Jedro

V primeru kaznivih dejanj po 3. in 1. odstavku 133. člena KZ-77 in 2. ter 1. odstavka 244. člena KZ so v temelju podane iste oblike izvršitvenih ravnanj.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje dolžno v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. Ta zahteva pa velja le za presojo tistih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva. V nasprotnem primeru bi lahko bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Oblike napeljevanja, med katere sodi tudi nagovarjanje, so vselej storitvena ravnanja (ne pa tudi opustitvena).

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih M.S., F.K., D.G., B.K. in H.P. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obsojeni M.S., D.G., B.K. in H.P. so dolžni plačati vsak po 220.000 SIT, obsojeni F.K. pa 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.03.2000 spoznalo za krive, obsojena M.S. in F.K. kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ ter obsojene D.G., B.K., R.K. ter H.P. kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena v zvezi s 26. členom KZ ter jih obsodilo na kazni, in sicer obs. M.S. enega leta zapora, obs. F.K. na osem mesecev zapora, vse ostale obsojence pa na kazni po šest mesecev zapora. Odločilo je, da so obsojenci v skladu z določbo 3. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžni nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka, vsak od njih pa plačati po 50.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 07.11.2002 delno ugodilo pritožbam obsojenih M.S. ter H.P. in njunih zagovornikov ter zagovornikov ostalih obsojenih in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je vsem obsojenim izreklo pogojne obsodbe in odločilo, da se že določene kazni ne bodo izrekle, če v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obsojenih M.S., F.K., D.G., B.K. in H.P. so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili pravočasne zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obs. M.S. jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zagovornica obs. F.K. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (kršitev 17. člena ZKP) in zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom ter kršitve 28. člena Ustave Republike Slovenije, zagovornica obs. D.G. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 39. člena ZKP, zagovornik obs. B.K. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, in zagovornik obs. H.P. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki obsojenih M.S., F.K., D.G. in H.P. predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni pravnomočno sodbo in te obsojence oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje predlaga tudi zagovornik obs. B.K. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteve zagovornikov obsojenih F.K., D.G., B.K. in H.P. niso utemeljene. Povzema navedbe posameznih zahtev za varstvo zakonitosti, in poudarja, da v delih, v katerih vsebinsko uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tega glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne morejo storiti. Navedbe zahtev za varstvo zakonitosti P., K. in G., da tem obsojencem očitana kazniva dejanja nimajo vseh znakov kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po 2. odstavku 244. člena v zvezi s 26. členom KZ ter da naj bi bil izrek zato tudi nerazumljiv, ne držijo, ker se izrek pri teh obsojencih sklicuje na izrek, opisan v 1. točki sodbe, kjer je natančen opis zlorabe Stanovanjskega zakona in tudi višine premoženjske koristi, napeljevanje pa je opisano, saj je v izreku trditev, da so navedeni obsojenci prvoobsojenega nagovorili, da je z njimi sklenil kupoprodajne pogodbe. Glede trditev zagovornikov K. in K., da bi sodišče moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je sodišče povedalo svoj odgovor. Ker sta bila oba obsojenca, ki sta bila obsojena za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ, odgovorni osebi (prvi predsednik uprave T., drugi pa direktor T.s.), je pravilna odločitev, da je sodišče nato uporabilo KZ/95, saj je po ugotovitvi, da gre za odgovorni osebi, novi KZ milejši. Dejstvo, da sodišče ni ugodilo vsem dokaznim predlogom obrambe, ne predstavlja kršitve pravic obrambe, saj sodišče ni vezano na dokazne predloge in prosto presoja, izvedba katerih dokazov je za razjasnitev primera potrebna. Sodišče druge stopnje se je opredelilo o vseh bistvenih navedbah pritožb. Prav tako pa ne drži, da bi pri izreku sodbe sodišča prve stopnje sodelovala sodnica L.J., kar je razvidno iz pisne sodbe sodišča prve stopnje in tudi iz zapisnika o glavni obravnavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. pa v odgovoru na zahtevo zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti prav tako ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je zahteva razdeljena na štiri poglavja, v katerih uveljavlja posamezne kršitve. Ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje za svoja stališča navedli razloge, da pomenijo kršitve, ki jih navaja zahteva v zvezi s subjektivnim odnosom obs. M.S. pri kaznivem dejanju, uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da sodišči nista bistveno kršili določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem stališču tudi niso podane ostale v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljene kršitve.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zahteve zagovornice obs. F.K. in zagovornika obs. B.K. ter zagovornika obs. H.P. uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Po stališču zahtev je sodišče uporabilo glede kaznivih dejanj obsojencev zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Bistvo njihovih izvajanj je v naziranju, da sodišče kljub določbi 2. odstavka 3. člena KZ ne bi smelo kaznivih dejanj pravno opredeliti kot kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ. Zagovornica obs. F.K. pri tem poudarja, da ni mogoče upoštevati le višino kazni, ki je bila zagrožena za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 3. in 1. odstavku 133. člena KZ/77, veljavnega v času storitve kaznivih dejanj, in višino kazni za kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ, temveč opraviti tudi primerjavo vseh zakonskih znakov obeh kaznivih dejanj. Slednja pa pokaže, da obs. F.K. ni bil odgovorna oseba organizacije združenega dela, ki bi imela pravico razpolagati in prodati družbena sredstva.

