Jedro

Delovna mesta pilotov z več kot 200 poleti letno se uvrščajo med delovna mesta iz 210. člena ZPIZ (1992), na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, ker je opravljanje poklicne dejavnosti omejeno z določeno starostjo zaradi pogojev, v katerih fiziološke funkcije organizma zaradi narave in teže dela v tolikšni meri pešajo, da delavcu onemogočajo nadaljnje uspešno opravljanje poklicne dejavnosti po dopolnitvi določene starosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

S prvo sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za priznanje oziroma zagotovitev priznanja zavarovalne dobe s povečanjem (12 za 18 mesecev) za čas od 16.3.1993 do 31.12.1996, zavrnilo pa tak zahtevek, kolikor se je nanašal na čas izven navedenega obdobja.

Sodišče druge stopnje je s prvo sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede zavrnilnega dela pa pritožbi tožnika ugodilo in s sklepom v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z drugo sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem tudi za čas od 1.1.1998 do 31.7.1998 in za čas od 18.9.2001 do 31.12.2001 v tem smislu, da tožena stranka zagotovi priznanje takšne delovne dobe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za čas od 27.4.2000 do 31.12.2000 in od 4.8.2001 do 17.9.2001 ter od 1.1.2002 do 4.8.2002 pa je zahtevek za zagotovitev zavarovalne dobe s povečanjem zavrnilo. Pri tem je ugotovilo, da je bil tožnik na delovnem mestu poklicnega pilota upravičen do povečanja zavarovalne dobe, če je imel vsaj 200 službenih poletov letno, s tem, da je upoštevalo le dejanska obdobja, v katerih je tožnik opravljal službene polete.

Sodišče druge stopnje je z drugo sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo priznanje zavarovalne dobe s povečanjem za celotno obdobje od 4.8.2001 do 4.8.2002, upoštevaje opravljene službene polete v letnem obdobju. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obe pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje v ugodilnem delu je vložila tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obeh revizijah navaja, da je bil tožnik v spornem času razporejen na delovno dolžnost pomočnika poveljnika za operativno učne zadeve. Letenje je bila le ena od nalog, ki jih je moral tožnik opravljati na tej dolžnosti. Letenja tožnik ni opravljal stalno in pretežni del delovnega časa, temveč je to predstavljalo le okrog 35 % njegovega delovnega časa, kljub več kot 200 poletov letno. Zato v skladu z določbami 209. člena ZPIZ ni bil upravičen do priznanja zavarovalne dobe s povečanjem. Pri tem se reviziji sklicujeta tudi na stališča, zavzeta pred tukajšnjim sodiščem v zadevi, opr. št. VIII Ips 96/96 in v odločbi Ustavnega sodišča SRS, št. U-I-29/73. Reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanj odgovoril. Navajal je, da reviziji nista utemeljeni in pomenita le zavlačevanje postopka ter predlagal njuno zavrnitev.

Reviziji nista utemeljeni.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Ur.l. RS, št. 12/92 - 54/98) je v 208. členu urejal štetje zavarovalne dobe s povečanjem z dveh vidikov: - zavarovancem, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in - zavarovancem, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati.

V 209. členu je ZPIZ (1992) opredelil dodatne pogoje, pod katerimi je mogoče zaradi teže in škodljivosti za zdravje določiti delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem. Med drugimi je kot pogoj določil, da opravljajo delavci dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah, neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu (2. alinea) in da se takšno delo opravlja polni delovni čas (3. alinea). Za dela, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem zato, ker je opravljanje poklicne dejavnosti omejeno z določeno starostjo, pa je bilo v skladu z 210. členom ZPIZ (1992) mogoče določiti dela v tistih poklicih, v katerih fiziološke funkcije organizma zaradi narave in teže dela v tolikšni meri pešajo, da delavcu onemogočajo nadaljnje uspešno opravljanje iste poklicne dejavnosti po dopolnitvi določene starosti.

Določitev posamičnih delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, postopek za njihovo določanje in stopnjo povečanja zavarovalne dobe je ZPIZ (1992) prepustil posebnemu zakonu (211. člen), podobno kot je bilo to področje urejeno že v predhodni zakonodaji.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur.l. RS, št. 106/99 ter naslednji) je inštitut zavarovalne dobe s povečanjem nadomestil z uvedbo sistema obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (členi 279 in naslednji), pri tem pa kroga upravičencev ni bistveno drugače opredelil. V skladu s tretjim odstavkom 280. člena je bil za sprejem seznama delovnih mest, na katerih se delavci vključujejo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, pooblaščen minister za delo, ob soglasju reprezentativnih sindikatov in združenj delodajalcev, s tem da so bili ob uveljavitvi novega sistema delodajalci dolžni plačevati prispevke za to zavarovanje za vsa delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi novega zakona štela zavarovalna doba s povečanjem, do izdaje novega seznama delovnih mest pa do zaključka spornega obdobja ni prišlo. Za zavarovance, ki so na dan uveljavitve ZPIZ-1 delali na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in so imeli najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, pa je zakon v prehodnih določbah določil, da imajo še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (četrti odstavek 430. člena). To pomeni, da se starejši zavarovanci pod gornjimi pogoji, med katere se je po podatkih spisa uvrščal tudi tožnik, niso vključili v nov sistem dodatnega obveznega pokojninskega zavarovanja, katerega uveljavitev je bila določena s 1.1.2001 (449. člen ZPIZ-1).

Glede na povedano je sodišče pravilno ugotovilo, da predstavljajo pravno podlago za odločitev o tožnikovem zahtevku določbe ZPIZ (1992), razen kolikor se je ta zakon v 211. členu izrecno skliceval na določitev delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, v posebnem zakonu, ki je imel v razmerju do ZPIZ (1992) položaj specialnega predpisa. Republika Slovenija takšnega posebnega zakona ni sprejela. Zato se je sodišče na podlagi določb 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije utemeljeno smiselno sklicevalo na določbe Zakona o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (ZDM - Ur.l. SFRJ, št. 17/68 in 29/71).

V skladu s točko XVIII/4 ZDM se priznava zavarovalna doba s povečanjem 12 na 18 mesecev na delovnih mestih delavcev, ki opravljajo delo poklicnih pilotov in učiteljev letenja s pogojem, da imajo najmanj 200 poletov v letu. Že iz te opredelitve izhaja, da se delovna mesta pilotov uvrščajo med delovna mesta iz 210. člena ZPIZ (1992), na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, ker je opravljanje poklicne dejavnosti omejeno z določeno starostjo zaradi pogojev, v katerih fiziloške funkcije organizma zaradi narave in teže dela v tolikšni meri pešajo, da delavcu onemogočajo nadaljnje uspešno opravljanje iste poklicne dejavnosti po dopolnitvi določene starosti. Pravna podlaga za odločitev je zato v 210. členu ZPIZ (1992), ne pa v 209. členu, ki opredeljuje delovna mesta, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem zato, ker so izredno težka in škodljiva za zdravje in za katera zakon izrecno določa dodatni pogoj, da se ob virih škodljivih vplivov opravljajo polni delovni čas. Revizija se zato neutemeljeno sklicuje na določbe 209. člena ZPIZ (1992) in na sodne odločbe, ki se nanašajo na to zakonsko podlago oziroma na delovna mesta iz tega člena.

Glede na povedano revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.