Jedro

D okazno breme glede vprašanja, ali in s katerim vozilom je bil prekršek storjen, je na strani prekrškovnega organa. Šele ko je z gotovostjo ugotovljeno, da je bil z določenim vozilom storjen določen prekršek, se vzpostavi obrnjeno dokazno breme lastnika tega vozila oziroma imetnika pravice uporabe.

Če se na zaslonu merilnika izpiše zgolj izmerjena hitrost, fotografija vozila pa se ne napravi, temelji zaključek o tem, kateremu vozilu je bila izpisana hitrost izmerjena, izključno na izjavi policista. Kršitelju, ki verodostojnost te izjave v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbija, mora sodišče omogočiti soočenje z avtorjem obremenilne izjave ter izvajanje dokazov v svojo korist. Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pazi le v okviru trditev kršitelja, ki v obravnavanem primeru ni niti izrecno niti implicitno izrazil, da očitanega prekrška prekoračitve hitrosti ni storil. Vprašanje, ali je enak prekršek storil tudi drug voznik, ki ni bil sankcioniran (za katerim naj bi kršitelj vozil), z vidika presoje kršiteljeve odgovornosti ni odločilno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje je zoper kršitelja D. U. dne 25. 4. 2013 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (

v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo 500 € in stransko sankcijo 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Zoper plačilni nalog je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju s sodbo z dne 24. 7. 2013 zavrnilo, kršitelju pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve pravice obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo do relevantnih navedb storilca, da hitrost ni bila izmerjena njegovemu vozilu, pač pa avtomobilu, ki je vozil pred njim. Navedba v sodbi, da kršitelj ni navedel konkretnega razloga, zaradi katerega naj bi policist hitrost, ki jo je izmeril drugemu vozilu, pripisal njemu, ne zadosti standardom obrazložitve sodbe, saj iz opisa dogodkov v zahtevi za sodno varstvo jasno izhaja, da je po kršiteljevem mnenju razlog poznanstvo med voznikom vozila, ki mu je bila izmerjena prekoračena hitrost, in policistom. Po oceni vlagateljice sodba sodišča tudi nima razumljivih razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrnilo dokazni predlog storilca za zaslišanje njegove sopotnice v vozilu. Poudarja, da kršitelj zaslišanja priče ni predlagal zato, da bi s svojo izpovedba zavrnila z merilcem hitrosti izvedeno meritev, pač pa da bi potrdila, da hitrost ni bila izmerjena kršiteljevemu vozilu. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, odvetniku B. P. iz Brežic. Slednji je v odgovoru navedel, da se v celoti pridružuje predlogu vlagateljice zahteve. Poudarja še, da je kršitelj s predlogom za zaslišanje očividke storil vse, kar je mogel, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Pri vprašanju, kdo je vozil vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, gre za dejansko vprašanje, zato bi sodišče moralo izvesti ugotovitveni postopek. Tega sodišče ni storilo, prav tako pa v obrazložitvi sodbe ni navedlo jasnih in konkretnih razlogov, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.

B.

4. Iz plačilnega naloga ter opisa dejanja, ki je bil skladno s petim odstavkom 57. člena ZP-1 priložen zahtevi za sodno varstvo, izhaja , da je kršitelj dne 25. 4. 2013 na cesti v naselju Celje, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 70 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 95 km/h, torej za 25 km/h prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost. Meritev hitrosti je na kraju izvedel policist z laserskim merilnikom hitrosti Traffipatrol, ki vozila, ki mu je izmerjena hitrost, ne dokumentira slikovno . S torilec je bil nato ustavljen s strani drugega policista, predočena mu je bila kršitev in vročen plačilni nalog, ki ga kršitelj ni hotel podpisati.

