Jedro

Ker je sodba, s katero je bilo med drugim obsojenki naloženo plačilo stroškov iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, postala pravnomočna, je razpravljanje o vsebini oziroma o zakonitosti odločbe o stroških postopka po pravnomočnosti sodbe nedopustno (10. člen ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene I.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 03.07.2002, s katerim je bilo odločeno, da je obsojenka dolžna oškodovancu kot tožilcu povrniti 245.550,00 SIT stroškov kazenskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 03.07.2002 dalje.

Zoper navedeni sklep je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagal, da Vrhovno sodišče spremeni sklep prvostopenjskega sodišča in izpodbijani sklep ter "izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine do končanja tega postopka".

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZK,P navaja, da vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo ni bila več dopustna zaradi poteka trimesečnega roka. Izostanek presoje po 4. odstavku 92. člena ZKP oziroma o tem, zakaj oškodovanec kot tožilec ni upravičen do povračila stroškov iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nima nobene zveze z zagovornikovimi pravnimi pogledi in ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenkinega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da oškodovanec kot tožilec ni upravičen do povračila stroškov kazenskega postopka iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP (potrebni izdatki oškodovanca kot tožilca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca), ker da ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Že s pravnomočno sodbo, s katero je bilo obsojenki naloženo plačilo tudi teh stroškov, je bil po mnenju vložnika zahteve kršen kazenski zakon, enako tudi z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila zagovornikova pritožba zoper sklep o odmeri stroškov zavrnjena. Podana naj bi bila tudi kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o tem, da oškodovanec kot tožilec ni upravičen do plačila navedenih stroškov.

Sodba, s katero je bilo obsojenki naloženo tudi plačilo spornih stroškov, je postala pravnomočna 03.03.2002, obsojenka jo je prejela 13.05.2002, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena 27.08.2002, torej po preteku trimesečnega roka, znotraj katerega se zahteva za varstvo zakonitosti sme vložiti (3. odstavek 421. člena ZKP). Zato je zahteva, kolikor izpodbija tudi zakonitost odločitve o stroških kazenskega postopka v pravnomočni sodbi, neupoštevna, ker je prepozna.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločalo o utemeljenosti zagovornikove pritožbe, v kateri je, enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, uveljavljal že omenjeno nezakonitost odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbo je zavrnilo z utemeljitvijo, da je sodba, s katero je bilo med drugim obsojenki naloženo tudi plačilo stroškov iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, postala pravnomočna. S tem je posredno poudarilo, da je razpravljanje o vsebini oziroma zakonitosti odločbe o stroških postopka po pravnomočnosti sodbe nedopustno (člen 10 ZKP). Z enakim argumentom je treba zavrniti kot neutemeljen tudi zagovornikov očitek o kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče ni navedlo nobenih razlogov o upravičenosti oškodovanke kot tožilke do povračila stroškov.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.