Jedro

Upravni organ bi se moral ustrezno opredeliti do vseh posameznih s strani tožnika v upravnem postopku predlaganih dokazov ter jasno obrazložiti, kako jih je presodil in zakaj, oziroma zakaj jih ni izvedel. Prepovedana mu je namreč vnaprejšnja dokazna ocena, kar izhaja tako iz pravice do izjave, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot tudi iz 10. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ilirska Bistrica, št. 330-1020/2015-47 z dne 8. 6. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke: A.A., za povrnitev stroškov tega sodnega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z odločbo, navedeno v izreku te sodbe (v nadaljevanju: izpodbijana ali prvostopenjska odločba), je Upravna enota Ilirska Bistrica odločila: (1.) da se odobri zahteva A.A. za odobritev pravnega posla na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 27. 3. 2015, ki sta jo podala prodajalca in solastnika, vsak do 1/2, B.B. in C.C., ter izjave o sprejemu te ponudbe, ki jo je 28. 4. 2015 podal A.A., v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 175/1 k.o. D., v skupni vrednosti kupnine 465,50 EUR; (2.) da se zavrne zahteva tožnika za odobritev pravnega posla, na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene v D. 8. 6. 2015 med prodajalcema in solastnikoma, vsakim do 1/2, B.B. in C.C., ter tožnikom kot kupcem, katere predmet je zemljišče s parc. št. 175/1 k.o. D., v skupni vrednosti kupnine 465,50 EUR; (3.) da stroškov postopka ni bilo ter (4.) da je bilo o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi s pritožbo, odločeno s posebnim sklepom.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ opiše potek postopka za odobritev pravnega posla, ki se nanaša na prodajo zemljišča s parc. št. 175/1 k.o. D. (v nadaljevanju: predmetno zemljišče ali predmetna nepremičnina). Pojasni, da je postopek s ponudbo potekal po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) in navede njegove za zadevo relevantne določbe. Ponudba je bila na predpisan način objavljena od 30. 3. 2015 do 29. 4. 2015. Pisno izjavo o sprejemu ponudbe za predmetno nepremičnino sta pravočasno in pravilno podala tožnik 23. 4. 2015 ter A.A. 28. 4. 2015, slednji je uveljavljal predkupno pravico. Če je več sprejemnikov ponudbe za isto nepremičnino, je v skladu z 19. členom ZKZ treba upoštevati prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ. Po 2. točki prvega odstavka tega člena je predkupni upravičenec kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Glede ugotavljanja, kdo je kmet v smislu ZKZ, prvostopenjski organ citira določbe 1. alineje prvega odstavka, drugega, tretjega in šestega odstavka 24. člena ter 111. člena ZKZ. Ta zakon med pogoji za status kmeta določa tudi pogoj, da oseba iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, pri čemer se kot pomemben dohodek po ZKZ šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS v istem obdobju. Prvostopenjski organ pojasni, da se skladno s 55. členom ZKZ-E, ki je začel veljati 26. 4. 2016, postopki prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, ki so bili začeti do uveljavitve tega zakona, končajo po dosedanjih predpisih. V obravnavani zadevi je namreč o zahtevah A.A. in tožnika za odobritev zadevnega pravnega posla (enako) odločil že s prvostopenjsko z odločbo z dne 25. 8. 2015, pri čemer je bil A.A. priznan položaj predkupnega upravičenca kot kmetu, ki ima v lasti zemljišče, ki meji na predmetno zemljišče. Izpolnjevanje pogojev za kmeta je dokazoval s tabelo KSS Ilirska Bistrica z dne 31. 7. 2015, po kateri je imel 8.692,40 EUR prihodka iz kmetijstva. Po tožnikovi pritožbi je drugostopenjski organ odločbo z dne 25. 8. 2015 glede predmetne nepremičnine odpravil in jo v tem delu vrnil v ponovno prvostopenjsko odločanje ob ugotovitvi, da 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS za leto 2014 znaša 12.322,00 EUR.