5. V zahtevi za sodno varstvo je kršitelj navedel, da se za očitani prekršek ne čuti krivega ter v nadaljevanju opisal svojo vožnjo kritičnega dne. Navedel je, da se je s svojim vozilom peljal po obvoznici v Celju, in sicer za osebnim vozilom volkswagen passat, zlate barve, v katerem sta se vozila dva moška pobritih glav. Za križiščem z Mariborsko cesto je to vozilo najprej prehitelo drugo vozilo, ki je vozilo zelo počasi. Isto je storil tudi sam, nakar sta se s sprednjim vozilom razporedila nazaj na desni vozni pas. Ker pa je naslednje vozilo pred njima zavijalo desno, sta tudi to vozilo prehitela in nadaljevala po levem voznem pasu. Poudarja, da je ves čas vozil za voznikom osebnega vozila passat. V bližini podjetja Avto Celje je na vozišče prišel policist in obe vozili začel ustavljati z dvignjeno roko. Voznik passata, ki je vozil z odprto šipo, je pri tem nekoliko povzdignil roko v pozdrav, nakar mu je policist pokazal naj z vožnjo nadaljuje, kršitelja pa je ustavil in mu predočil prekršek. S to ugotovitvijo se ni strinjal, saj je prepričan, da policist hitrosti ni izmeril njemu, pač pa vozilu pred njim, ki ga je ves čas zakrivalo, saj je cesta na tem delu popolnoma ravna. Navedel je še, da se je v vozilu z njim prevažala D. B., ki lahko potrdi njegovo izjavo, pri čemer je navedel naslov navedene osebe.

6. Sodišče je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. V obrazložitvi sodbe, s katero je zahtevo zavrnilo, je povzelo zapisnik o merjenju hitrosti, nato pa zaključilo, da je prekrškovni organ vsa odločilna dejstva pravilno in v celoti ugotovil ter da ne verjame kršitelju, da je vozil v koloni oziroma tik za drugim vozilom. Sodišče je še navedlo, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo ni navedel nobenega konkretnega razloga, zaradi katerega bi policist izmerjeno hitrost vožnje drugemu vozilu namerno pripisal njegovemu vozilu. Ker je bilo dejansko stanje pravilno in v celoti ugotovljeno, pa sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu kršitelja za zaslišanje predlagane priče. Ob tem je izpostavilo, da se meritve hitrosti vožnje vozil v cestnem prometu opravljajo s tehničnimi sredstvi, zaradi česar je štelo, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna.

7. Glede na navedene razloge, s katerimi je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, Vrhovno sodišče poudarja, da je že v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 postavilo merila, s pomočjo katerih mora sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je potrebno dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem kršitelja in izvajanjem dokazov, ali pa je mogoče o zahtevi za sodno varstvo odločiti že na podlagi podatkov spisa. Eno izmed teh meril je narava vprašanja, ki ga kršitelj izpostavi v zahtevi za sodno varstvo. V citirani odločbi je Vrhovno sodišče, ob opiranju na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, navedlo, da je o zahtevi za sodno varstvo dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa, kadar so podlaga za izrek sankcije dokazi, ki so pridobljeni s tehničnimi napravami (npr. lasersko napravo za merjenje hitrosti ali električno napravo za merjenje stopnje alkohola v izdihanem zraku), storilec pa v zahtevi ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič.

A contrario pa je dopolnitev dokaznega postopka potrebna tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. V slednjem primeru sodišče z vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokaznega postopka ne ponovi oziroma dopolni.