V primeru kaznivih dejanj po 3. in 1. odstavku 133. člena KZ/77 in 2. ter 1. odstavka 244. člena KZ so v temelju podane iste oblike izvršitvenih ravnanj. Pri obeh je namreč storilčevo delovanje v tem, da izrabi svoj položaj, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. V obeh zakonskih določbah je tudi storilčev namen v bistvu opisan enako, čeprav je v drugem odstavku 244. člena izpuščena protipravnost kot poseben zakonski znak. Toda protipravnost je glede na določbe 7. člena KZ sestavina vsakega kaznivega dejanja, ki ga kot tako določa zakon in hkrati določa njegove znake in kazen zanj. Zato ta sprememba v ničemer ne vpliva na naravo kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ. Obe kaznivi dejanji se sicer razlikujeta glede opredelitve storilca, vendar ne po sami vsebini. Storilec po 133. členu KZ/77 je imel lastnost odgovorne osebe v organizaciji združenega dela ali v drugi družbeni pravni osebi, po določbah 244. člena KZ pa je storilec lahko vsakdo, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Pojem odgovorne osebe je opredeljeval 3. odstavek 45. člena KZ/77. Po tej določbi je bila odgovorna oseba tista, ki ji je v organizaciji združenega dela ali v drugi družbeni pravni osebi glede na njeno funkcijo ali po posebnem pooblastilu bil zaupan določen krog poslov, ki se je med drugim nanašal tudi na vodenje proizvajalnega ali kakšnega drugega gospodarskega procesa. V splošnem delu veljavnega Kazenskega zakonika je v 5. odstavku 126. člena določeno, kako se pojmuje izraz gospodarska dejavnost. Kot takšno je treba šteti proizvodnjo in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo poslovanje (1. točka 5. odstavka 126. člena) in vodenje ter sodelovanje pri opravljanju, zastopanju in nadzorstvu navedenih dejavnosti (2. točka 5. odstavka 126. člena). Po prikazanem se področje delovanja storilca, to je področje gospodarske dejavnosti, v primerih obeh kaznivih dejanj ne razlikuje. Slednje je tudi razumljivo, ker namen zakonodajalca ni bil dekriminirati kaznivo dejanje po 133. členu KZ/77, temveč njegove bistvene sestavine prilagoditi novonastali ureditvi na gospodarskem področju. Na to kaže tudi dejstvo, da zakonodajalec ni uvrstil tega kaznivega dejanja med tista dejanja po KZ/77, ki postanejo sestavni del veljavnega zakonika in ki so našteta v 1. odstavku 392. člena KZ.

