Jedro

Ker tožniku z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Prav iz teh razlogov je predvidena tudi dediščinska tožba po 224. členu ZD, s katero lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju dedič uveljavlja korekcijo odločitve, sprejete v zapuščinskem postopku.

Trditveno in dokazno breme dokazovanja zastaranja je na tožencu, ki je zastaranje ugovarjal, ker pa slednji svojega ugovora sploh ni substanciral, torej opredelil z ustreznimi trditvami, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje o utemeljenosti podanega ugovora lahko odločalo, svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala ugotovitev, da je tožnik zakoniti dedič do celote po pokojni H.H., roj. 11. 10. 1926 in umrli 14. 3. 2004, nazadnje stanujoči Ob gozdu 33, S., nepremičnin in zanje pridobljene kupnine: deleža 4/160 vlož. št. 114 k.o. G. (ID znak -422/5-0), deleža 4/160 vlož. št. 229 k.o. G.(ID znak -573/3-0, -573/4-0, -573/2-0), deleža 12/60 vlož št. 411 k.o. G.(ID znak -542/2-0,-542/10-0), deleža 12/60 vlož. št. 163 k.o. S.(ID znak -251/3-0). Tožnik je z dajatvenim zahtevkom od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahteval še izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah z ID oznakami: -542/2-0, -542/10-0, -251/3-0 vse v deležu 12/60, sicer bo to listino nadomestila sodba. Od toženca je zahteval še izročitev kupnine v znesku 1.142,00 EUR, ki jo je ta pridobil s prodajo nepremičnin ID znak: -422/5-0, -573/3-0, -573/4-0, -573/2-0, vse v deležu 4/160 od celote, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2008 dalje do plačila ter povrnitev stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi z ugotavljanjem pravilnostjo vročitve vabila za zapuščinsko obravnavo za tožnika napačno zaključilo, da je šlo za fikcijo vročitve, saj se je celotna sodna pošiljka neodprta vrnila nazaj na sodišče, kot je mogoče ugotoviti z vpogledom v zapuščinski spis. Ob tem poudarja, da so takrat veljala prejšnja določila ZPP glede vročitve in ne ta, na katera se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje. Zapuščinsko sodišče ga je v dopisu v nasprotju z določbami Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) poučilo, da bo v primeru njegove neodzivnosti štelo, da je svoj dedni delež odstopil sodediču in je nato brez da bi tožnik podal izjavo o odstopu dednega deleža, njegovo neodzivnost tudi štelo za odstop, čeprav bi v konkretnem primeru v skladu z določbami ZD tožniku moralo priznati zakoniti dedni delež. Tožnik je v postopku nedvomno dokazal, da je bil pravilni naslov njegovega dejanskega bivališča, kot je razvidno tudi iz kopije kupoprodajne pogodbe, iz katere izhaja tudi, da je tožnik stanovanje (na naslov katerega mu je sodišče vročilo vabilo in poziv k podaji dedne izjave) dne 22. 9. 2004, torej pred zapuščinsko obravnavo in pred izdajo sklepa o dedovanju, prodal in se iz stanovanja izselil. Sodišče mu je vsa sodna pisanja napačno vročalo, sklepa pa mu sploh ni vročilo, zato zanj ni mogel učinkovati v smislu pravnomočnosti. Zaradi napačne vročitve ni bil seznanjen z nobenim sodnim pisanjem, niti ni vedel, da pred sodiščem teče zapuščinski postopek. Izpodbija tudi prvostopenjski zaključek o tem, da je dediščinska tožba zastarala. Po stališču pravne teorije dediščinska tožba ne zastara. Zahtevek za varstvo lastninske pravice in izročitev stvari v neposredno posest ne zastara. Sodišču prve stopnje očita, da je o zastaranju odločilo mimo trditvene podlage in dokazov o tem, da se je toženec še pred izdajo sklepa o dedovanju s sodno poravnavo (torej s pravnimi in izvršilnim naslovom) z dne 11. 10. 2001 izrecno odpovedal deležu iz denacionalizacije, kljub temu pa je denacionalizirane nepremičnine v lasti pokojne H.H. sprejel v okviru zapuščinskega postopka (torej nepošteno) in jih tudi prodal, s tem pa pridobil premoženjsko korist, ki je po načelu realne subrogacije postala del zapuščinskega premoženja, do katerega je upravičen tožnik. Toženec ni pošteni posestnik in spornih nepremičnin ne more posedovati kot dediščino. Ponovno poudarja, da se dednemu deležu v zapuščinskem postopku ni odpovedal. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo pravdne stroške tožnika, vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določb ZD) napačno presodilo, da tožniku ni bila odvzeta možnost sodelovanja v zapuščinskem postopku. Zaradi zmotne uporabe procesnih določb pa je napačno odločilo tudi o toženčevem ugovoru zastaranja. Posledično je v celoti izostalo ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, torej o obstoju tožnikove dedne pravice, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da zapuščinsko sodišče ni kršilo tožnikove pravice do sodelovanja v postopku. Najprej je tožnika z dopisom z dne 10. 2. 2005 (list. št. 21 zapuščinskega spisa I D 419/2004) pozvalo k podaji dedne izjave in ga v nasprotju z določbami ZD opozorilo, da bo v primeru, če v roku 8 dni ne bo odgovoril, ali se prijavlja k dedovanj ali ne, oziroma ali pa komu odstopa dedni delež, štelo, da se ne prijavlja k dedovanju. Nato je po poteku navedenega roka, v katerem tožnik (ki je uspel dokazati, da v času vročanja vabila in dopisa več ni bival na naslovu, kjer mu je zapuščinsko sodišče to vročalo) na dopis sodišča ni odgovoril, nadaljevalo z zmotno uporabo določb ZD in vzpostavilo domnevo, da je tožnikov molk šteti za njegovo odpoved dedovanju. V nadaljevanju je ob upoštevanju tožnikove presumirane odpovedi dedovanju izdalo sklep o dedovanja in toženca razglasilo za dediča. Ob izdaji sklepa o dedovanju tožnika tako več ni štelo za dediča in stranko postopka. Ker imajo pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku samo stranke, ne pa tudi tretje osebe, mu sklepa o dedovanju, na katerega bi se tožnik zaradi napačne odločitve o njegovi odpovedi dedovanju sicer lahko pritožil, v na podlagi prvega odstavka 215. člena ZD sploh ni vročilo.