8. Ugotovitvi sodišča, da je bil v obravnavanem primeru prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi oziroma z objektivno metodo (iz česar je sodišče izpeljalo, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna) je moč pritrditi le delno. Metoda, s katero je bil prekršek prekoračitve hitrosti ugotovljen, je namreč objektivno - subjektivna; objektivna glede vprašanja, ali in za koliko je bila hitrost prekoračena (to vprašanje v zahtevi za sodno varstvo ni bilo izpostavljeno), subjektivna pa z vidika vprašanja, kateremu vozilu je bila ta hitrost izmerjena. Ker se na zaslonu merilnika, ki je bil v tem primeru uporabljen, izpiše zgolj izmerjena hitrost, fotografija vozila pa se ne napravi, temelji zaključek o tem, da je bila izpisana hitrost izmerjena prav kršiteljevemu vozilu, izključno na izjavi policista. Takšni izjavi pa sodišče ne sme nekritično slediti, temveč mora kršitelju, ki njeno verodostojnost v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbija omogočiti, da se z avtorjem obremenilne izjave sooči ter izvaja dokaze v svojo korist. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da je dokazno breme glede vprašanja, ali in s katerim vozilom je bil prekršek storjen, na strani prekrškovnega organa. Šele ko je z gotovostjo ugotovljeno, da je bil z določenim vozilom storjen določen prekršek, se vzpostavi obrnjeno dokazno breme lastnika tega vozila oziroma imetnika pravice uporabe. Dokaznega bremena kršitelja zato v obravnavanem primeru ni moč presojati po merilih, ki so se v sodni praksi izoblikovala na podlagi 8. člena ZPrCP.

9. Upoštevaje navedena izhodišča je z aključek sodišča, da navedbam kršitelja glede vožnje v koloni ne verjame zato, ker verjame izjavi policista, v nasprotju s temeljnimi procesnimi jamstvi v prekrškovnem postopku, ki jih zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma 29. člena Ustave.

10. Ne glede na navedeni zmotni zaključek sodišča pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi vrhovni državni tožilki, da je v obravnavanem primeru kršiteljeva zahteva za sodno varstvo narekovala dopolnitev dokaznega postopka ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da bi sodišče moralo kršiteljevo zahtevo zavrniti že v okviru preizkusa, ali kršitelj v njej sploh izpodbija obstoj pravno relevantnih dejstev. V postopku z zahtevo za sodno varstvo sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le v okviru trditev kršitelja. Slednji pa v zahtevi ni niti izrecno niti implicitno izrazil, da očitanega prekrška prekoračitve hitrosti ni storil. Nasprotno. Kršitelj je svojo tezo, da hitrost ni bila izmerjena njemu, temveč drugemu vozilu, utemeljeval s trditvami, iz katerih izhaja, da je očitani prekršek storil tudi sam. Če bi se namreč po dopolnjenem dokaznem postopku potrdile kršiteljeve navedbe, da je vozil tako tesno za sprednjim vozilom, da hitrost iz objektivnih razlogov ni mogla biti izmerjena njegovemu vozilu, pač pa je bila izmerjena vozilu pred njim, bi takšna ugotovitev narekovala logični sklep, da je kršitelj vozil prav s takšno hitrostjo, kot sprednje vozilo. Pri tem je ključno, da je kršitelj v zahtevi navajal, da je za sprednjim vozilom vozil daljši čas (en za drugim naj bi prehitela dva avtomobila in trikrat menjala vozni pas) in ne morda, da ga je drugo, hitrejše vozilo prehitelo in zakrilo tik pred meritvijo hitrosti. Že iz kršiteljevih navedb v zahtevi tako izhaja, da je očitani prekršek prekoračitve hitrosti storil. Vprašanje, ali je enak prekršek storil tudi drug voznik, ki ni bil sankcioniran, pa z vidika presoje kršiteljeve odgovornosti ne more biti odločilno.

11. Sodišče se je torej povsem po nepotrebnem spuščalo v presojo verodostojnosti kršiteljevih navedb ter izjave policista glede vprašanja, ali je kršitelj vozil v koloni, saj je ta okoliščina, upoštevaje siceršnje navedbe v zahtevi za sodno varstvo, materialnopravno irelevantna. Zahtevo za sodno varstvo bi moralo brez nadaljnjega obravnavanja zavrniti že zato, ker kršitelj v njej sploh ni izpodbijal obstoja odločilnih dejstev.

C.

12. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni moglo slediti predlogu vrhovne državne tožilke in izpodbijane sodbe razveljaviti, saj je ugotovilo, da je odločitev sodišča pravilna. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zato zavrnilo kot neutemeljeno(425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).