe X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019. 10 Točka 18 obrazložitve sodbe X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019. 11 Točka 15 obrazložitve sklepa X Ips 56/2020 z dne 11. 11. 2020. 12 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve in X Ips 56/2020 z dne 11. 11. 2020, točka 13 obrazložitve. 13 Glej npr. Salomonson prot Švedski št. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling proti Avstriji št. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila proti Finski št. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi proti Madžarski št. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle proti Lihtenštajnu št. 56422/09 z dne 9. 12. 2013.