3. Kot navaja prvostopenjski organ, je ponovno preveril prihodke A.A. iz kmetijstva. Po pozivu je A.A. predložil podatke o kmetijski proizvodnji za leto 2014, ki mu jih je 26. 2. 2016 izdal Kmetijski gozdarski zavod Nova Gorica, izpostava Ilirska Bistrica (v nadaljevanju: KGZ), računa z dne 22. 5. 2014 (za 1/2 bika, v vrednosti 808,70 EUR) in z dne 22. 1. 2014 (za 1/2 telice, v vrednosti 583,20 EUR) ter svojo izjavo, da je v letu 2014 na svoji kmetiji prodajal dodatne kmetijske pridelke, ki jih KGZ ni navedel in nekatere po višji ceni, kot jih je navedel KGZ, zato podaja podatke o vrednostih prodanih proizvodov. Tožnik je v podanih pripombah ugovarjal, da so podatki pretirani. Pri tem je podal konkretne ugovore, ki se nanašajo zlasti na količino pridelkov, pa tudi na po izjavi A.A. dosežene prodajne cene glede pridelanega krompirja, jabolk, sliv in orehov. Ugovarjal je, da ne bi smel biti upoštevan dohodek iz krmnih pridelkov, ker površina, na kateri naj bi bili pridelani, ni zavedena v zbirni vlogi. Utemeljeval je, da je prevelika tudi navedena količina hlevskega gnoja, da je nerealen podatek o dohodku od prodaje silažnih bal, da je dohodek iz kataloga kalkulacij za mrvo nižji, da je A.A. v dohodke upošteval kravo dojiljo in bi zato bilo treba upoštevati, da le-ta poje med 6 in 7 ton sena-mrve na leto ter da silažne bale ne bi smele biti upoštevane, saj je tako dvakrat ovrednotena ista površina. Glede na podatke iz zbirne vloge je oporekal tudi navedbam A.A. glede okroglih bal sena. Pri tem se je tožnik skliceval na dopis Statističnega urada z dne 18. 3. 2016, članek iz Primorskih novic z dne 7. 8. 2014, izjavo vaščanov D. z dne 26. 3. 2016 glede pridelave krompirja in sadja ter silažnih bal, dopis KSS z dne 9. 3. 2016 in katalog kalkulacij za seno-mrvo. Ker je prvostopenjski organ po pregledu dokumentov ugotovil pomanjkljivosti in odstopanja, je A.A. pozval k dopolnitvi oziroma obrazložitvi svojih navedb in ovrednotenja KGZ. A.A. je dostavil kopije odločb o pridobljenih nepovratnih sredstvih ter nov izračun kmetijske proizvodnje za leto 2014, ki mu ga je 9. 5. 2016 izdal KGZ in iz katerega izhaja skupna vrednost proizvodnje in neposrednih plačil 16.857,76 EUR. Kot navaja prvostopenjski organ, iz te listine KGZ izhaja, da je prihodek povzet po Katalogu kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetiji v Sloveniji, izjavi A.A. o prodaji na kmetiji in računih za prodajo proizvodov, pri čemer je navedeno, da A.A. na kmetiji dosega višje prodajne cene, kot jih izkazuje Katalog kalkulacij, ter da je nov izračun pripravljen glede na njegovo izjavo, ki je sicer ostala enaka, in račune, ki jih je posredoval. 4. V nadaljevanju prvostopenjski organ pojasnjuje, da ima A.A. v lasti zemljišča v k.o. D. v skupnem obsegu 21,65 ha, da je nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID: ... in da sta na kmetiji poleg njega še dva člana kmetije, starejša od 15 let. V letu 2014 je imel prijavljene 5,3796 ha površine kmetijskih zemljišč v uporabi: njiva 0,6778 ha, ekstenzivni oz. travniški sadovnjak 0,3455 ha in trajni travnik 4,3563 ha. Prihodek iz krmnih pridelkov je iz zadnjega ovrednotenja KGZ izvzet. Sicer pa je imel A.A. v letu 2014 v zbirni vlogi prijavljeno pridelavo vseh pridelkov, ki so navedeni v ovrednotenju KGZ z dne 9. 5. 2016. Prvostopenjski organ, ki je upošteval podatke KGZ, saj je ta pristojen za ovrednotenje kmetijske proizvodnje, na podlagi vsega navedenega zaključi, da A.A. izpolnjuje pogoje za kmeta iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po podatkih zemljiške knjige je lastnik nepremičnine s parc. št. 172/1 k.o. D. in solastnik do 1/2 nepremičnine s parc. št. 174 k.o. D., ki mejita na predmetno nepremičnino, in je tako predkupni upravičenec po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, izkazal pa je tudi pravilno in pravočasno vročitev izjave o sprejemu ponudbe ter pravočasno vložil zahtevo za odobritev pravnega posla. Tožnik, ki ima v lasti več nepremičnin v k.o. D., vendar nobena ne meji na predmetno nepremičnino, ni kmet. Glede na navedeno je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

