Jedro

V zvezi s postopkom lojalnosti gre za dokazovanje dejstev, ki so se sicer zgodila v spornem obdobju oziroma med drugo svetovno vojno, vendar glede na današnjo presojo vprašanja lojalnosti. Vprašanje, ali se je A.A. lahko štel za osebo nemške narodnosti v smislu določb FIP in to dejstvo izkazoval pri avstrijskih organih, ko so (ali bi) odločali o odškodovanju kot pravno relevantno po FIP za pridobitev odškodnine, pa je odločilno za presojo, kot izhaja iz obrazložitve organa. Relevantna je presoja tega dejstva v luči leta 1946 oz. v času, ko bi odškodnino uveljavljal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo vlagatelja A.A. oziroma pravne naslednice tožnice za dele odvzetih nepremičnin parc. št. 396/1, 397, 398, 399/1, 400/1, 417/1, 438, 1294/1, 1296/1, 1306, 1307, 1311, 1313, 1314, 1315, 1316/1, 1322, 1323, vse k.o. …. V obrazložitvi je navedel, da so bile nepremičnine bivšemu lastniku podržavljene na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, kar je pravni temelj za denacionalizacijo po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen). Iz odločbe Upravne enote Kranj št. 20-261/1991-09 z dne 4. 9. 1997 je razvidno, da je bil bivši lastnik državljan Republike Slovenije ter da se je štel za državljana SR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do smrti 12. 12. 2002. A.A. je bil po vojni skupaj z družino prisilno izseljen s posestva … in naprej interniran v Maribor, nato pa je od aprila 1946 živel v Avstriji, kjer je 14. 10. 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo, kar je razvidno iz potrdila Urada Štajerske Deželne vlade št. FA7C-12-105/2004-4 z dne 27. 1. 2004. Iz potrdila Veleposlaništva Republike Avstrije GZ: KONS_0132_2012 je tudi razvidno, da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Prijavljen je bil v občni Oblarn. V času podržavljenja ni bil tuj državljan, kar kaže odločba Okrajnega narodnega sodišča v Kranju št. V 24/45 z dne 28. 9. 1945, na podlagi katere je bil vpisan v volilni imenik. Tudi iz izjav prič v letu 1945 in so bile pridobljene iz zgodovinskega arhiva, je razvidno, da je bilo njegovo ravnanje ves čas nemške okupacije lojalno in da je nesebično pomagal občanom Preddvora, kjer je živel. Ker pa je od aprila 1946 živel v Avstriji, je organ ugotavljal, ali so podani pogoji za izključitev iz denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ugotavlja, da A.A. izpolnjuje prvi pogoj, ki je, da je bil pregnanec ali priseljenec, kot je opredelila točka B Priloge 1 k Finančni izravnalni pogodbi (FIP), ker iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil v času pregona nemški državljan na preklic (se pravi tako imenovane zelene izkaznice), ker je bil vpisan v seznam "Volksdeutscherjev" na območju KNOO Preddvor, v letu 1946 pa je bil z družino pregnan v Avstrijo. Izpolnjeval je tudi drugi pogoj, bil je avstrijski državljan na presečni datum 27. 11. 1961, ko je bil podpisan FIP, kar izhaja iz potrdila Urada deželne vlade št. FA7C-12-105/2004-4 z dne 27. 1. 2004, kjer je navedeno, da je avstrijsko državljanstvo pridobil 14. 10. 1949. Izpolnjeval je tudi tretji pogoj po FIP, ko je na dan 1. 1. 1960, izhajajoč iz potrdila GZ: KONS_0132_2012, imel stalno prebivališče v Avstriji. Posledično ni upravičen do odškodnine po ZDen.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba napačna ter sama s seboj v nasprotju, saj že v obrazložitvi zavzema drugačno stališče, kot izhaja iz izreka. Prvostopni organ kljub drugačnemu mnenju sledi stališču drugostopnega organa, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti in posledično upravičen do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi določil FIP. Navedeno ne drži. A.A. ni izpolnjeval prvega od naštetih pogojev in sicer ni imel statusa pregnanca, izseljenca ali preseljenca. Ti so bili po določbah FIP avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti. Glede ugotavljanja narodnosti A.A. se ni mogoče sklicevati na spisno dokumentacijo o ugotavljanju državljanstva, iz katere izhaja, da je bil v času pregona nemški državljan na preklic (t.i. zelene izkaznice), ter da je bil vpisan v seznam "Volksdeutscherjev". Prvotna odločba o državljanstvu je bila kasneje odpravljena. Z drugo odločbo pa je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. državljan Republike Slovenije na presečni dan 28. 8. 1945 ter do svoje smrti. Zgolj zaradi tega, ker je bil vpisan v seznam "Volksdeucherjev" in je bil nemški državljan na preklic, še ne pomeni, da je bil nemške narodnosti. A.A.je v postopku pojasnil razloge za vpis v seznam "Volksdeutscherjev". Izkazal je, da ni bil oseba nemške narodnosti. Sam se tudi ni nikoli štel za osebo nemške narodnosti, bil je sin slovenske matere, B.B., ki je bila vnukinja prvega slovenskega deželnega glavarja Kranjske C.C.. Tudi njeni starši so bili slovenske narodnosti. Po razvezi svojih staršev, je živel pri materi v Ljubljani, po njeni smrti, pa sta za njega skrbela stara starša … v Potočah v Preddvoru. Vzgajan je bil v slovenskem duhu, obiskoval je slovenske šole in bil do okupacije predsednik Kmetijske družbe za Slovenijo, pri čemer je vseskozi izkazoval lojalnost slovenskemu narodu. Izjave v postopku potrjujejo, da je bil A.A. slovenske narodnosti ter ves čas nemške okupacije lojalen in nesebično pomagal občanom Občine Preddvor. Navedenih dejstev prvostopenjski organ ni ugotavljal, niti se do njih ni opredelil. Ni upošteval delovanja A.A. v vseh letih okupacije. Iz mnenja prof. dr. D.D. izhaja, da nekoga zgolj na podlagi vpisa v seznam "Volksdeutcherjev" ni mogoče avtomatično šteti za osebo nemške narodnosti. Do teh trditev se organ ni opredeljeval. Skupaj s svojo družino je bil vpisan v prvi volilni imenik državljanov Jugoslavije, kar izhaja iz odločbe Okrajnega narodnega sodišča v Kranju št. V 24/45 z dne 28. 9. 1945. Po osvoboditvi je bil sicer izbrisan, vendar se je zoper takšno odločitev pritožil in razložil, kako je prišlo do tega, da so ju Nemci imenovali za "Volksdeutchterja" ter da bi (skupaj z C.C.) v najboljšem primeru izgubila mesto župana oziroma kmetijskega zaupnika, kar pa nista hotela, saj sta zaradi svojih funkcij lahko pomagala domačemu ljudstvu v škodo okupatorja. Iz navedenega je jasno, da A.A. ni mogoče šteti za osebo nemške narodnosti ter da ga na podlagi določil FIP ni mogoče šteti za pregnanca, izgnanca oziroma preseljenca. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovorila.