7. Po določbi 132. člena ZD preide zapuščina na dediče po samem zakonu ipso iure v trenutku zapustnikove smrti. To pomeni, da za pridobitev dediščine ni potrebno nikakršno njihovo ravnanje, zlasti jim ni treba izjaviti, da dediščino sprejemajo. Ker v našem pravu velja pravna domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo, dedič šele z izjavo o odpovedi dediščini, ki mora biti podana v skladu z 208. členom ZD(1), to pravno domnevo ovrže oziroma izpodbije. Tako teorija(2) kot sodna praksa(3) navajata, da bo dedič, če ne poda izjave o odpovedi dediščine, v sklepu o dedovanju razglašen za dediča. Dedna izjava mora biti jasna, nedvoumna ter podana v predpisani obliki. Molk tožnika kot zakonitega dediča (po njegovi pokojni materi, po kateri je bilo uvedeno zakonito dedovanje) ne more presumirati njegove dedne izjave, saj s tem nikakor niso izpolnjeni vsebinski pogoji dedne izjave iz 208. člena ZD, zato ga ni mogoče šteti za dedno izjavo po 208. členu ZD. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo tudi določbi prvega in drugega odstavka 133 člena ZD(4), ko je štelo, da se je tožnik odpovedal dedovanju. Zaradi napačne uporabe določb materialnega prava je odločilo, da se je tožnik odpovedal dedovanju, posledično pa mu sklepa o dedovanju niti ni vročalo, s tem pa mu je odvzelo pravico do pritožbe, ki bi jo lahko vložil zoper sklep o dedovanju. Ker tožniku z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Prav iz teh razlogov je predvidena tudi dediščinska tožba po 224. členu ZD(5), s katero lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju dedič uveljavlja korekcijo odločitve, sprejete v zapuščinskem postopku. Prav zato lahko tožnik svojo pravico po 141. členu ZD uveljavlja v pravdi.