5. Prvostopenjski organ dodaja, da je odločil ob upoštevanju stanja oziroma predpisov, kot so veljali v času izdaje odločbe z dne 25. 8. 2015, ko je bilo na podlagi potrdila Občine Ilirska Bistrica z dne 12. 3. 2015 o namenski rabi ugotovljeno, da se predmetna nepremičnina nahaja v območju drugega zemljišča - najboljše kmetijsko zemljišče. Naknadno pa je bil sprejet Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ilirska Bistrica, ki je pričel veljati 10. 5. 2016, na podlagi katerega je predmetna nepremičnina po osnovni namenski rabi prostora delno gozdno in delno kmetijsko zemljišče. Zgolj iz previdnosti je prvostopenjski organ preveril, da A.A. izpolnjuje pogoje za predkupnega upravičenca za nakup predmetnega zemljišča tudi po Zakonu o gozdovih (47. člen), in sicer kot lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Sklepno prvostopenjski organ obrazloži še stroškovni del izreka.

6. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo z dne 20. 1. 2017 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo in odločilo še, da stroške postopka nosita stranki sami. V obrazložitvi povzame pritožbo tožnika (v kateri ta nasprotuje statusu kmeta A.A., predvsem ugovarja oceni, da iz kmetijstva pridobiva pomemben del dohodka) in odgovor A.A. nanjo ter na podlagi dokumentacije zadeve meni, da pritožba ni utemeljena. Pojasni, da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način, določen z ZKZ, če ni glede predkupne pravice z drugim zakonom določeno drugače. Po stališčih iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012 je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča ter ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Določitev predkupnih upravičencev v 23. členu ZKZ ni v neskladju z Ustavo RS.

7. Drugostopenjski organ pritrjuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom iz izpodbijane odločbe, na katere se sklicuje v smislu drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Sklicuje se na načeli materialne resnice in proste presoje dokazov (8. in 10. člen ZUP) ter ponavlja, da iz sodbe tega sodišča I U 345/2015 izhaja, da je potrdilo KGZ primeren dokaz za izkazovanje vrednosti kmetijske proizvodnje. Drži sicer, da je dovoljeno dokazovati neresničnost podatkov iz tega potrdila, ki se šteje kot javna listina, ker jo je izdal nosilec javnega pooblastila v mejah svoje pristojnosti, vendar tega tožnik po mnenju drugostopenjskega organa ni uspel dokazati. Pri tem navaja, da je A.A. po pozivu posredoval popravljene in obrazložene podatke o vrednosti kmetijske proizvodnje, ter pojasnjuje, da je pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti relevantna vrednost kmetijskih pridelkov in ne morebitni izkupiček od njihove prodaje (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Tožnik je predložil odgovor KGZ, iz katerega izhaja, da so podlaga za izračun oddana zbirna vloga in podatki iz Kataloga kalkulacij za kmetijstvo, pri čemer pa se upošteva tudi izjava kmeta. Drugostopenjski organ šteje, da je KGZ pristojen in primeren za podajo ocene vrednosti kmetijske proizvodnje in da ni razlogov, ki bi vzbujali dvom v njegovo oceno. Članek iz Primorskih novic se ne more upoštevati kot dokaz o stanju na površinah, ki jih obdeluje A.A.. Glede izjav vaščanov D. o pridelku v njihovi vasi pojasnjuje, da velja v pravni teoriji dokazovanje z zaslišanjem prič za manj zanesljiv dokaz, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 219/2012, zato izjave ne izkazujejo, da A.A. ne pridobiva pomembnega dela dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Tudi glede vseh ostalih tožnikovih dokazil in pripomb odgovarja, da same po sebi ne izkazujejo neresničnosti podatkov iz potrdila KGZ, poleg tega ne bi bistveno vplivale na odločitev, ker je bila ugotovljena vrednost kmetijske proizvodnje A.A. za leto 2014 kar 16.857,76 EUR. Nato obrazloži še svojo stroškovno odločitev.

8. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjsko odločbo. Toži iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ZKZ) in bistvenih kršitev določb ZUP ter kratenja ustavno varovanih človekovih pravic, zlasti pravice do enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva. Sodišču predlaga, da po glavni obravnavi in izvedenih dokazih izpodbijano prvostopenjsko odločbo, pa tudi drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Zahteva, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila.

9. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ odločitev oprl na vrednosti oziroma vrednotenje KGZ, ne glede na to, da je tožnik že v vlogi z dne 30. 3. 2016 podal več substanciranih pripomb in nasprotnih dokaznih predlogov, tudi zaslišanj oziroma izjav krajanov D., ki so pisno potrdili, zaslišani pa bi lahko izpovedali, da so količine pridelkov, ki jih je oziroma bi jih lahko v letu 2014 pridelal A.A., bistveno nižji od navedenih v tabeli KGZ. Temu je (nepravilne) podatke posredoval kar sam A.A.. Osebe KGZ opravljajo tudi oglede na terenu in so se v letu 2014 lahko same prepričale, da je zaradi posledic vremenskih razmer pridelek bistveno manjši. Tožnik je argumentirano prerekal izračune, ki prikazujejo nerealno velike količine pridelkov. Opravil je poizvedbe pri KGZ, ki je odgovoril, da v letu 2014 pridelka sliv ni bilo, pridelek orehov pa je bil 18 kg na drevo, medtem ko naj bi po uporabljeni tabeli dve orehovi drevesi A.A. v enem letu obrodili kar 340 kg plodov. Pridelal naj bi tudi kar 3.200 kg sliv. V tabeli je metodološka napaka, saj so neposredna plačila (subvencije) navedena kot posebna, ločena postavka, ki je bila sešteta k celoti, čeprav so ta plačila vračunana že v kalkulacijah posameznih pridelkov. KGZ je kar verjel trditvam A.A., tožnik pa teh trditev oziroma podatkov ne more izpodbiti. Prvostopenjski organ je namreč prezrl s strani tožnika predlagane nasprotne dokaze. Tožnik iz previdnosti predlaga postavitev sodnega izvedenca kmetijske stroke, ki naj poda izvid in mnenje o tem, koliko bi dejansko količinsko in vrednostno lahko znašala kmetijska proizvodnja A.A. v letu 2014. 10. Tožnik oporeka tudi razlogom, ki jih je navedel drugostopenjski organ. V zvezi z njegovo presojo članka, objavljenega v Primorskih novicah 7. 8. 2014, izpostavlja, da ne prvo- ne drugostopenjski organ nista pojasnila, zakaj naj bi prav zemljišča, ki jih obdeluje A.A., pomenila izjemo od splošnega stanja, zato teh razlogov ni mogoče preizkusiti. Stališče, da je dokazovanje s pričami nezanesljiv oziroma manj zanesljiv dokaz, je arbitrarno. Tožnik se pri tem sklicuje na stališča iz sodb tega sodišča v zadevah I U 517/2009, I U 1396/2010 in II U 290/2010 ter poudarja, da mu možnost izvedbe nasprotnih dokazov glede javne listine, katere vsebina skoraj izključno temelji na navedbah samega A.A. kot zainteresirane stranke, ni bila dana. S tem, ko je zavrnil oziroma vnaprej za neprepričljive označil vse tožnikove nasprotne dokazne predloge, je organ bistveno kršil določbe ZUP ter posegel v tožnikovi pravici iz 22. in 14. člena Ustave, posledično pa tudi napačno ugotovil dejansko stanje in nepravilno uporabil materialno pravo, to je 24. člen ZKZ, ko je zaključil, da A.A. izpolnjuje pogoje za status kmeta. Kot dokaze za svoje ugovore tožnik v tožbi navede izpodbijano prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo, svojo vlogo z dne 30. 3. 2016 s priloženimi izjavami prič, postavitev sodnega izvedenca kmetijske stroke, ki naj poda že predhodno omenjena izvid in mnenje, v Primorskih novicah 7. 8. 2014 objavljeni članek "Na njivah je toliko vode, da bi lahko sadili riž", dopis KGZ z dne 9. 3. 2016, predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje prič F.F., G.G., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M..

11. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih, razvidni iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

12. V postopek upravnega spora so bili kot stranke (19. člen ZUS-1) pritegnjeni A.A. ter B.B. in C.C.. Slednja na tožbo nista odgovorila.

13. A.A. v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožnik pa s tožbo zgolj nadaljuje svoje šikaniranje A.A.. S tem je namreč v osebnem sporu, ki izvira iz izgubljene pravde pred Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici. Za razliko od tožnika je A.A. kmet, status mu je priznan že od 29. 11. 2011. Z delom na zaščiteni kmetiji se poleg njega preživljajo še soproga N.N., ki je sicer brezposelna, in dva šolajoča se otroka. Dohodki iz kmetijstva zanje pomenijo poglavitni del dohodka oziroma glavni vir preživetja. A.A. izpolnjuje vse pogoje za kmeta po 24. členu ZKZ. Tožnik neutemeljeno oporeka strokovnosti KGZ kot nosilca javnih pooblastil ter polemizira o količinah in vrednosti na kmetijskem gospodarstvu pridelanih kmetijskih pridelkov. Kot dokaz je na predpripravljeno izjavo zbiral podpise vaščanov, ki so z A.A. bolj ali manj v sporu ter nimajo ne znanja ne relevantnih podatkov. Drugostopenjski organ je pojasnil, zakaj je dokazovanje z zaslišanjem prič neprimerno oziroma zakaj tak dokaz velja za nezanesljivega, pri čemer ni opredeljeno, kaj relevantnega bi lahko te priče izpovedale. Kot nadalje pojasnjuje A.A., se predmetno zemljišče, ki ga tožnik ne potrebuje, nahaja sredi kompleksa zatravljenih njiv, ki jih že sedaj za košnjo in pašo uporablja zgolj A.A.. Ta je eden redkih vaščanov D., ki se preživljajo s kmetijstvom, zato je zanj nujno povečevanje in zaokroževanje kmetijskih površin. Tožnik s svojimi trditvami ter dokaznimi predlogi zgolj špekulira. Kot dokaze za svoje navedbe A.A. predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanji N.N. in predstavnice KGZ O.O., vpogled v ortofoto spletnega portala katastra za parc. št. 175/1 k.o. D. ter po potrebi ogled na kraju samem. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka, ki jih priglaša. 14. Tožnik v vlogi vztraja pri tožbi ter zavrača navedbe iz odgovora toženke in odgovora A.A.. Poudarja, da v postopku varuje svoje pravice, ki jih ima po zakonu (pravico do nakupa kmetijskega zemljišča pod pogoji, določenimi v ZKZ) in Ustavi (pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva), saj meni, da sta prvo- in drugostopenjska odločba nepravilni in nezakoniti in bi ju zato bilo treba odpraviti. Če ne bi imel interesa za nakup predmetne nepremičnine, ne bi sprejel ponudbe; sicer pa je lastnik več zemljišč, na katerih se ukvarja s sečnjo ter pridelovanjem krompirja, fižola in česna. Prvostopenjski organ je A.A. neupravičeno štel za predkupnega upravičenca. Pri tem se je oprl na izračun, ki ga je 9. 5. 2016 izdal KGZ, čeprav je predhodno za isto obdobje izdal že dva drugačna izračuna, ugotovljeni dohodki A.A. po prvem izračunu pa so bili za polovico nižji kot po zadnjem, sedaj upoštevanem. Pri čemer tudi ni mogoče spregledati, da je bil ta izračun pripravljen na podlagi izjave oziroma podatkov samega A.A., ki pa niso točni in so bili podani zgolj z namenom prikazati, da je v letu 2014 izpolnjeval pogoje za kmeta. To je tožnik skušal dokazovati že v postopku pred prvostopenjskim organom, za kar je predložil listinske dokaze (izjave prič, časopisni članek, dopis Statističnega urada RS, dopis KGZ in katalog kalkulacij za seno-mrvo) ter predlagal zaslišanje prič, vendar prvostopenjski organ prič ni zaslišal niti ni upošteval listinskih dokazov. Obstoj dejstev je mogoče ugotoviti šele po izvedenem dokaznem postopku in vsebinski presoji dokazov, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal še pred njihovo izvedbo. Nerelevantne so tudi navedbe A.A., da se predmetna parcela nahaja sredi kompleksa njiv, ki jih on uporablja.

