Jedro

V pogodbi o izobraževanju je bila določena obveznost tožene stranke, da tožniku izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom h KPND. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena s strani nadrejenega. Tožena stranka je tožniku na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja kilometrino izplačala v višini stroškov prevoza na delo in z dela (v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 177,39 km v eno smer). V konkretnem primeru ni šlo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu drugega odstavka 5. člena Aneksa, temveč je bil tožnik napoten na izobraževanje z lastnim prevoznim sredstvom, zato mu pripada kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, skladno z 10. členom Aneksa h KPND, ki med drugim določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene le na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti in da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati premalo plačane potne stroške v znesku 1.410,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2014 dalje do plačila. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v znesku 665,32 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se je s pogodbo o izobraževanju zavezala, da bo tožniku izplačevala stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu z Aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju Aneks), tožnik pa se je zavezal, da bo ob sklenitvi pogodbe o izobraževanju podal izjavo za povračilo stroškov prevoza na izobraževanje in z izobraževanja. Na podlagi podatkov, ki jih je navedel v izjavi, mu je tožena stranka za dneve, ko je imel predavanja na Policijski akademiji, povrnila stroške prevoza, in sicer kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, ker se je štelo, da prevoz z javnim prevozom na tej relaciji ni možen. To, da je komandir ob preverjanju izjave, ki jo je podal tožnik, ugotovil, da tožnik za prevoz na Policijsko akademijo in nazaj nima možnosti uporabe javnega prevoza in je zato upravičen do povračila kilometrine, še ne daje podlage za zaključek, da je tožnik na podlagi 10. člena Aneksa upravičen do kilometrine za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Tožena stranka se s tožnikom ni dogovorila za uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Tožnik tudi ni bil napoten na službeno pot, niso bili izdani potni nalogi. Uporaba lastnega vozila v službene namene je izjema. Tožena stranka je tožniku pravilno povrnila stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu z drugim odstavkom 5. člena Aneksa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo razlike v stroških prevoza na izobraževanje in z izobraževanja med izplačanimi potnimi stroški v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer ter med stroški v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. Izhajalo je iz dejanskih ugotovitev, da je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o izobraževanju, s katero je bil tožnik v času od 25. 11. 2013 do 30. 9. 2014 napoten na izobraževanje, v 3. alineji 3. člena pogodbe o izobraževanju (A2) pa je bila določena obveznost tožene stranke, da mu izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom. Tožniku je bila uporaba lastnega avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja odobrena s strani nadrejenega. Tožena stranka mu je na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja izplačala kilometrino v višini stroškov prevoza na delo in z dela v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 177,39 km v eno smer.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri pravni podlagi iz drugega odstavka 5. člena Aneksa, ki določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi; če pa javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Podlaga za priznanje višje kilometrine, za katero se zavzema tožnik, je določena v 10. členu Aneksa, ki določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti ali rednega dela, pri čemer še določa, da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer. Dejstvo, da tožena stranka tožniku v zvezi s prevozi na izobraževanje ni izdajala potnih nalogov, kot jih nalaga drugi odstavek 10. člena Aneksa, tožniku ne more biti v škodo, saj je tožena stranka štela, da mu izplačuje ustrezno kilometrino po drugem odstavka 5. člena Aneksa, ki ni pogojevana s potnimi nalogi. Podoben primer je bil predmet zadeve Pdp 525/2016. 8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).