5. Tožena stranka na tožbo ni dogovorila, poslala pa je upravni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker je ugotovil, da so podane okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 10. člen ZDen. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. - 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravice dobiti odškodnino od tuje države. Tudi FIP in izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

8. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Raicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 pa je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

9. Tožnica ugovarja, da A.A. ni imel pravice pridobiti odškodnine na podlagi FIP, ker ni izpolnjeval pogoja pregnanca, izseljenca ali priseljenca, kot to definira FIP. Ni bil avstrijski ali nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti. V Prilogi 1 razdelku B, členih 4 in 5 je določeno, da so nemški državljani osebe, ki lahko nemško državljanstvo verodostojno izkažejo na osnovi od nemških organov izdane ali izdaji namenjene javne listine, avstrijski državljani pa osebe, ki posedujejo avstrijsko državljanstvo. Osebe nemške narodnosti pa so v smislu te pogodbe osebe, ki se v njihovi domovini na osnovi določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura štejejo za pripadnike nemške narodnostne skupine. Tožnica ugovarja, da organ statusa osebe nemške narodnosti ni mogel utemeljiti zgolj na dokumentaciji – zeleni izkaznici, ki je pomenila, da je bil A.A. nemški državljan na preklic, in vpisu v seznam Volksdeutscherjev. Sodišče utemeljevanju upravnega organa sledi. Namreč že iz citiranega 5. člena razdelka B Priloge 1 k FIP izhaja, da so osebe nemške narodnosti osebe, ki jih je domovina štela kot take. Leta 45 in 46 pa so A.A. v Jugoslaviji šteli za osebo nemške narodnosti, saj tako izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju Okrajne zaplembne komisije v Kranju št. 503 z dne 27. 8. 1945, na podlagi katere mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, izdana je bila na podlagi Odloka AVNOJ in potrjena s strani Okrožne zaplembne komisije v Ljubljani št. 13/55 z dne 13. 2. 1946. V tej pa je zapisano, da je vpisan v seznam Volksdeutscherjev. Da ga v domovini ne bi šteli za osebo nemške narodnosti, saj je to izrecno zapisano v zaplembni odločbi, ne prepriča tudi zatrjevanje v zvezi s postopkom vpisa v volilni imenik v letu 1945, niti dejstva v zvezi z ugotavljanjem lojalnosti v postopku izdaje odločbe o državljanstvu z dne 4. 9. 1997. V zvezi s postopkom lojalnosti gre za dokazovanje dejstev, ki so se sicer zgodila v spornem obdobju oziroma med drugo svetovno vojno, vendar glede na današnjo presojo vprašanja lojalnosti. Vprašanje, ali pa se je A.A. lahko štel za osebo nemške narodnosti v smislu določb FIP in to dejstvo izkazoval pri avstrijskih organih, ko so (ali bi) odločali o odškodovanju kot pravno relevantno po FIP za pridobitev odškodnine, pa je odločilno za presojo, kot izhaja iz obrazložitve organa. Relevantna je presoja tega dejstva v luči leta 1946 oz. v času, ko bi odškodnino uveljavljal. Sodišče soglaša z organom, da bi na podlagi navedenih dejstev lahko izkazal, da se je v Jugoslaviji štel za osebo nemške narodnosti. Ni tudi res, da se je upravni organ oprl zgolj na zeleno izkaznico in vpis v seznam Volksdeutscherjev, saj je navedel tudi odločbo o podržavljenju. Dejstvo, da so A.A. šteli v domovini za osebo nemške narodnosti, ne glede na to, kakšen odnos je sam imel do Slovenije in kakšen je bil njegov izvor (iz upravnega spisa izhaja, da je bil oče Nemec), vzgoja, jezik, kultura, bi ga, ob drugih pogojih, ki jih tožnica v tožbi ne problematizira (dejstvo, da je bil leta 1946 v Avstrijo izgnan; da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji; ter da je bil tudi avstrijski državljan od leta 14. 10. 1949, torej pred podpisom FIP), opravičevalo, da bi za podržavljeno premoženje v Avstriji na podlagi FIP in izvedbenih predpisov zahteval odškodovanje za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje. V upravnem postopku je bilo torej dejansko stanje v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje bivšega lastnika iz denacionalizacije, pravilno in popolno ugotovljeno. Izpodbijani odločbi pa tožnica tudi neupravičeno očita bistvene kršitve določb postopka.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.