K I. točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odobril pravni posel, sklenjen na podlagi ponudbe za prodajo predmetnega kmetijskega zemljišča, podane s strani solastnikov B.B. in C.C. kot prodajalcev, in izjave o sprejemu te ponudbe, ki jo je podal A.A., ter obenem zavrnil tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla prodaje predmetnega kmetijskega zemljišča med navedenima solastnikoma kot prodajalcema in tožnikom kot kupcem. Prvostopenjski organ je namreč zaključil, da je A.A. predkupni upravičenec kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, medtem ko tožnik ni kmet in tudi sicer ne predkupni upravičenec.

17. V zadevi ni sporno, da je bila predmetna nepremičnina ob podaji ponudbe s strani prodajalcev in njenem sprejemu s strani tožnika in A.A. kmetijsko zemljišče v smislu določb prvega in drugega odstavka 2. člena ZKZ. Določbe ZKZ je zato treba uporabiti tudi pri odločanju o odobritvi pravnega posla prodaje oziroma nakupa predmetne nepremičnine, ki pomeni promet s kmetijskimi zemljišči v smislu navedenega zakona.

18. Pač pa je v zadevi sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je A.A. predkupni upravičenec, in ali je pravilna in zakonita v tej zvezi opravljena presoja, da A.A. izpolnjuje v ZKZ določene pogoje za kmeta v smislu določb tega zakona.

19. Glede na navedeno so za odločitev pomembne določbe 23. člena ZKZ, ki v prvem odstavku določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik, 2. kmet katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, 4. drug kmet, 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Drugi odstavek tega člena ZKZ določa vrstni red, po katerem se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, določi pravico do nakupa; na to se navezuje tudi določba tretjega odstavka tega člena, ki opredeljuje, kdaj se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost. Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja (to je: ne uspe uveljaviti) predkupne pravice, pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZKZ prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom. Iz te zakonske določbe izhaja tudi pravni interes tožnika, da ugovarja opredelitvi A.A. kot predkupnega upravičenca in da v tej zvezi podaja ugovore zoper zaključek upravnega organa, da imenovani izpolnjuje pogoje za kmeta po določbah ZKZ.

20. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V obravnavanem primeru je sporno, ali je A.A. izpolnjuje zadnje navedeni pogoj iz citirane določbe, to je pogoj, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V zvezi s tem drugi odstavek 24. člena ZKZ določa, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev (v konkretnem primeru je tako relevantno leto 2014), ki dosega najmanj 2/3 poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (ta znesek je, kot je bilo ugotovljeno v postopku in ni sporno, za leto 2014 znašal 12.322,00 EUR). Glede na ureditev iz ZKZ torej zgolj to, da je bil A.A. status kmeta priznan že z odločbo v letu 2011, ne zadošča, ampak je moral, če naj se mu prizna status predkupnega upravičenca, pogoje za status kmeta izpolnjevati tudi glede na dohodek iz kmetijske dejavnosti v letu 2014. 21. Prvostopenjski organ je zaključek, da je A.A. glede na stanje v gospodarskem letu 2014 iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka, oprl primarno na podatke iz vrednotenja oziroma potrdila KGZ z dne 9. 5. 2016, v zvezi z izjavo A.A. z dne 21. 2. 2016, računi o odkupu živali, odločbami o dodelitvi sredstev iz naslova subvencij in dodelitvi statusa kmeta iz leta 2011 ter vpogledom v RKG in zemljiško knjigo. Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da je glede zadevnega vrednotenja oziroma izračuna že v postopku pred prvostopenjskim organom podal več konkretnih pripomb ter da je predlagal tudi več dokazov za dokazovanje svojih ugovorov. Tudi kolikor je omenjeno listino KGZ z dne 9. 5. 2016 šteti kot javno listino v smislu 169. člena ZUP, je namreč po 171. členu istega zakona dovoljeno dokazovati, da so v njej dejstva neresnično potrjena. V skladu z zakonom mora biti torej stranki v upravnem postopku omogočeno dokazovati, da so podatki v javni listini nepravilni, organ, ki vodi postopek, pa se mora do tega vsebinsko opredeliti, kot se je že izrekla tudi sodna praksa, na katero se v tej zvezi konkretno sklicuje tožnik v tožbi.

22. Glede na povedano bi se tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ, če se ni ta, pa vsaj drugostopenjski organ moral jasno opredeliti do vseh po posameznih sklopih pridelkov podanih konkretiziranih tožnikovih ugovornih navedb in do vseh dokazov, ki jih je predlagal v upravnem postopku. Toliko bolj to velja glede na to, da je bilo, na kar upravičeno opozarja tožnik, v obravnavanem postopku prvo predloženo vrednotenje KSS oziroma KGZ bistveno različno od zadnjega, upoštevanega pri izpodbijani odločbi. Tako kot je npr. prvostopenjski organ ugovor, da ne bi smel biti upoštevan dohodek iz krmnih pridelkov, jasno zavrnil s pojasnilom, da ta dohodek v vrednotenju z dne 9. 5. 2016 ni upoštevan, bi morale biti konkretno obravnavane in obrazloženo zavrnjene vse na 4. strani izpodbijane odločbe povzete tožnikove navedbe oziroma ugovori. Ker se oba upravna organa sklicujeta na stališče iz sodbe tega sodišča v zadevi I U 345/2015 (da je dokazilo - potrdilo KGZ primeren dokaz za izkazovanje pogoja, da kmet s kmetijsko dejavnostjo pridobiva pomemben del dohodka), sodišče pripominja, da tamkajšnja situacija ni bila enaka tu obravnavani, saj iz obrazložitve omenjene sodbe jasno izhaja, da je bil tam ugovor, da tožnica na kmetiji ne dosega 2/3 dohodka na zaposlenega v RS, pavšalen. Nadalje, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti glede na drugi odstavek 24. člena ZKZ relevantna vrednost kmetijskih pridelkov in ne morebitni izkupiček od njihove prodaje, kar pa se ne kaže kot skladno z razlogi prvostopenjskega organa, ko ta navaja, da je v vrednotenju KGZ z dne 9. 5. 2016 prihodek povzet iz Kataloga kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetiji v Sloveniji, kot tudi iz izjave o prodaji na kmetiji in računov za prodajo proizvodov, pri čemer je v omenjenem vrednotenju navedeno, da A.A. na kmetiji dosega višje prodajne cene, kot jih izkazuje Katalog kalkulacij.

23. Upravni organ prve ali nato vsaj druge stopnje pa bi se moral ustrezno opredeliti tudi do vseh posameznih s strani tožnika v upravnem postopku predlaganih dokazov ter jasno obrazložiti, kako jih je presodil in zakaj, oziroma zakaj jih ni izvedel. Razlogovanju, da velja dokazovanje z zaslišanjem prič za manj zanesljiv dokaz, in s tem povezanemu sklicevanju na sodbo v zadevi I U 219/2012, sodišče ne more slediti. Upravni organ namreč ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo, povedano drugače, prepovedana mu je vnaprejšnja dokazna ocena, kar izhaja tako iz pravice do izjave, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot tudi iz 10. člena ZUP. Pri tem je treba pojasniti, da lahko upravni organ dokazne predloge zavrne iz formalnih ali vsebinskih razlogov. Dokazni predlog mora biti tako pravočasen in substanciran. Če je, ga upravni organ ni dolžan izvesti, kadar je dokaz nepotreben (ker je dejstvo že dokazano), nerelevanten (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, za odločitev ni pravno odločilno) ali neprimeren (za ugotovitev določenega dejstva). Kolikor drugostopenjski organ glede vseh ostalih v postopku predloženih tožnikovih dokazil in pripomb splošno odgovarja, da same po sebi ne izkazujejo neresničnosti podatkov iz potrdila KGZ, poleg tega glede na ugotovljeno vrednost kmetijske proizvodnje ne bi bistveno vplivale na odločitev, pa sodišče pripominja, da je presoja v tej smeri lahko relevantna, vendar bi, da bi lahko na njej temeljila odločitev, morala biti bolj konkretizirana.

24. Iz navedenega sledi, da so bila pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj zaradi v opisanem smislu pomanjkljive obrazložitve odločbe ni mogoče preizkusiti, obenem pa je s tem kršena tožnikova pravica do izjave, ki jo zagotavlja tudi 22. člen Ustave. Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano prvostopenjsko odločbo ter skladno s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da ponovno odloči in pri tem upošteva stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

25. Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno odločitev o stroških pritožbenega postopka. Takšno stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča, X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015. Zato ni podlage, da bi sodišče moralo odpraviti tudi drugostopenjsko odločbo, odločanje o stroških v zvezi z omenjeno pritožbo pa je stvar ponovnega upravnega postopka.

26. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja dokazov, in sicer na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj takšna nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), oziroma ki glede na zavzeta pravna stališča na odločitev ne morejo vplivati. Tožnik v tožbi ni navajal novih dejstev in novih dokazov, razen postavitve sodnega izvedenca kmetijske stroke, pri čemer pa ni utemeljil, zakaj tega ne bi mogel predlagati že v upravnem postopku, zato gre za nedopustno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Toženka v upravnem sporu ni navajala nobenih novih dejstev in dokazov. Navedbe o dejstvih in predlagani dokazi v odgovoru na tožbo A.A. glede pravna stališča, razvidna iz te sodbe, na odločitev ne morejo vplivati. Tožnik ima po zakonu možnost sprožiti upravni spor; navedbe v smeri, da njegovo postopanje pomeni šikaniranje in meji na kverulantstvo, so presplošne in tudi zato do drugačne odločitve ne morejo voditi. Katera za odločitev pomembna konkretna dejstva naj bi se ugotovila z zaslišanjem A.A., N.N. ter predstavnice KGZ O.O., ni pojasnjeno, kar pomeni, da ti dokazni predlogi niso substancirani. Za odločitev, ki temelji na določbah ZKZ, pa tudi ni pravno odločilno zatrjevanje, da je predmetno zemljišče sredi kompleksa njiv, ki jih za pašo in košnjo uporablja le A.A., ter posledično ne relevantni s temi navedbami povezani predlagani dokazi (vpogled v ortofoto posnetek spletnega katastra, po potrebi ogled na kraju samem in zaslišanje A.A.).

K II. točki izreka:

27. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v sodnem postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožniku priznalo stroške v pavšalnem znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, tudi stroške z začasno odredbo in materialne stroške, razen sodnih taks. Povračilo stroškov upravnega postopka pa je stvar odločanja v ponovnem postopku. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega upravnega spora, od poteka paricijskega roka (ki je določen v skladu s 313. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ).

28. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

K III. točki izreka:

29. Odločitev o zavrnitvi zahteve A.A. za povrnitev stroškov tega sodnega postopka temelji na določbah ZPP, ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (glej sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Sodišče je ugodilo tožbi tožnika, kar pomeni, da A.A., ki je zagovarjal odločitev toženke, v postopku ni uspel in zato do povrnitve stroškov, ki jih je uveljavljal v odgovoru na tožbo, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičen.