Jedro

Procesne ovire za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave opredeljuje 221.c člen ZFPPIPP, to pa so: še nepretečen rok treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave, začet stečajni postopek in še nepretečen rok dveh let po izdaji sklepa o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo. Tako se pokaže, da ni izključeno vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je upnica že prej zoper dolžnika predlagala začetek stečajnega postopka, pa o tem predlogu še ni bilo odločeno do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom A., d.o.o.2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila upnica Republika Slovenija zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. 3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik smiselno predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. 4. Pritožba ni utemeljena. 5. Pritožnica prvenstveno izpostavlja dejstvo, da je zoper dolžnika kot upnica (pritožbi je priložila tudi seznam izvršilnih naslovov z dne 13. 12. 2013, s katerim je izkazala svojo procesno legitimacijo za pritožbo), dne 24. 1. 2014 predlagala uvedbo (pravilno začetek) stečajnega postopka, ki se vodi pod opr. št. St 326/2014, na kar je sodišče na dolžnikovo zahtevo za odložitev odločanja o njenem predlogu za začetek stečajnega postopka izdalo 21. 2. 2014 sklep o odložitvi odločanja do 15. 4. 2014, na upničino pritožbo pa dne 18. 3. 2014 sklep z dne 21. 2. 2014 razveljavilo, dolžniku pa naložilo, da v 3 dneh predloži izjavo poslovodstva iz 1. točke in poročilo pooblaščenega revizorja iz 2. točke 2. odstavka 236. člena ZFPPIPP. Dolžnik je dne 11. 4. 2014 predložil sodišču zahtevano izjavo poslovodstva in poročilo pooblaščenega revizorja. Ravnanje dolžnika, ko je najprej podal predlog za odložitev odločanja o upničinem predlogu za začetek stečajnega postopka, nato pa dne 1. 4. 2014 še predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave in sicer dva tedna po tem, ko je prejel upničino pritožbo zoper sklep o odložitvi odločanja o začetku stečajnega postopka, prepoznava pritožnica kot izigravanje upnikov. Pri tem izpostavlja dejstvo, da ima zoper dolžnika iz naslova davčnega dolga terjatev v višini 343.586,77 EUR, v načrtu finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju NFP) pa je dolžnik v seznamu navadnih terjatev navedel njegov dolg do upnice le v višini 14.057,28 EUR, zaradi česar upnica dvomi v dejansko višino terjatev in dejansko število upnikov. Dolžnik pa je v NFP navedel, da družba za več kot 2 meseca zamuja z izplačilom neto plač in davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali izplačati hkrati z izplačilom plač delavcem, v postopku, ki teče pod opr. št. St 326/2014 pa je podal izjavo v skladu s 1. alinejo 1. točke 2. odstavka 236. člena ZFPPIPP, da ima obveznosti iz tega naslova izpolnjene. Pritožnica nadalje prvostopenjskemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker se v postopku poenostavljene prisilne poravnave po določbi 2. odstavka 221.b člena ZFPPIPP smiselno ne uporablja niti 152. člen, niti 238. člena ZFPPIPP, zato v primeru odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega dolžnik ne more vložiti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. 6. Zmotno je smiselno uveljavljano pritožbeno stališče, da je uvedba stečajnega postopka po vloženem predlogu za začetek stečajnega postopka že procesna ovira za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Procesne ovire za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave opredeljuje 221.c člen ZFPPIPP, to pa so: še nepretečen rok treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave (1. točka 1. odstavka 140. člena ZFPPIPP), začet stečajni postopek (2. odstavek 140. člena ZFPPIPP) in še nepretečen rok dveh let po izdaji sklepa o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo (7. odstavek v zvezi s 6. odstavkom 221.f člena ZFPPIPP). Tako se pokaže, da ni izključeno vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je upnica že prej zoper dolžnika predlagala začetek stečajnega postopka, pa o tem predlogu še ni bilo odločeno do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave. 7. Ker pa se postopek prisilne poravnave (redne ali poenostavljene), katere namen je finančna sanacija insolventnega dolžnika in s tem odprava insolventnosti dolžnika ter stečajni postopek, katerega namen je poplačilo upnikov in prenehanje dolžnika, medsebojno izključujeta, se samo po sebi zastavi vprašanje, kateremu postopku je treba dati prednost, če sta uvedena oba (tako postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave, kot stečajni postopek). ZFPPIPP je v razmerju med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom dal prednost postopku prisilne poravnave, kar izhaja iz 1.odstavka 152. člena, 1. odstavka 236. člena in 1. točke 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 238. člena ZFPPIPP, torej je dal prednost postopku za finančno sanacijo dolžnika in njegovemu nadaljnjemu obstoju pred postopkom, ki vodi v prenehanje dolžnika. Ker je tudi postopek poenostavljene prisilne poravnave usmerjen k odpravi insolventnosti dolžnika, le da dolžniku olajšuje finančno prestrukturiranje, ni videti razloga za drugačne prioritete pri presoji razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom. 8. Izhajajoč iz zgoraj obrazloženega je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno stališče pritožnice, da je glede na določbo 2. odstavka 221.b člena ZFPPIPP, ki določa, katere določbe ZFPPIPP se v postopku poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporabljajo, smiselna uporaba vseh ostalih določb ZFPPIPP izključena, torej tudi smiselna uporaba 152. člena in 238. člena ZFPPIPP, zaradi česar v primeru odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ni mogoče vložiti. 