Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek dosojene odškodnine zviša za 480,00 EUR, in se po spremembi sodbe točka II/1 izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 2.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 594.307,20 SIT od 1.12.2005 do 31.12.2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in - 2.480,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem in stroškovnem), a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 39,90 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženi stranki naložilo v plačilo 2.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo s pripadki (tč. 1. izreka sodbe) ter 1.298,84 EUR stroškov postopka s pripadki (tč. 2. izreka sodbe), za glavnico 3.100,00 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka paricijskega roka pa tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. 3. izreka izpodbijane sodbe).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse tri v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) predvidene pritožbene razloge. Meni, da je materialnopravno napačen zaključek prvega sodišča o 20 % soodgovornosti tožnika. Tnalo je bilo namreč težko 74 kg, glede na okoliščine primera to pomeni, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke tudi objektivna, ne samo subjektivna. Tla so bila drseča, plastične nogice pritrjene na ogrodju tnala, pa tnala niso zadrževale, da ne bi drselo. Vozička se ni dalo fiksirati. Vse to kaže, da tožnik ni mogel biti soodgovoren za nastalo škodo. Takega dela tudi ni še nikoli opravljal, zato je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi moral pričakovati takšne okoliščine in nevarnosti. Nikoli ni bil poučen o varnem opravljanju dela, saj je imel izpit opravljen le formalno. Zaposlen je bil kot voznik in je protispisen in nelogičen zaključek, da je taka dela že opravljal, imel določena znanja in moral biti v tej luči previden. Pa tudi ustrezne delovne opreme, predvsem obuval, ni imel. Glede na mnenje dr. P. je tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dosojo odškodnine za sekundarni strah, saj je utrpel resno poškodbo in bil v skrbeh za zdravljenje, pa tudi trajne posledice so mu ostale. Ker ga noga boli pri vsakem koraku, je neživljenjsko trditi, da strah ni porušil njegovega duševnega ravnovesja. Prvostopenjskemu sodišču očita, da iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, zakaj je zavzelo tako stališče; duševno ravnovesje ni porušeno le, če se psihiatrično zdraviš. Ker so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 1 % in gre za trajno posledico, bi mu sodišče moralo prisoditi tudi celotno odškodnino iz tega naslova. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi tudi odškodnino v zavrnilnem delu, podrejeno pa, da zadevo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Glede temelja pritožba ni utemeljena.

V zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter glede na to tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določila Obligacijskega zakonika (OZ) o objektivni odškodninski odgovornosti: 2. odstavek 131. člena, na katerega se sklicuje, konkretiziran pa je v določilu 149. člena OZ. Ker je škoda tožniku nastala v zvezi z opravljanjem nevarne dejavnosti, mu zanjo odgovarja toženec kot nosilec te dejavnosti (150. člen OZ). Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera, pa je na mestu tudi uporaba določbe 3. odstavka 153. člena OZ o delni oprostitvi odgovornosti toženca zaradi soprispevka tožnika, pri čemer je ocena prvega sodišča o 20 % deležu soprispevka tožnika tudi po oceni višjega sodišča pravilna in skladna s sodno prakso.

Prvostopenjsko sodišče je pri razsoji upoštevalo vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu o teži in dimenzijah mesarskega tnala, ki ga je dvignil tožnik, ter o ostalih pogojih dela: mokra in spolzka tla, neprimernost vozička in da tožnik ni imel na razpolago primerne obutve. S temi okoliščinami je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivne odškodninske odgovornosti toženca, saj je ocenilo, da je v konkretnih okoliščinah tožnikovo delo bilo podvrženo večji nevarnosti za nastanek poškodbe od običajnih. Ni torej uporabilo pravil o krivdni odškodninski odgovornosti, kot mu smiselno očita pritožba. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da so navedene okoliščine razlog za popolno razbremenitev tožnika. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvega, da bi se tožnik, glede na svoj poklic in vedenje o možnostih prenašanja težkih bremen, ter dolgoletno delo pri tožencu in s tem povezanim poznavanjem okoliščin tudi konkretnega dela, moral zavedati nevarnosti in temu primerno ukrepati - poklicati sodelavca, da bi mu pomagal. Glede na pogodbo o delu (prilogi C1 in C2) tožnik pri tožencu ni bil zaposlen le kot voznik, temveč so bile njegove delovne zadolžitve širše - tudi vsa druga dela v zvezi z obratovanjem delavnice.

Procesnih kršitev pritožba ne izpodbija obrazloženo, zato se je pritožbeno sodišče omejilo le na preizkus uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da ne postopek ne sodba z njimi nista obremenjena. Ker je torej odločitev prvega sodišča o temelju pravilna v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu, se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne, življenjsko logične in jasno obrazložene razloge izpodbijane sodbe.

Glede višine dosojene odškodnine pa je pritožba delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pri odmeri odškodnine izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč - 179. člena OZ, po katerem je dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca v skladu z določbo 22. člena Ustave RS, hkrati pa ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere sicer ni mogoče odpraviti (satisfakcija). Ob upoštevanju navedenega in ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer neizpodbijanih ugotovitev o stopnji in trajanju telesnih bolečin (trajne hude 24 ur, občasne hude 24 ur, trajne srednje hude telesne bolečine 10 dni, občasne srednje hude 4 dni, trajne lahke bolečine 14 dni in občasne lahke 7 dni) in nevšečnostih tekom zdravljenja (4-krat kontrole pri zdravniku, nošenje obližne imobilizacije 37 dni, več RTG slikanj, 1 mesec in pol trajajoče zdravljenje) je tožniku dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v znesku 1.400,00 EUR prenizka. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvo pri dosoji odškodnine za to obliko nematerialne škode premalo upoštevalo objektivno merilo, torej višino dosojenih odškodnin v podobnih primerih. V tem delu je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo (4. točka 358. člena ZPP) tako, da je iz tega naslova dosojeno odškodnino zvišalo za 600,00 EUR, torej na 2.000,00 EUR, ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnika 1.600,00 EUR.

Vsa zahtevana odškodnina pa tožniku ne gre, saj za tako visoko odškodnino ni podlage ne v načelu individualizacije ne objektivizacije odškodnine.

Utemeljeno prvo sodišče tožniku ni dosodilo odškodnine za sekundarni strah. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo ravnovesje. V zvezi z ugotavljanjem intenzivnosti in trajanja strahu se je v sodni praksi uveljavilo razlikovanje med primarnim in sekundarnim strahom. S primarnim se označuje tisti strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, sekundarni pa je strah, do katerega pride kasneje, a je njegov nastanek v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom, predvsem je to strah za izid zdravljenja. Navedeno je prvo sodišče pravilno upoštevalo. Bolečine v nogi ne opravičujejo dosoje odškodnine za strah, pač pa za telesne bolečine, pa četudi bi te bolečine porušile duševno ravnovesje tožnika, kar pa tudi sicer ni izkazano. Za dosojo odškodnine iz naslova strahu, mora biti duševno ravnovesje porušeno prav zaradi strahu ne pa iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno in jasno obrazložilo (na vrhu 7. strani sodbe) zakaj tožniku ne gre odškodnina za sekundarni strah, razlogi so življenjski in temeljijo na izvedenih dokazih, zlasti oceni izpovedbe tožnika. Drugostopenjsko sodišče jih v celoti sprejema in jim nima kaj dodati. Hkrati pa zavrača pritožbeno grajo, da ni mogoče razbrati razlogov za tako odločitev sodišča. Prvo sodišče je zaradi intenzivnega strahu ob samem škodnem dogodku tožniku pravilno dosodilo odškodnino iz naslova primarnega strahu, ne pa sekundarnega. Prav tako dosoje odškodnine iz naslova sekundarnega strahu ni moč temeljiti na posledicah škodnega dogodka. Posledice, ki jih je utrpel tožnik, so znane in ne posebno hude, zato glede na prej navedena merila za dosojo odškodnine iz naslova strahu ne utemeljujejo dosoje odškodnine za sekundarni strah. Dolgotrajen strah za izid zdravljenja namreč v konkretnem primeru ni izkazan, niti ne dovolj intenziven kratkotrajen strah.

Trajne posledice so pogoj za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj se za posledice škodnega dogodka, ki nimajo trajnega značaja, dosoja odškodnina v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Ob s strani izvedenca ugotovljeni 1 % zmanjšani življenjski aktivnosti tožnika, dosoja višje odškodnine od dosojene iz tega naslova vsekakor ni upravičena.

Skupaj dosojena odškodnina (ob 100 % temelju) znaša po spremembi 3.100,00 EUR, kar je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašalo nekaj več kot tri neto mesečne povprečne plače na zaposlenega v RS. Z dosojo take odškodnine pa je po mnenju višjega sodišča zadoščeno pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Upoštevani so intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku, hkrati pa je dosojena odškodnina ustrezno umeščena glede na odškodnine za primerljive škode.

Sprememba višine dosojene odškodnine sicer narekuje tudi spremembo prvostopenjske sodbe v stroškovnem delu (2. odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa višje sodišče v stroškovni izrek prvostopenjskega sodišča ni posegalo, ker je ob izračunu uspeha tožeče stranke v postopku ugotovilo, da ga je prvo sodišče izračunalo napačno, in sicer v korist tožeče stranke. Po zvišanju dosojene odškodnine je uspeh tožeče stranke po višini manj kot 40 %, uspeh po temelju 80 %. Pritožbeno sodišče zato kljub upoštevanju, da je več stroškov postopka nastalo v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti kot pa višine škode, ugotavlja, da je tožeča stranka še tudi po spremembi sodbe uspela z največ 70 %. Tak procent uspeha pa je pri dosoji stroškov upoštevalo prvo sodišče. Pritožbene stroške pa je drugostopenjsko sodišče odmerilo, upoštevajoč specificiran stroškovnik tožeče stranke (list. št. 140). Vsi priglašeni stroški so potrebni (155. člen ZPP), niso pa glede na v pritožbi uveljavljano vrednost 3.100,00 EUR priglašeni skladno s tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT). Za sestavo pritožbe gre tožeči stranki 375 odvetniških točk, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 209,98 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožeče stranke (2. odstavek 154. člena ZPP), ki je približno 19 % (s pritožbo se zavzema za dosojo dodatnih 3.100,00 EUR, dosojenih pa je bilo 600,00 EUR) izračun pokaže, da mora tožena stranka tožniku povrniti 39,90 EUR stroškov pritožbe. Dosoje obresti od prisojenih pritožbenih stroškov tožeča stranka ni zahtevala.