8. Tožnik sicer v pritožbi zmotno ocenjuje, da spor ni dednopravne narave, kljub temu pa je odločitev sodišče prve stopnje o toženčevem ugovoru zastaranja iz procesnih razlogov napačna. Ker tožnik v obravnavani zadevi tožencu oporeka dedno pravico, gre za dediščinsko in ne lastninsko tožbo, ki sicer ne zastara. Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara v rokih določenih v 141. členu ZD. Gre za zastaralne, ne za prekluzivne roke, zato poteka rokov sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor stranke. Razpravno načelo, kot je poudarjeno v 212. členu ZPP(6), kot doslednejša izpeljava 7. člena ZPP, pa pravdnima strankama nalaga trditveno in dokazno breme glede dejstev, na katera stranka opira svoj zahtevek oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Toženec je izredno pavšalno, zgolj z navedbo „v kolikor še zadeva ni zastarala“ v odgovoru na tožbo (list. št. 24) podal ugovor zastaranja, ob tem pa do konca glavne obravnave ni navedel prav nobenih konkretnih dejanskih okoliščin, na katerih bi temeljil njegov ugovor. Takšnih trditev (v nasprotju z navedbo sodišča prve stopnje) pa tudi tožnik ni podal. Trditveno in dokazno breme dokazovanja zastaranja je na tožencu, ki je zastaranje ugovarjal, ker pa slednji svojega ugovora sploh ni substanciral, torej opredelil z ustreznimi trditvami, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje o utemeljenosti podanega ugovora lahko odločalo, svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel. Prvostopenjsko odločanje o ugovoru zastaranja torej temelji na okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi izvedenih dokazov v postopku, vendar brez ustreznih trditev, ki pa jih z izvedbo dokazov ni mogoče nadomeščati. Toženčev ugovor zastaranja je zato neutemeljen in ga je treba zavrniti.

9. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivost, je ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo v okviru trditvene podlage pravdnih strank in zanje predlaganih dokazov presoditi ali je podana dedna pravica tožnika in ali tožnik utemeljeno zahteva, da se ugotovi, da je dedič celotne zapuščine po pokojni materi. Razloge za sprejeto odločitev pa bo moralo ustrezno obrazložiti.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Besedilo 208. člena ZD: „(1) Če dedič sprejme dediščino ali se ji odpove, mora izjavo o tem podpisati on sam ali njegov zastopnik.

(2) Podpisa na izjavi o sprejemu dediščine ali odpovedi dediščini, ki se predloži sodišču, ni potrebno overiti; sodišče pa v dvomu lahko zahteva overitev pismene izjave o odpovedi dediščini oziroma pooblastila.

(3) V izjavi je treba navesti, ali dedič sprejme delež ali se odpove deležu, ki mu gre po zakonu ali po oporoki ali pa se izjava nanaša na nujni delež.

(4) Izjavo o odpovedi dediščini lahko da dedič pred zapuščinskim sodiščem ali pred katerimkoli drugim po zakonu stvarno pristojnim sodiščem.

(5) Ko dedič daje izjavo o odpovedi dediščini, ga sodišče opozori, da se lahko odpove dediščini samo v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev.“.

Op. št. (2) : Zupančič K., Dedno pravo, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 1991, str. 152 -153. Op. št. (3) : Na primer sodba VSC Cp 983/2009 z dne 24. 2. 2010, sklep VSL I Cp 2015/2013 z dne 27. 11. 2013. Op. št. (4) : Prvi in drugi odstavek 133. člena ZD določata: „(1) Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave.(2) Taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu.“.

Op. št. (5) : Besedilo 224. člena ZD: „Kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, se zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi.“.

Op. št. (6) : Ta določa: „Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.„.