Jedro

Zavrženje pomeni, da upravni organ zato, ker niso izpolnjeni formalni pogoji za pričetek postopka, vloge po vsebini sploh ne obravnava. Izključno pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka, vloženega iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, pa je tudi predmet tega upravnega spora. Kot pravno pomembnih zato ni mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na postopek postavitve skrbnice za posebni primer in njenih ravnanj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Center za socialno delo Logatec (CSD) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Centra za socialno delo Logatec št. 1221-14/2011 z dne 15. 12. 2011. V obrazložitvi navaja, da je postopek postavitve skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebi, ki se postavlja pod skrbništvo, zato ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, in oseba, ki je postavljena za skrbnika, saj s tem prevzema obveznosti, določene v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Druge osebe (npr. sorodniki) takšnega položaja nimajo, čeprav s svojimi predlogi lahko sodelujejo v postopku, saj ne varujejo svojih pravic in koristi in se o teh niti ne odloča. Pri tem se sklicuje na 42. člen ZUP in 218. člen ZZDR. Glede na navedeno tožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep in pritrdilo razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla toženka. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 297/2005, I Up 113/2006 in U 1459/94. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi ji morala biti zagotovljena pravica uveljavljati svoje pravice in neposredne pravne interese v postopku postavitve skrbnika. Navaja okoliščine konkretnega primera, med drugim, da njen dedek A.A. ob vložitvi tožbe proti njej v pravdni zadevi, v kateri mu je bil postavljen skrbnik za posebni primer, ni bil več poslovno sposoben in da gre za konflikt interesov. Toženka dejanskega stanja in razmerij med varovancem, prvo skrbnico za posebni primer in tožnico ni raziskala. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je toženka s tem, ko je za skrbnika za poseben primer postavila samo sebe, potem pa za zastopanje pooblastila pooblaščenca, ki je prej zastopal hčerko A.A., postopala v nasprotju z dolžnim ravnanjem. Poleg tega je ravnala v nasprotju s tožničino ustavno pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Meni, da bi morala biti v postopku izdaje odločbe udeležena najmanj kot stranska udeleženka in se pri tem sklicuje na določbe 43. in 44. člena ZUP ter prvi odstavek 182. člena ZZZDR. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v novo odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je bil izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je toženka v obrazložitvi svojega sklepa navedla v zvezi s tem, kdo ima lahko po določbah ZUP lastnost stranke, kakšen je krog strank v primeru postopka za postavitev skrbnika za poseben primer in da tožnica v ta krog ne spada, zato ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče teh razlogov v obrazložitvi sodbe ne ponavlja.

Pravna podlaga za odločitev sta prvi in drugi odstavek 267. člen ZUP, po katerem mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, po prejemu predloga preizkusiti tudi, ali ga je podala upravičena oseba, in če ni, ga mora zavreči. Zavrženje pomeni, da upravni organ zato, ker niso izpolnjeni formalni pogoji za pričetek postopka, vloge po vsebini sploh ne obravnava. Izključno pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka, vložnega iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, pa je tudi predmet tega upravnega spora.

Kot pravno pomembnih zato ni mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo postopek postavitve skrbnice za posebni primer in njenih ravnanj.

Glede na stališče toženke o tem, kdo je lahko stranka v postopkih postavitve skrbnika za poseben primer, ki mu sodišče sledi, tudi ne gre za kršitev tožničine ustavne pravice do izjave, na katero se v tožbi pavšalno sklicuje. Poslovno nesposobnost A.A. v času vložitve tožbe pa bo tožnica lahko uveljavljala v pravdnem postopku, na katerega se sklicuje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.