9. Pritrditi je sicer pritožbenemu stališču, da je varstvo upnikov v postopku poenostavljene prisilne poravnave manjše kot v postopku redne prisilne poravnave, vendar pritožbeno sodišče ne sprejema materialnopravnega zaključka pritožnika, da zato dolžnik v primeru odločitve o odložitvi odločanja o začetku stečajnega postopka dolžnik ne more predlagati postopka poenostavljene prisilne poravnave. Glede na določbo 221.c člena ZFPPIPP o procesnih ovirah za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave in ker ZFPPIPP nima izrecnih določb glede ureditve razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, gre torej za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s smiselno uporabo določb ZFPPIPP, ki urejajo podobna razmerja, torej razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom, pri čemer je treba upoštevati specifičnost postopka poenostavljene prisilne poravnave, v katerem upnikom niso zagotovljena taka pravna varovala, kot v postopku redne prisilne poravnave (ni npr. potrebno, da poročilo o dolžnikovem finančnem položaju in poslovanju pregleda revizor in da načrt finančnega prestrukturiranja pregleda pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja, ni prijav terjatev, ne oblikuje se upniški odbor, ne imenuje se upravitelj). Da pa bi se preprečila zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave, je zato v situaciji, kot je obravnavana, smiselna uporaba določb 236. do 238. člena ZFPPIPP, torej tudi 237.a člena ZFPPIPP, po katerem sodišče v primeru odločitve o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka imenuje upravitelja, ki opravlja nadzor nad poslovanjem dolžnika do odločitve o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi po pravnomočno končanem postopku poenostavljene prisilne poravnave s potrditvijo le-te, upniku pa je v nadaljnjem postopku odločanja o njegovem predlogu za začetek stečajnega postopka treba dati možnost tudi v primeru potrditve poenostavljene prisilne poravnave izpodbijati domnevo odprave insolventnosti dolžnika (več o tem dr. Nina Plavšak – Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom – Pravna praksa, št. 21 z dne 29. 5. 2014). 10. Ob povedanem se izkaže, da zgolj zato, ker je dolžnik po vloženi zahtevi za odložitev odločanja o upničinem predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, dolžniku ni mogoče očitati izigravanja upnikov. Odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je namenjena prav izvedbi finančnega prestrukturiranja za odpravo insolventnosti dolžnika, tudi z vložitvijo predloga za prisilno poravnavo (prim. 1. odstavek 236. člena in 1. točko 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP). 11. Na izigravanje upnikov z vložitvijo predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče sklepati niti iz podatkov načrta finančnega prestrukturiranja, na katere opozarja pritožnica v zvezi z višino njene terjatve do dolžnika. Res je v NFP v seznamu navadnih terjatev navedena pritožničina terjatev zgolj v znesku 14.057,28 EUR, vendar je v NFP na strani 19 pritožničina terjatev v znesku 343.586,77 EUR navedena kot zavarovana terjatev z ločitveno pravico, na kar pravilno opozarja dolžnik v odgovoru na pritožbo. 12. Po 1. točki 1. odstavka 142. člena ZFPPIPP mora poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika vsebovati računovodske izkaze, med njimi bilanco stanja, katere bilančni presečni dan je zadnji dan zadnjega koledarskega trimesečja, ki se je končalo pred uvedbo postopka prisilne poravnave, po 2. točki 1. odstavka 142. člena ZFPPIPP pa tudi pojasnila k računovodskim izkazom. Po 1. točki 1. odstavka 145. člena ZFPPIPP pa mora NFP vsebovati tudi opis dejstev, iz katerih izhaja, da je dolžnik insolventen. Iz NFP pa pri opisu teh dejstev poleg ostalih izhaja, da dolžnik na dan 31. 12. 2013 zamuja več kot 2 meseca z izplačilom plač in davkov ter prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali izplačati hkrati z izplačilom plač delavcem. NFP torej izhaja iz podatkov oz. dejanskega stanja na dan 31. 12. 2013. Iz pritožbi priloženih listin (izjave poslovodstva dolžnika z dne 10. 4. 2014, da ima družba plačane plače do višine minimalne plače in tudi plačane davke in prispevke, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem in poročila pooblaščenega revizorja z dne 10. 4. 2014, da je bila obveznost dolžnika iz naslova neizplačanih plač za mesec februar, marec, april, maj, junij in julij 2012 v višini 18.292,77 EUR poravnana dne 9. 4. 2014 in da je stanje obveznosti do zaposlenih na dan izjave poslovodstva pravilno in usklajeno z ustreznimi konti v glavni knjigi) pa izhaja, da izjava poslovodstva in poročilo revizorja izhajata iz dejanskega stanja na dan 10. 4. 2014, torej gre za izjave o stanju (ne)izplačanih plač, davkov in prispevkov delavcem glede na različen časovni moment. 13. Tako iz navedenih posredovanih podatkov in izjav ni mogoče sklepati na zavestno zavajanje dolžnika niti glede višine pritožničine terjatve, niti glede (ne)obstoja obveznosti dolžnika iz naslova plač, davkov in prispevkov iz plač do delavcev, kar neutemeljeno izpostavlja pritožnica v prid njenemu sklepanju o dolžnikovem izigravanju upnikov. 14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).