Jedro

Po določbi drugega odstavka 25. člena ZDen gre v primeru, ko se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala, denacionalizacijskemu upravičencu izbira, ali se mu bo ob hkratni dolžnosti povrnitve razlike v vrednosti nepremičnina vrnila v naravi. Ker to pomeni, da je upravičenec že z začetkom veljavnosti ZDen pridobil pravico do nepremičnine s tako povečano vrednostjo, mu zanjo pripada tudi odškodnina na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen.

Izrek

I. Revizija zoper pravnomočno sodbo v delu odločitve glede četrte in pete tožeče stranke se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa prvi, drugi in tretji tožeči stranki povrniti njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 4.092,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvim trem tožnikom vsakemu po 50.792,12 EUR, četrtemu tožniku in peti tožnici pa vsakemu po 25.396,06 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v glavni stvari zavrnilo, ugodilo pa njeni pritožbi v stroškovnem delu tako, da je znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna plačati toženka. V obrazložitvi glede glavne stvari navaja, da ima tožbeni zahtevek tožnikov podlago v drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožniki sporni poslovni prostor oddajali v najem. Davki so obveznost tožnikov v razmerju do države, zato na obveznost toženke ne vplivajo. Izvedenec je stroške upravljanja z lokalom ocenil na 15 %, pravdni stranki pa na njegovo dopolnjeno mnenje nista imeli več pripomb, na naroku 29. 11. 2001 pa ne vprašanj za izvedenca. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do okoliščine, da je bil tožnikom vrnjen gostinski lokal, saj je pojasnilo, da jim je bilo z odločbo o denacionalizaciji naloženo povračilo vlaganj, zaradi česar so bili upravičeni do lokala, kakršen je bil ob vrnitvi. Davščine, ki jih je v preteklosti plačevala toženka, za odločitev niso relevantne, sicer pa jih toženka niti ni konkretizirala.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožniki niso zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu, da bi ob razpolaganju z obravnavano nepremičnino dosegli vtoževano korist za poslovni prostor - gostinski lokal. Zmotno je namreč stališče o nepomembnosti dejstva, da je bila obravnavana nepremičnina v času pred nacionalizacijo enosobno stanovanje v zelo slabem stanju, ki ga je šele najemnik spremenil v poslovni prostor. Posledično je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, s katerim je dokazovala obstoj zatrjevanega stanja nepremičnine. Upoštevaje izvedenčev zapis, da bi se sporna nepremičnina kot poslovni prostor lahko oddajala le z manjšimi popravki, tožniki niso zadostili trditvenemu bremenu, saj niso zatrjevali, da bi takšna popravila dejansko zagotovili. Da tožniki ne bi dosegli mesečne najemnine, kot jo je izračunal izvedenec, izhaja tudi iz izpovedbe četrtega tožnika. Pri presoji koristi tožnikov je treba upoštevati tudi davščine ter stroške upravljanja in vzdrževanja ter druge stroške, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/99. Ker je toženka s strani izvedenca ugotovljenemu 15 % investicijskemu vzdrževanju ves čas ugovarjala, ne drži, da stranki na dopolnjeno mnenje nista imeli več pripomb. Izpodbija tudi v sodni praksi uveljavljeno stališče, ki določbo drugega odstavka 72. člena ZDen razlaga na način, da je denacionalizacijski upravičenec do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe upravičen od začetka veljavnosti ZDen do njene vrnitve.

4. Revizija je bila vročena tožnikom, ki v odgovoru predlagajo njeno vsebinsko zavrnitev.

5. Revizija glede četrtega tožnika in pete tožnice ni dovoljena, glede prve in druge tožnice ter tretjega tožnika pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije glede četrtega tožnika in pete tožnice:

6. V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti Vrhovno sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

7. Tožniki (pravni nasledniki pokojnega denacionalizacijskega upravičenca) od tožene stranke zahtevajo plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, in sicer je vsak tožnik zahteval plačilo njemu pripadajočega zneska. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP in ne s seštevanjem vrednosti po petem odstavku 367. člena ZPP, saj dovoljenost revizije ne more biti odvisna zgolj od (večjega) števila oseb, ki skupaj vložijo tožbo. Znesek, ki je bil prisojen četrtemu tožniku in peti tožnici, ne presega 40.000,00 EUR, zato revizija v temu obsegu ni dovoljena že po samem zakonu in ker ni bila predhodno dopuščena, je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije glede prve in druge tožnice ter tretjega tožnika:

8. Revizija neutemeljeno izpodbija v sodni praksi uveljavljeno razlago določbe drugega odstavka 72. člena ZDen. Gre za stališče, da navedena določba ZDen kot specialni predpis v razmerju do obligacijskih in stvarnopravnih določb predstavlja samostojno podlago utemeljenosti zahtevkov za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe za čas od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Vrhovno sodišče je tako stališče prvič sprejelo v sodbi II Ips 587/94 z dne 9. 12. 1994. S sklepom II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998 in nadaljnjo prakso je potrdilo navedeno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen in natančneje opredelilo vsebino zahtevka (korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel).(1) Ureditev, ki priznava odškodnine od začetka veljavnosti ZDen dalje, je skladna s samim namenom zakona, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakonodajalec je tako upošteval, da bodo denacionalizacijski postopki iz razlogov, ki niso na strani upravičencev, lahko trajali dalj časa, zato je upravičencem in zavezancem v drugem odstavku priznal določena upravičenja za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno.(2) Ustavno sodišče v odločbi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 poudarja, da ZDen ne vzpostavlja stanja ob podržavljenju in ne posega v razmerja pred svojo uveljavitvijo. Od uveljavitve ZDen dalje pa pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev uživa pravno varstvo, čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Navedena, v sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen, je prestala tudi ustavnosodno presojo v odločbi U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. Ob povedanem revizija ne more prepričati Vrhovnega sodišča v odstop od uveljavljene in daljše obdobje ustaljene sodne praske s sklicevanjem na razloge v odklonilnem ločenem mnenju, ki sta ga dr. Wedam Lukičeva in dr. Fišer podala k navedeni odločbi Ustavnega sodišča in ki v njej ni našlo večinske potrditve.

9. V konkretnem primeru odločitev sodišč nižjih stopenj temelji na ugotovitvah, da je bil denacionalizacijskemu upravičencu z odločbo o denacionalizaciji v naravi vrnjen poslovni prostor in hkrati naloženo povračilo investicijskih vlaganj ter da bi tožniki sporni poslovni prostor, če bi jim bil vrnjen že ob začetku veljavnosti ZDen, oddajali v najem.

10. Z revizijskima navedbama, da iz izpovedi četrtega tožnika izhaja znesek mesečne koristi, ki je manjši od prisojenega, toženka uveljavlja ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v reviziji ni dopusten (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Revizijski ugovor, da sta sodišči pri ugotavljanju višine nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen zmotno uporabili materialno pravo, je neutemeljen. Glede na navedene okoliščine, v katerih je bila obravnavana nepremičnina vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu, toženka neutemeljeno nasprotuje temu, da je sodišče odškodnino ugotavljalo za poslovni prostor. Pomembno je namreč, do kakšne nepremičnine je upravičen denacionalizacijski upravičenec. To pa je nepremičnina, ki mu je bila vrnjena in za katero je v primeru bistveno povečane vrednosti tudi dolžan plačati razliko v vrednosti glede na njeno stanje ob podržavljenju. Po določbi drugega odstavka 25. člena ZDen gre namreč v primeru, ko se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala, denacionalizacijskemu upravičencu izbira, ali se mu bo ob hkratni dolžnosti povrnitve razlike v vrednosti nepremičnina vrnila v naravi. Ker to pomeni, da je upravičenec že z začetkom veljavnosti ZDen pridobil pravico do nepremičnine s tako povečano vrednostjo, mu zanjo pripada tudi odškodnina na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Nižji sodišči sta glede na navedeno pravilno upoštevali dejstvo, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu z odločbo o denacionalizaciji naloženo povračilo razlike v povečani vrednosti nepremičnine in odškodnino ugotavljali glede na stanje vrnjene nepremičnine. Ker so zato toženkine trditve, da je bila obravnavana nepremičnina v času pred nacionalizacijo enosobno stanovanje v zelo slabem stanju, pravno nepomembne, je z njimi povezan revizijski očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

12. Glede obveznosti, ki jih imajo tožniki iz naslova davkov do države, sta sodišči pravilno upoštevali novejšo (in sedaj že ustaljeno) sodno prakso, da se na ta račun obveznost toženca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med tožniki in državo.(3) Tudi glede upoštevanja stroškov je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče: njihova upoštevnost je odvisna od tega, ali je zavezanec zmogel trditveno in dokazno breme o obstoju in višini stroškov, ki jih je imel sam oziroma bi jih z upravljanjem premoženja (hipotetično) imel upravičenec.(4) Uspešnost toženkinih ugovorov je zato odvisna zlasti od tega, ali je pravočasno izpolnila svoje trditveno in dokazno breme. Ker toženka ne trdi, da bi sodišče prezrlo njene trditve in dokaze o obstoju višjih stroškov, kot jih je na podlagi izvedenčevega mnenja upoštevalo sodišče, z revizijskim ugovorom, da je izvedenčevi oceni ves čas ugovarjala, ne more uspeti. Glede na to, da je usposobitev poslovnega prostora za oddajanje vprašanje stroškov, povedano velja tudi za s tem povezane revizijske trditve.

13. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Prvi in drugi tožnici ter tretjemu tožniku je dolžna povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni, ne pa tudi četrtemu tožniku in peti tožnici, saj v tem delu niso bili potrebni. Vrhovno sodišče je upoštevaje stroškovnik in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) potrebne stroške po tarifnih št. 3300, 1200 in 6002 ter upoštevaje DDV odmerilo v znesku 4.092,37 EUR. Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženka v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bo od zamude naprej dolžna tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013 in druge.

Op. št. (2): A. Frantar, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, 2000, str. 484. Op. št. (3): Prim. npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 354/2011 z dne 4. 9. 2014. Op. št. (4): Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013.