Za obravnavano zadevo je glede na obrazloženo odločilno le, ali je obs. F.K. (in prav tako obs. M.S.) bil odgovorna oseba v smislu določbe 1. odstavka 133. člena KZ/77. Iz utemeljitve pravnomočne sodbe je razvidna ugotovitev, da je imel obs. F.K. v podjetju T.s. položaj direktorja, da je torej bil odgovorna oseba in da kot tak ne bi smel podrejenim naročiti, da pripravijo kupoprodajne pogodbe za stanovanja. Te in ostale razloge, s katerimi pravnomočna sodba utemeljuje obsojenčevo naklepno ravnanje, je treba razumeti v tem smislu, da je kot direktor navedenega podjetja in kot tak zadolžen za varovanje zakonitosti, v ugotovljenem položaju moral zavrniti naročilo soobs. M.S. Njegova zloraba položaja je prav v dejstvu, da je kljub vedenju, da v obravnavanih primerih ni zakonske podlage za sklenitev stanovanjskih pogodb pod ugodnješimi pogoji, naročil podrejenim delavcem pripravo dokumentacije zanje in plačilne pogoje. Zahteva zagovornice v obširnih navedbah, ki zadevajo povezanost z obsojenčevimi pooblastili, vlogo in obsegom poslovanja podjetja T.S. ter podjetja H. d.d. in z opozarjanjem na pooblastila soobs. M.S. v zvezi z odločanjem o prodaji stanovanj, daje lastno presojo dejstev in okoliščin, ki so podlaga za zaključek, da je obst. F.K. kot odgovorna oseba izrabil svoj položaj. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Navedba zahteve, da je sodišče s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja po 244. členu KZ kršilo kazenski zakon, saj dejanje, za katerega se obsojenec preganja, in ki je opisano v izreku pravnomočne sodbe, nima vseh zakonskih znakov, ni v skladu s pojmovanjem kršitev kazenskega zakona, kot so opredeljene v 372. členu ZKP. Po 1. točki te določbe je kršitev kazenskega zakona podana, če dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje, po 4. točki pa takrat, kadar je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. V prvem primeru v opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek obtožnega akta oziroma izrek sodbe, s konkretnimi dejstvi ni opisan eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Kaznivega dejanja tudi ni, če je ugotovljeno, da je bilo storjeno v silobranu, skrajni sili, pod vplivom sile in grožnje in če gre za dejanje majhnega pomena. V drugem primeru je o kršitvi kazenskega zakona mogoče govoriti v prvi vrsti, če sodišče dejanje obtoženca ni pravilno pravno opredelilo ali sicer ni pravilno uporabilo kazenskega zakona, na primer določb splošnega dela Kazenskega zakonika. Opis obs. F.K. očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse njegove zakonske znake. Glede na obrazloženo je sodišče njegovo dejanje in dejanja ostalih obsojenih tudi pravilno pravno opredelilo. Zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

Tudi zahteva zagovornika obs. M.S. uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Po zagovornikovi oceni je sodišče kršilo 17. člen KZ, saj je zaključilo, da je obsojenec zavestno podpisal sporne pogodbe in da je dejanje storil v obliki direktnega naklepa. Kršitev kazenskega zakona pa vidi tudi v tem, ker je sodišče v izreku sodbe zapisalo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po 2. odstavku 244. člena KZ. To pa je v nasprotju z obtožbo, v kateri je obsojencu očitana storitev kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ.

Zaključek, da je obs. M.S. ravnal z direktnim naklepom, je sodišče oprlo na izvedene ter ocenjene dokaze in z njimi ugotovljena odločilna dejstva. V skladu s tako ugotovljenim dejanskim stanjem je presodilo, da je kaznivo dejanje storil v obliki direktnega naklepa. Zato ni nepravilno uporabilo kazenskega zakona na način, prikazan v zahtevi. Slednja le drugače kot pravnomočna sodba ocenjuje obsojenčev zagovor, izvedene dokaze in ugotovljena dejstva ter okoliščine. To pa pomeni, da ne soglaša z dokazno presojo pravnomočne sodbe, s čimer v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Res je, da v izreku prvostopne sodbe opisu kaznivega dejanja sledi le navedba, da je obs. S. storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ, ne da bi bila omenjena tudi povezava s 1. odstavkom istega člena. Toda slednje nedvomno izhaja iz opisa dejanja, ki se začne tudi z navedbo in povzetkom pravnega stavka iz 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 244. člena KZ. Zato te pomanjkljivosti ni mogoče uvrstiti med kršitve kazenskega zakona. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti niti ne pojasni, katero tovrstno kršitev s temi navedbami uveljavlja.

Zahteva zagovornika H.P. prav tako ocenjuje, da je s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Njeno utemeljitev, v kateri navaja, da je obs. H.P. bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 244. člena KZ, čeprav v njegovem opisu o premoženjski škodi ni govora, tako v obtožnici, kakor tudi v sodbi, je razumeti kot trditev, da manjka navedeni zakonski znak in da zato obsojenčevo dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje. Obs. H.P. je očitano, da je naklepoma napeljal M.S. decembra leta 1992 v M. k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz drugega odstavka 244. člena KZ, opisanega v točki 1 izreka. Zato je ta očitek treba povezati z opisom kaznivega dejanja v tej točki, v kateri je premoženjska korist tudi konkretizirana. Ker ima dejanje obs. H.P., kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Z navedbo, da ravnanje obs. D.G., kot je opisano v prvostopnem izreku, ni kaznivo dejanje, tudi zahteva zagovornice tega obsojenca uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po stališču vložnice zahteve v zvezi z napeljevanjem v izreku napadene sodbe niso navedena konkretna dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja.

Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je obs. D.G. očitano, da je v času od 20.09.1993 do 18.11.1993 v M. naklepoma napeljal M.S. k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz 2. odstavka 244. člena KZ (tudi opisanega v 1. točki izreka) s tem, da ga je nagovoril, da je kot predsednik družbe T. d.d. z njim 18.11.1993 sklenil kupoprodajno pogodbo (...). Iz takega izreka sledi, da je napeljevanje opisano z nagovarjanjem soobs. S. k izvršitvi navedenega kaznivega dejanja. Takšen opis je ob razlogih pravnomočne sodbe, v katerih je sodišče navedlo in ocenilo dokaze, na katere se je oprlo, in obrazložilo, kako presoja ravnanje obs. D.G., dovolj konkretiziran. Zaradi tega ni mogoče sprejeti nasprotne trditve zahteve in tudi ne očitka, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vložnica zahteve v ostalem opozarja na okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve stanovanjske pogodbe ter z njihovo lastno oceno v bistvu izpodbija zaključek sodišča o obsojenčevem naklepnem ravnanju in se istočasno sklicuje na zagovora soobsojenih S. in K. ter poudarja, da v kazenskem postopku ni bila dokazana nobena aktivnost obs. D.G. v smeri nagovarjanja k sklenitvi inkriminirane pogodbe. To pa pomeni, da s temi navedbami izpodbija dejanske zaključke napadene sodbe, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti. To velja tudi za navajanje in dano oceno okoliščin, ki naj bi kazale, da je obsojenec bil prepričan, da je do nakupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji Stanovanjskega zakona upravičen in da ni pravilno ugotovljena višina protipravne premoženjske koristi.

Nič drugače ni mogoče razlagati obrazložitve zahteve zagovornika obs. B.K., ki pri polemiziranju z ugotovitvami in zaključki pravnomočne sodbe izhaja iz drugačne ocene zagovorov obs. K. in obs. S., kot jo je sprejelo sodišče. Po drugi strani opisuje ravnanje zakoncev K. s poudarkom, da je obsojenec bil prepričan v zakonitost nakupa stanovanja, da se njegove protipravnosti ni zavedal ter nakazuje, da je zmoten zaključek sodišča, da se je obsojenec zavedal dejstva, da do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu ni upravičen. Graja tudi oceno sodišča v zvezi z okoliščino, da bi obs. M.S. odklonil podpis prodajnih pogodb, ki jih je pripravil H. d.o.o., če s soobsojenci ne bi bil dogovorjen ter opozarja, da je sodišče spregledalo vlogo tega podjetja. Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja predstavlja tudi trditev zahteve zagovornika obs. B.K., da je sodišče nepravilno ugotovilo protipravno premoženjsko korist, ker je upoštevalo le nabavno vrednost stanovanja, in ne vrednost v času sklenitve prodajnih pogodb. V tem položaju povezovanje kršitve kazenskega zakona, ki tudi sicer ni konkretno opredeljena, s predhodno zmotno ugotovljeno dejansko podlago glede višine pridobljene premoženjske koristi, nima nobene teže. Na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP opozarjajo zahteve zagovornikov obsojenih M.S., F.K., D.G. in H.P. Zahteva zagovornika obs. M.S. očita sodišču, da ni postopalo v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 355. člena ZKP ter da je s tem bistveno kršilo določbe 2. odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa ocenjuje, da sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v nasprotju sami s seboj. Prav tako obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tudi priče, na katere se sklicuje zagovornikova zahteva, in sicer M.Ž., D.Z., L.M. in R.Š. V razlogih sodbe je navedlo, da je R.Š. pojasnil, kakšna je bila vloga H. pri sestavi kupoprodajnih pogodb ter izpovedbo slednjega upoštevalo pri presoji obsojenčevega naklepnega ravnanja. Prav tako je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da so ostale navedene priče opisale, kako je potekalo delo pri sestavi in podpisovanju pogodb. Iz nadaljnjih razlogov pa jasno sledi, da okoliščine, ki zadevajo pripravo pogodb v zvezi z ugotavljanjem krivde obs. S., niso odločilne. Pri presoji obsojenčevega naklepnega delovanja je sodišče izhajalo iz ugotovljenih razmerij med njim in ostalimi obsojenci, njegovega položaja in dejstva, da je bil s strani obs. K. opozorjen, da v obravnavanih primerih niso izpolnjeni pogoji za odkup stanovanj po Stanovanjskem zakonu in nenazadnje tudi iz ugotovitve, da obs. D.G., obs. B.K. in obs. R.K. ter obs. H.P. dejansko niso bili upravičeni do nakupa stanovanj po 117. členu Stanovanjskega zakona ter iz ugotovitve, da je pred podpisom pogodb preveril njihovo vsebino. V takem položaju ni mogoče sprejeti trditve, da sta obrazložitvi sodb prve in druge stopnje tako pomanjkljivi, kot prikazuje zagovornik v zahtevi in da so zato podane uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sicer pa zahteva med razloge, s katerimi utemeljuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vpleta navedbe, s katerimi nakazuje na zmotno oceno zagovora obs. K. in opozarja na njegovo neverodostojnost ter na nepravilno presojo okoliščin, ki zadevajo odnose med obs. S. in soobsojenimi G., K., K. in P., na ugotovljen način poteka postopka, položaj obsojencev v T. in na sklenitev poravnave s stečajnim upraviteljem. Po vsebini takšna izvajanja predstavljajo z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za izvajanja, s katerimi zahteva trdi, da v primerih obsojenih G. in K. z zamenjavo stanovanja ni ugasnila pravica do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu, vsaj na stanovanju, ki sta ga zasedala pred zamenjavo. Vprašanje, ali sta sploh bili sklenjeni menjalni pogodbi, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja vložnik zahteve prikazuje tudi s trditvijo, da se obsojenec ni zavedal, da omogoča soobsojenim pridobitev velike premoženjske koristi, obenem pa navaja, da o tem pravnomočna sodba nima razlogov. Slednja je zavzela stališče do celokupnega obsojenčevega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, torej tudi do nastale posledice, ki je izražena v pridobitvi velike premoženjske koristi navedenim soobsojenim. Pravnomočna sodba ima tudi v tem delu primerne razloge, zaradi česar je ocena zahteve, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

Navedbe v izreku pravnomočne sodbe o datumih podpisov pogodb z obs. H.P. in obs. D.G. niso v nasprotju z dokumentacijo v kazenskem spisu. Iz kupoprodajne pogodbe med T.M., Družbo za upravljanje in financiranje podjetij d.d. M., in obs. H.P. ter R.P., priložene kazenskemu spisu (priloge C34) sledi, da je pogodba bila podpisana dne 15.12.1992. Pogodba, ki se nanaša na obs. D.G., pa je bila podpisana dne 18.12.1993 (priloge C30, list št. 4). Glede na to izrek sodbe ni niti nerazumljiv, niti ni v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, zaradi česar tudi za presojo zakonitosti ni odločilno, da se sodišče druge stopnje do zatrjevanega neskladja v svoji sodbi ni opredelilo.

Zagovornik obs. R.K. je dne 20.09.1999 vložil njen pisni zagovor in obrazložen dokazni predlog, ki ga obsojenka sama ni podpisala. Iz zapisnikov o glavnih obravnavah, ki so sledile navedeni pisni vlogi, zagovornik in obs. R.K. nista predlagala, da se tak zagovor prebere. Obsojenka se med preiskovalnim postopkom ni zagovarjala, prav tako je na glavni obravnavi dne 17.09.1999 izjavila, da se ne bo zagovarjala. Povedala je le, da se za dejanje ne čuti krivo (listovna št. 137). V besedi strank je med drugim izjavila, da ni nikogar nagovarjala in da je bila prepričana, da je podpisana pogodba zakonita. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo zagovore obsojencev, ki so se zagovarjali, glede obs. D.G. in obs. R.K. pa ugotovilo, da se v kazenskem postopku nista zagovarjala. Glede na takšno stanje zadeve se tudi ni moglo podrobneje ukvarjati s presojo okoliščin, ki zadevajo obs. S. in ki jih vsebuje pisni zagovor obs. R.K., ki na glavni obravnavi ni bil prebran, ker slednje ni bilo niti zahtevano. Sicer pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da se je tudi obs. R.K. pogovarjala z obs. S. o nakupu stanovanja in katera dejstva so bila odločilna za presojo, da je vplivala na njegovo odločitev. S tem je v bistvu ocenilo njeno stališče, ki ga je izrazila do očitka storitve kaznivega dejanja. V tem smislu je treba razumeti tudi razloge sodbe sodišča druge stopnje.

Res je v obrazložitvi prvostopne sodbe v zvezi z odločbo o kazni, izrečeni obs. F.K. navedeno, da je dejanje iskreno priznal in obžaloval. Glede na vsebino povzetka njegovega zagovora in ostale razloge, s katerimi sodišče ocenjuje zagovor in v katerih se ne sklicuje na priznanje dejanja, temveč le na verodostojen opis vsega dogajanja, je očitno, da je sodišče upoštevalo kot olajševalno okoliščino obs. F.K. prav slednje. Gre za nedoslednost, ki je bila storjena v korist tega obsojenca in je v takšnem kontekstu ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje dolžno v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. Toda takšna zahteva velja le za presojo tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Sodba sodišča druge stopnje v zvezi z odločilnimi dejstvi vsebuje takšno presojo. Le v primeru, če se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb, povezanih z odločilnimi dejstvi, bi lahko bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede na vsebino navedb zahteve zagovornika obs. M.S. ni mogoče zaključiti, da je sodišče storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V pretežnem delu se graja zahteve nanaša na dejstva in okoliščine ter v zvezi z njimi izvedene dokaze, ki niso odločilni, v ostalem pa iz njenih navedb sledi, da ne soglaša z zaključki sodbe sodišča druge stopnje glede dejanskega stanja, ugotovljenega v zvezi z dejanjem tega obsojenca. Nedoslednosti v obrazložitvi drugostopne sodbe, na katere opozarja zahteva, ob sicer pravilno presojenih odločilnih dejstvih, niso take narave, da bi predstavljale zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kršitve kazenskega zakona, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, zahteva zagovornika obs. M.S. ni konkretno opredelila in tudi ne primerno obrazložila ter je zato ni mogoče preizkusiti.

Po mnenju zagovornice obs. F.K. v pravnomočni sodbi ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih in bistvenih okoliščinah oziroma so ti nejasni in v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič in listinskimi dokazi. Sodišče ni opisalo okoliščin, na podlagi katerih je zaključilo, da je obs. F.K. ravnal z direktnim naklepom. Enak očitek vsebuje tudi zahteva zagovornice obs. D.G., ki opozarja še na nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi. To nasprotje vidi v navedbi izreka sodbe, da je obs. K. naročil referentom v T.-S., naj pripravijo dokumentacijo, medtem ko iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je naročilo za izpeljavo zadeve izdal soobs. S. Zahteva zagovornika obs. H.P. trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv, nepojasnjen je način napeljevanja, opis kaznivega dejanja pa je nesklepčen.

Sodba sodišča prve stopnje v razlogih, s katerimi soglaša tudi sodišče druge stopnje, vsebuje zaključek, da je obs. F.K. storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Iz utemeljitve, ki temu sledi, ter iz ostale obrazložitve, so jasno razvidna dejstva in okoliščine, ki so sodišče vodile k takemu zaključku. O tem odločilnem dejstvu ima pravnomočna sodba ustrezne razloge, ki tudi niso nejasni in ne v medsebojnem nasprotju. Sodba tudi vsebine zapisnikov o izpovedbah prič ter vsebine listin ne povzema v nasprotju z njihovo dejansko, temveč jih le drugače presoja, kot to pričakuje zahteva zagovornice obs. F.K. Med izrekom napadene sodbe in njenimi razlogi tudi ni nasprotja, na katerega opozarja zahteva zagovornice obs. G. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je obs. F.K. podrejenim delavcem naročil, da pripravijo izračun ter pogoje plačila za posamezna stanovanja oziroma dokumentacijo za sestavo kupoprodajnih pogodb. Zaključek sodišča, ki temelji na presoji izvedenih dokazov in sicer, da je obs. S. naročil soobs. K., da pripravi kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanj, glede na navedeno ni v nasprotju z izrekom. S to okoliščino, ki izhaja iz zagovora obs. K., je sodišče utemeljilo kaznivo ravnanje obs. S. ter tudi ne nasprotuje in izključuje ravnanja, ki je očitano obs. K. Napeljevanje se lahko stori na različne načine, kot pravilno navaja zahteva zagovornika obs. H.P. Tudi oblike napeljevanja, ki so vselej storitvena ravnanja (ne pa tudi opustitvena), so lahko različne, storilec lahko stori svoje dejanje verbalno, s pisano besedo in s katerimkoli načinom sporazumevanja, tudi s konkludentnim dejanjem. Povsem jasno je, da za opis dejanja napeljevalca ne zadostuje le navedba zakonskega besedila (1. odstavek 26. člena KZ), temveč mora biti konkretiziran v eni izmed storitvenih oblik. V tej zadevi je način napeljevanja konkretiziran z navedbo verbalne oblike, to je z nagovarjanjem. Pomanjkljivost takega opisa vidi vložnik zahteve v premajhni določenosti tega pojma. Nakazuje, da bi ob njegovi jezikovni razlagi, razvidni iz sodbe sodišča druge stopnje, moralo biti prepričevanje opisano z okoliščinami, iz katerih bi bilo razvidno vplivanje na odločitev napeljevane osebe. Kot je bilo že omenjeno, je takšen opis napeljevanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, dovolj konkretiziran ter zato ni nerazumljiv in tudi ne nesklepčen. Ob tem je treba poudariti, da odgovor na vprašanje, ali je nagovarjanje vplivalo na odločitev obs. S., da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ki v prvi vrsti zavisi od presoje izvedenih dokazov, spada med razloge sodbe. Te razloge pa pravnomočna sodba vsekakor vsebuje. Če zahteva zagovornika obs. H.P. s presojo ne soglaša in meni, da bi morala biti ob ugotovljenih okoliščinah, v katerih so potekali dogodki v zvezi s prodajo stanovanj, drugačna, se tudi ona ukvarja z dejanskim stanjem.

Izrek sodbe tudi ni sam s seboj v nasprotju v delu, v katerem vsebuje navedbo, "da je s svojim ravnanjem dosegel sklenitev pogodbe po kriterijih Stanovanjskega zakona". Dejansko se izrek pravnomočne sodbe glede obs. H.P. v tem delu glasi: ... da ga je nagovoril, da je kot predsednik družbe T. d.d. z njim in njegovo ženo R.P. dne 16.12.1992 sklenil kupoprodajno pogodbo o odkupu stanovanja v M. po kriterijih Stanovanjskega zakona. Takšna navedba si ne nasprotuje, niti ni nesklepčna, ker jo je treba povezati z opisom dejanj soobsojenih S. in K. (3. alinea 1. točke izreka prvostopne sodbe) in z razlogi pravnomočne sodbe, ki zadevajo razlago 117. člena Stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je v razlogih (v 4. odstavku na 7. strani) presodilo, da iz pritožbenih obrazložitev pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sledi, da pritožbe napadajo pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s čimer ne soglašajo ter da s tem utemeljujejo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva zagovornika obs. P. navaja, da pritožniki zaradi takega postopanja sodišča druge stopnje niso dobili odgovora na pritožbene navedbe. Toda pri tem ne obrazloži, na katere konkretne navedbe, ki zadevajo odločilna dejstva, sodišče druge stopnje ni odgovorilo, niti ne trdi, da jih v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni presodilo. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da je vložnik zahteve dolžan navesti konkretne kršitve zakona ter jih tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru jih ni mogoče zanesljivo preizkusiti.

Zahteva zagovornice obs. D.G. trdi, da je sodišče kršilo 5. točko 39. člena ZKP, ker je pri izdaji odločbe višjega sodišča sodelovala sodnica L.J., ki je v isti zadevi sodelovala tudi pri izdaji odločbe sodišča prve stopnje. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je navedena sodnica sodelovala pri izdaji sodbe. Zato sklicevanje zahteve na navedeno kršitev ni utemeljeno.

Glede na obrazloženo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Zagovornica obs. F.K. tudi meni, da so bile v postopku kršene njegove z Ustavo zajamčene osebne pravice, ki jih je sodišče dolžno upoštevati neposredno na podlagi 15. člena Ustave Republike Slovenije. Kršene so bile določbe 29. člena Ustave v zvezi s pravnimi jamstvi v kazenskem postopku, in sicer, da mora biti vsakemu v kazenskem postopku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sklicuje se tudi na načelo materialne resnice, ki je sodišče ni ugotavljalo, zlasti ni ugotavljalo dejstev, ki so bila v korist obsojencu. Tudi zahteva zagovornika obs. M.S. trdi, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo s strani obrambe obs. K. predlaganih dokazov, kršilo določbo 17. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

V zvezi s pravico do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist so se doslej v ustavni in sodni praksi izoblikovali določeni kriteriji. Poudarjeno je, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe obs. F.K. Presodilo je, da izvedba dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, predvsem priče A.H. in referentov, zaposlenih v H., ni potrebna za razjasnitev dejanskega stanja. Prav tako je obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu za zaslišanje D.P. in zakaj ni moglo pridobiti pogodbe med T. d.d. in H. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornica obs. K. izpodbijala prvostopno odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov, presodilo in navedlo, da soglaša z njenimi razlogi.

Zahteva zagovornika obs. M.S. v bistvu navaja le, da je sodišče kršilo 17. člen ZKP, ker ni navedlo predlaganih dokazov, ne da bi pojasnila, v zvezi s katerimi odločilnimi dejstvi tega ni storilo. Zagovornica obs. F.K. trdi, da sodišče z neizvedenimi dokazi na glavni obravnavi ni razjasnilo bistvenih odnosov med vpletenimi družbami ter njihovimi pristojnostmi v obravnavanih zadevah ter tako tudi ni razjasnilo pravic in dolžnosti, ki so jih imele odgovorne osebe v teh družbah. Po stališču zahteve bi izvedba po obrambi predlaganih dokazov lahko pripomogla pri razjasnitvi dejanskega stanja, iz katerega bi izhajala obsojenčeva nedolžnost in nekaznivost njegovih dejanj. Glede na temeljni očitek obs. F.K., da je, čeprav je vedel, da posamezni kupci ne morejo odkupiti stanovanj po kriterijih Stanovanjskega zakona, naročil podrejenim pripravo dokumentacije za sestavo kupoprodajnih pogodb, ni mogoče zaključiti, da je zahteva s svojimi navedbami zadostila pogoju, ki terja, da mora s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti pravno relevantnost predlaganega dokaza. To še posebej, ker se predlagani dokazi nanašajo na izvedbeni del priprave pogodb, ne pa na predhodno odločitev, ki se po povedanem očita obsojencu. Glede na obrazloženo vrhovno sodišče zaključuje, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni prekršilo pravice obrambe obsojencev, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve zagovornikov obsojenih M.S., F.K., D.G., B.K. in H.P. zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer posameznih obsojencev, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).