Jedro

Materialnopravne predpostavke za neposredni zahtevek, ki ga ima podizvajalec do naročnika so, da obstaja odprt dolg naročnika do podjemnika, in da je v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem podizvajalčeva terjatev pripoznana. Ena od predpostavk za neposredno zahtevo je torej, da obstaja v razmerju med naročnikom in podjemnikom dospela podjemnikova terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi dolžniku z dnem izdaje te začasne odredbe, vendar najkasneje do vključno 30. 05. 2011 odredilo vnovčitev katerekoli bančne garancije katerekoli banke, izdane pri kateremukoli naročniku garancije za plačilo podizvajalcem pri izgradnji M. m. v L. najmanj v znesku 52.421,12 EUR s pp, za povrnitev stroškov predhodnega postopka v znesku 2.687,52 EUR ter za poplačilo upnika iz uveljavljenega zneska. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, saj v pogodbi o izvedbi del upnik ni bil naveden kot podizvajalec.

2. Upnik je vložil pritožbo zoper navedeni sklep. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, dolžnika pa obsodi na povrnitev vseh pravdnih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe denarno terjatev, za zavarovanje katere naj bi bila izdana začasna odredba, utemeljeval na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 83/01 s spremembami; nadalje: OZ). Navedena določba je zakonska podlaga za neposredni zahtevek, ki ga ima podizvajalec do naročnika ob izpolnjenih materialnopravnih predpostavkah, in sicer da obstaja odprt dolg naročnika do podjemnika in da je v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem podizvajalčeva terjatev pripoznana. Ena od predpostavk za neposredno zahtevo je torej, da obstaja v razmerju med naročnikom in podjemnikom dospela podjemnikova terjatev.

5. V konkretnem primeru izhaja iz upnikovih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe prav nasprotno. Upnik je namreč v predlogu navedel, da dolžnik (naročnik) zatrjuje, da je celoten dolg do podjemnika (v tem primeru do S. kot glavnega izvajalca) poravnal (navedbe v 1. in 4. odst. predloga za izdajo začasne odredbe na list. št. 2). Upnik torej ni podal relevantnih trditev glede odprte obveznosti naročnika do podjemnika. Zatrjevanje, da gre za dolžnikov izgovor in za zavlačevanje postopka ne zadošča. 6. Poleg navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe ni določen niti določljiv, saj se z njim zahteva odreditev vnovčitev „katerekoli bančne garancije katerekoli banke izdane kateremukoli naročniku garancije“, kot tudi ne izvršljiv, saj je bila, po upnikovih navedbah, garancija veljavna zgolj do 30. 05. 2011. Glede na to, da je upnik s predlagano začasno odredbo želel doseči vnovčitev bančne garancije in svoje poplačilo, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da z začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve ni mogoče zahtevati izpolnitve tožbenega zahtevka.

7. Glede na vse navedeno se izkaže kot pravilen sklep sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe v tem, ali je dolžnik vedel za sklenjeno pogodbo med upnikom in podjemnikom (S. kot glavnim izvajalcem).

8. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP in v zvezi s 15. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

9. Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP in v zvezi s 15. čl. ZIZ).