Up-37/96

25. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe K. V. iz S. na seji senata dne 25. maja 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba K. V. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips- 402/96 z dne 4. 2. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp-1262/95 z dne 6. 12. 1995 in sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. P-143/95 z dne 18. 4. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je v sodnem postopku uveljavljal odškodninski zahtevek, ki ga je opredeljeval kot zahtevek za plačilo opravljenih delovnih ur pri vodenju podjetja J. iz S. oziroma kot plačilo deleža pri privatizaciji družbenega premoženja tega podjetja, ki naj bi ustrezal njegovemu prispevku k ustvarjeni vrednosti podjetja. Navaja, da je bil od ustanovitve v letu 1962 pa do upokojitve v letu 1987 direktor podjetja. Z zavrnilnimi sodbami se ne strinja in meni, da so mu bile kršene pravice do enakosti (14. oziroma 22. člen Ustave), do poštenega sojenja (23. člen Ustave) in do pravične odškodnine (26. člen Ustave).

2.Prvostopno sodišče je zahtevek zavrnilo kot zastaran (kar je bil eden od ugovorov tožene stranke). Zahtevek je obravnavalo tako, kot je bil postavljen: kot zahtevek za izplačilo minulega dela oziroma plačila za opravljeno, ne pa tudi plačano, dodatno delo. Pritožbeno sodišče je upoštevalo navedbe pritožnika, da naj ne bi šlo za zahtevek iz naslova minulega dela - torej zahtevek iz naslova delovnega razmerja - ampak za zahtevek iz naslova privatizacije družbenega premoženja. Zahtevek je opredelilo kot zahtevek za pridobitev deleža na toženki po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 - odl. US in 1/96 - v nadaljevanju: ZLPP). Tudi tak zahtevek pa je zavrnilo, ker okoliščine, ki jih je pritožnik uveljavljal po zakonu niso predvidene kot podlaga za pridobitev deleža na toženki in zato tudi ne za izplačilo takega deleža v denarju.

3.Vrhovno sodišče je vlogo pritožnika, z zaprosilom za kontrolo sodb nižjih sodišč, štelo kot revizijo in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi Vrhovno sodišče je štelo, da ZLPP ne omogoča pridobitve deleža na podjetju, ki se lastninsko preoblikuje, na podlagi okoliščin, ki jih zatrjuje pritožnik. Ni pa bilo izkazano, da bi pritožnik storil karkoli za pridobitev delnic na podlagi ZLPP (v okviru interne razdelitve, notranjega odkupa oziroma z lastninskimi certifikati). Ker za tako odločitev ni bilo potrebno izvajati posebnih dokazov, tudi javna obravnava ni bila potrebna.

B.

4.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali so sodišča v pravdnem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Zato ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi bile izpodbijane sodbe nezakonite ter naj bi temeljile na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, izkazana kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oz. pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave (s tema določbama Ustave je v celoti krita vsebina 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94), na katerega se tudi sklicuje pritožnik). Ob presoji, ali so bile kršene navedene ustavne pravice, Ustavno sodišče torej ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave. Pri tem je glede na navedbe ustavne pritožbe v obravnavani zadevi bistveno, ali je sodišče pravdno stranko obravnavalo enakopravno nasproti drugi stranki, ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oz. v njem enakopraven položaj ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev v sporu bistvenega pomena. Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile v sodnem postopku kršene pravice stranke po 22. in 23. členu Ustave, samih po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijanih sodnih odločbah.

5.Potrebno je tudi poudariti, da zahteva po enakem varstvu pravic, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

6.O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. Ustavno sodišče ocenjuje, da sta v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje in revizijsko sodišče dovolj prepričljivo obrazložili, da je bilo že brez izvedbe predlaganih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato nista sledili dokaznim predlogom pritožnika; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da pritožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Ravno tako je potrebno upoštevati, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene.

7.Kolikor se pritožnik ne strinja z načinom lastninskega preoblikovanja nekdanjih družbenih podjetij in podjetja J. posebej, ta vprašanja ne morejo biti predmet te ustavne pritožbe. Morebitno neustavnost ZLPP bi lahko uveljavljal v postopku za presojo ustavnosti zakona. Morebitne kršitve ustavnih pravic v postopku lastninjenja podjetja J. pa bi z ustavno pritožbo lahko uveljavljal šele, kolikor bi domnevne nezakonitosti oziroma nepravilnosti, storjene v njegovem primeru, pred tem uveljavljal s predpisanimi pravnimi sredstvi, ki so zagotovljena na podlagi ZLPP.

8.Določba 26. člena Ustave je pravna podlaga za uveljavljanje nekaterih odškodninskih zahtevkov. Kot ustavno pravico zagotavlja le pravico do povračila škode v primerih, ko škodo povzroči s svojim protipravnim ravnanjem oseba ali organ, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa zgolj zato, ker se tožnik z njo ne strinja, še ni mogoče šteti za protipravno ravnanje sodišča ali sodnika.

Ker z izpodbijanimi sodbami pritožniku očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude