Jedro

Spor med zavarovancem in zavodom o plačilu stroškov izobraževanja, učnih pripomočkov ter povrnitvi potnih stroškov je treba obravnavati kot socialni spor, ne glede na to, da je obveznost tožeče stranke, da plača te stroške specificirana v tripartitni pogodbi o poklicni rehabilitaciji.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo, naslovljeno na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, od toženca zahtevala povrnitev stroškov poklicne rehabilitacije v znesku 5.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Stranki sta sklenili pogodbo o poklicni rehabilitaciji s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo tožencu omogočila poklicno rehabilitacijo, ki se bo opravljala z izobraževanjem po programu strojnega tehnika, ki bo trajalo najdlje do 30. 9. 2013. V VII. členu pogodbe o poklicni rehabilitaciji je bilo določeno, da je zavarovanec (to je toženec) dolžan zavodu (to je tožeči stranki) povrniti nastale stroške iz II. člena te pogodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila stroškov dalje, če v roku ne bo uspešno končal poklicne rehabilitacije. Z aneksom št. 1. in 2. k pogodbi o poklicni rehabilitaciji je bil rok za zaključek poklicne rehabilitacije najprej podaljšan do 28. 2. 2014, nato pa do 30. 6. 2014. Toženec do 30. 6. 2014 ni opravil poklicne mature, zato je tožeča stranka s tožbo zahtevala povrnitev stroškov poklicne rehabilitacije.

2. Toženec je v odgovoru na tožbo ugovarjal stvarno pristojnost Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, češ da gre za spor o povrniti neopravičeno pridobljenih sredstev s področja pokojninsko in invalidskega zavarovanja, za takšne spore pa je v skladu z 1. točko prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in drugim odstavkom 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. 3. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu se je s sklepom P 104/2016 z dne 5. 9. 2016 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu. Sklenilo je, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Postavilo se je na stališče, da gre v tej zadevi za socialni spor v smislu 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 v zvezi s 1. alinejo drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, saj gre za spor v zvezi s povrnitvijo neupravičeno pridobljenih sredstev, ki se nanašajo na pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do poklicne rehabilitacije in pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije se zagotavljata z obveznim zavarovanjem (drugi odstavek 26. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012). V zvezi z navedbo tožeče stranke, da zahtevek uveljavlja zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti, sodišče opozarja, da je bila tožencu najprej z odločbo priznana pravica do poklicne rehabilitacije. Šele po pravnomočnosti te odločbe je bila v skladu z zakonom sklenjena tripartitna pogodba med tožečo stranko, tožencem in izvajalcem poklicne rehabilitacije.

4. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Cp 1166/2016 dne 21. 12. 2016 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da tožeča stranka zahteva vrnitev sredstev, ki jih je toženec pridobil na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V spornem času veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) je v tretjem odstavku 88. člena določal, da stroške poklicne rehabilitacije pokriva zavod. Pri tem ne gre le za pravico do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije (89. člen ZPIZ-1), pač pa tudi za pravico do kritja stroškov rehabilitacije. Spor o povrniti stroškov poklicne rehabilitacije predstavlja socialni spor o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za katerega je po 1a. točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. Za naravo spora ni pomembno, da sta stranki medsebojno razmerje natančneje uredili s pogodbo o poklicni rehabilitaciji, saj je pravico do kritja stroškov šolanja določal že ZPIZ-1. 5. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je 18. 1. 2017, predlagalo, da Vrhovno sodišče odloči o sporu o pristojnosti. Navaja, da v konkretnem primeru ni podan nobeden od elementov socialnega spora. Ne gre za spor o pravici do in iz obveznega invalidskega zavarovanja oziroma v zvezi s tem za spor o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev iz obveznega invalidskega zavarovanja. ZPIZ-1 je v 1b. odstavku 4. člena kot pravice iz invalidskega zavarovanja določal le pravico do poklicne rehabilitacije, pravico do nadomestila za invalidnost, pravico do premestitve in dela s krajšim delovnim časom od polnega, pravico do drugih nadomestil iz invalidskega zavarovanja in pravico do povrnitve potnih stroškov. Ni pa med pravice iz invalidskega zavarovanja štel tudi kritja stroškov poklicne rehabilitacije. Stroške poklicne rehabilitacije je v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZPIZ-1 pokrivala tožeča stranka, vendar je bila za ta namen sklenjena pogodba, s katero so bile določene medsebojne pravice in obveznosti strank. Gre za povsem civilnopravno razmerje in premoženjski spor.

6. Vrhovno sodišče je v sporu o pristojnosti odločilo na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 s spremembami).

7. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča in kot taka pristojna za reševanje le tistih socialnih sporov, za katere zakon tako določa. V 7. členu ZDSS-1 so našteti socialni spori, v katerih je socialno sodišče pristojno za odločanje. Glede na vsebino tožbenega zahtevka v konkretnem primeru prideta v poštev le določbi točka 1a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 in 1. alineje drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, na kateri se sklicujeta Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu in Višje sodišče v Mariboru.

8. V skladu s točko 1a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja socialno sodišče pristojno za odločanje v sporih o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do poklicne rehabilitacije je v skladu s 1. alinejo točke b drugega odstavka 4. člena ZPIZ-1 ena od pravic iz invalidskega zavarovanja. Zakon poklicno rehabilitacijo opredeljuje kot celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki (prvi odstavek 80. člena ZPIZ-1).

9. Tožencu je bila z odločbo tožeče stranke dne 19. 1. 2009 priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za poklic oziroma delo strojnega tehnika, ki ga bo opravljal s polnim delovnim časom. Po pravnomočnosti te odločbe so tožeča stranka, toženec in delodajalec v skladu s 85. členom ZPIZ-1 sklenili tripartitno pogodbo, s katero je bilo med drugim dogovorjeno, da bo tožena stranka plačevala stroške izobraževanja in učne pripomočke, ki so potrebni za uspešen potek poklicne rehabilitacije in tožencu povrnila potne stroške, hkrati pa je bila določena tudi obveznost toženca, da tožeči stranki povrne nastale stroške iz 2. člena pogodbe, če v roku ne konča uspešno poklicne rehabilitacije. Obveznost skleniti takšno pogodbo je v zakonu izrecno predpisana, prav tako njena vsebina, oboje pa je povezano z uresničevanjem pravice do poklicne rehabilitacije. Zato je tudi spor iz te pogodbe treba obravnavati kot spor iz pravice do poklicne rehabilitacije, v smislu določbe točke 1a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. 10. Spor med zavarovancem in zavodom o plačilu stroškov izobraževanja, učnih pripomočkov ter povrnitvi potnih stroškov je treba obravnavati kot socialni spor, ne glede na to, da je obveznost tožeče stranke, da plača te stroške specificirana v tripartitni pogodbi o poklicni rehabilitaciji. V tretjem odstavku 88. člena ZPIZ-1 oziroma sedaj tretjem odstavku 79. člena ZPIZ-2, (oba nosita naslov dolžnost zagotavljanja poklicne rehabilitacije), je določeno, da stroške poklicne rehabilitacije pokriva zavod. Zgolj zato, ker je v pogodbi o zaposlitvi specificirano katere stroške poklicne rehabilitacije je tožeča stranka dolžna plačati, ne gre za civilnopravno obligacijsko razmerje, temveč gre še vedno za na obveznem invalidskem zavarovanju temelječo javnopravno obveznost, povezano z uresničevanjem pravice do poklicne rehabilitacije, kot ene od pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja. Enako velja glede spora o dolžnosti vrnitve stroškov poklicne rehabilitacije, če je zavarovanec ne konča uspešno v dogovorjenem roku. Ni utemeljenega razloga, da bi bilo socialno sodišče pristojno za odločanje o zahtevku zavarovanca zoper zavod za plačilo stroškov poklicne rehabilitacije, obenem pa ne bi bilo pristojno za tožbeni zahtevek zavoda za povrnitev že izplačanih stroškov, ker zavarovanec ni v roku uspešno zaključil poklicne rehabilitacije. Oboje je do te mere povezano s pravico do poklicne rehabilitacije, da je spore iz tega naslova treba obravnavati kot spore iz pravice do poklicne rehabilitacije.

11. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče odločilo, da je za sojenje v tem sporu pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.