Jedro

Zdravniška dokumentacija ne sodi med dokaze, na katere se sodna odločba ne sme opirati. V 1. odstavku 257. člena ZKP je celo izrečno predpisano, da poda izvedenec medicinske stroke izvid in mnenje na podlagi medicinske dokumentacije in drugih podatkov v spisu, če oškodovanca osebno ne more pregledati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu, je bil obsojenec spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi z 1. odstavkom 19. člena in 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ (ter 4. členom ustavnega zakona Republike Slovenije) in obsojen z uporabo omilitvenih določb iz 1. točke 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ na kazen 2 leti zapora, poleg tega pa mu je bil po 65. členu KZ SFRJ izrečen še varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, je bilo pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodeno in je bila sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenjena tako, da se je obtožencu kazen znižala na 1 leto zapora, v ostalem pa je bila ta pritožba zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za izreden preizkus te sodbe. V uvodu zahteve navaja, da izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje iz vseh razlogov po 427. členu ZKP, zlasti pa še zaradi kršitve zakona po 1. do 5. točki 365. člena ZKP. Sicer pa uveljavlja, da se pravnomočna sodba s tem, ko upošteva kot dokaz o oškodovankini telesni poškodbi obvestilo zdravstvenega doma, opira na nedovoljen dokaz in je zato podana kršitev po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Samo z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke bi se lahko natančno ugotovilo, kakšna je bila ta poškodba in kako je lahko nastala. Obstoji tudi možnost, da poškodba sploh ni bila povzročena s kosirjem, marveč se je oškodovanka sama poškodovala z letvijo, ki jo je držala v rokah. Po poudarjanju obsojenčeve ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti tudi uveljavlja, da je izključen obsojenčev direkten naklep, kakšen drug naklep ali pa malomarnost pa se mu tudi ne more dokazati, zato je njegova kazenska odgovornost sporna. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe ali pa naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena v zvezi s 429. členom ZKP se mora sodišče pri odločanju o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe omejiti na tiste kršitve zakona, na katere se zahteva sklicuje. Kot sklicevanje na kršitve pa je seveda mogoče šteti samo konkretno navajanje, v čem se v izpodbijani sodbi kaže kršitev zakona. Uvodnega sklicevanja zahteve obsojenčevega zagovornika na vse razloge, iz katerih se po določbah 1. do 3. točke 427. člena ZKP sme vložiti tako izredno pravno sredstvo, je povsem brez pomena glede na to, da vse te možne kršitve v danem primeru niso tudi konkretno prikazane. Senat vrhovnega sodišča je torej o zahtevi lahko odločal le v teh mejah, da je ocenjeval, ali morda iz tega, kar zahteva v nadaljnem konkretno navaja, izhaja kateri izmed zakonskih razlogov, ki se pavšalno zatrjujejo v uvodu. Pri tej presoji se je pokazalo, da tudi konkretni očitki zahteve zoper pravnomočno sodbo ne vsebujejo nič takega, kar bi se moglo opredeliti kot utemeljeno uveljavljanje zakonskih razlogov z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Iz vsebine določb 1. do 3. točke 427. člena ZKP izhaja, da se sme zahtevati izreden preizkus pravnomočne sodbe le glede uporabe zakona, ne pa tudi glede ugotovljenega dejanskega stanja. Z uveljavljanjem, da obsojenec ni porezal oškodovanke s kosirjem po bradi, marveč se je sama poškodovala in da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom, zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe prikazuje dejansko stanje drugače, kot je bilo navedeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje in pojasnjeno v obrazložitvah te sodbe in sodbe sodišča druge stopnje. Se pravi, da zahteva pravzaprav izpodbija dejansko stanje, katero pa po zakonu ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Kolikor skuša zahteva izpodbijati pravnomočno sodbo tudi z nekaterimi pravnimi razlagami, le-te očitno niso pravilne. Predvsem ne drži ocena, da naj bi pravnomočna sodba v delu, ko se glede oškodovankine poškodbe sklicuje na obvestilo zdravnika o poškodbi, opira na nedovoljen dokaz. Zakon o kazenskem postopku takih obvestil in nasploh zdravniške dokumentacije ne navaja med dokazi, ki niso dovoljeni. Nasprotno, v 1. odstavku 257. člena ZKP je izrečno predpisano, da izvedenec medicinske stroke, če ne more poškodovanca osebno pregledati, poda svoj izvid na podlagi medicinske dokumentacije ali drugih podatkov v spisih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ki je sicer lahko podana, če se sodba opira na dokaz, na katerega se po zakonu ne more opirati, v danem primeru očitno ne pride v poštev. Če pa zahteva dvomi, da brez sodelovanja izvedenca ni bilo mogoče natančno ugotoviti, na kakšen način je bila poškodba prizadejana in ali je kosir sploh bil primerno sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga obsojenec imel v naklepu, pa bi se takšni dvomi lahko uveljavljali le z izpodbijanjem dejanskega stanja, kar pa, kot je že bilo navedeno, zakon o kazenskem postopku pri zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne predvideva.

Ni se tudi moč strinjati z izvajanjem zahteve, da obsojenec glede na ugotovljeno bistveno zmanjšano prištevnost po 2. odstavku 12. člena KZ SFRJ ni mogel ravnati z direktnim naklepom. Bistveno zmanjšana prištevnost po zakonu ne izključuje krivde ne glede na to, za kakšno obliko ali stopnjo krivde gre. Ugotovitvam o obsojenčevem direktnem naklepu torej ni mogoče odreči veljave iz nekakšnih pravnih razlogov, marveč bi bilo mogoče o njih podvomiti le na ravni in ugotavljanja dejstev, le-to pa pomeni, da zahteva tudi v tem delu izpodbija pravnomočno sodbo iz napačnega razloga.

Zahtevo obsojenčevega zagovornika, ki ne navaja nobenega utemeljenega zakonskega razloga za izreden preizkus pravnomočne sodbe, je bilo treba v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.