Jedro

Tudi če je zoper delavca sprožen postopek za prenehanje delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela, je dolžan prihajati na delo do dokončnosti izdanega sklepa.

Obvestilo delavcu, da je zoper njega predlagan postopek za prenehanje delovnega razmerja, še ne pomeni, da mu je prihod v službo onemogočen oz. prepovedan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zahtevek tožnika, ki glasi, naj se razveljavi odločba tožene stranke št. 01-02-12875/4 z dne 26.11.1996 in sklep o prenehanju delovnega razmerja št. 04/4-12875/5-96 z dne 9.1.1997, zaradi česar delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja in je dolžna tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, obenem pa je dolžna tožena stranka plačati tožniku plačo od 17.7.1996 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače dalje do plačila in mu povrniti stroške te pravde z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje te sodbe dalje do plačila, vse to pa v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe, zavrne.

Zoper gornjo sodbo se je pravočasno pritožil tožnik preko svojega pooblaščenca iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi ponovno razlaga, da mu fizično dejansko ni bilo prepovedano oz. onemogočeno prihajanje na delo, da pa je v pogovoru s svojo nadrejeno in njenim vodjem dejansko prišlo do položaja, ko je bil sam zaveden in da je očiten namen, da so se ga hoteli znebiti. Zato v pritožbi predlaga nove dokaze, ki bi pravilno prikazali dejansko stanje v sporni zadevi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na določbo 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni, in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika in priče S.P.B., nadrejene tožniku, ugotovilo, da je tistega dne, ko bi moral tožnik priti v službo (to je 17.7.1996), po telefonu sredi delovnega dne govoril s svojo nadrejeno, ki mu je povedala, da je zoper njega predlagala uvedbo postopka za prenehanje delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela. Od tega razgovora dalje tožnik ni več prišel na delo. Napotila ga je, naj se zglasi na upravi tožene stranke. Tožnik je izpovedal, da se je na upravi v Ljubljani zglasil osebno, ni vedel povedati s kom je govoril, vendar je povedal, da je bil tam dne 19.7.1996 in da takrat odločba o prenehanju delovnega razmerja še ni bila izdana. Tožniku tako prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.7.1996, ki je bil kasneje razveljavljen, dne 17.7.1996 še ni bil vročen, temveč je bila vročitev opravljena dne 30.7.1996, tako da ni imel opravičenega razloga, da od 17.7.1996, potem ko mu je bil 16.7.1996 zaključen bolniški stalež za nego otroka, ni več prihajal na delo.

Pritožbeno navajanje tožnika, da mu je bilo prepovedano oz.

onemogočeno prihajanje na delo, ne drži. Tožnik namreč sploh ni poskušal priti na delo, zgolj in samo na podlagi telefonskega pogovora z nadrejeno je ocenil, da mu je prihod v službo onemogočen, kar pa seveda ne drži. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je bilo tožniku v telefonskem pogovoru le sporočeno, da je zoper njega predlagan postopek za prenehanje delovnega razmerja, saj ga ni bilo v službo od 1.7.1996 dalje. Tožnik je kasneje z ustreznimi zdravniškimi potrdili uspešno ugovarjal zoper pravilnost in zakonitost sprejetega sklepa, ni pa bil utemeljen njegov ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 17.7.1996. Po ZDR namreč delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti, če je neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo (6. tč. 1. odst. 100. člena). Tožnikova odsotnost z dela je bila neopravičena, saj prav z ničemer ni opravičil dejstva, da ni prihajal na delo. Tudi, če je bil zoper njega sprožen postopek za prenehanje delovnega razmerja, je bil namreč dolžan prihajati na delo do dokončnosti izdanega sklepa. Prihajanje na delo mu ni bilo z ničemer onemogočeno niti prepovedano, pritožbene navedbe, da je bil zaveden, pa niso utemeljene.

Po oceni pritožbenega sodišča je tudi nepotrebna izvedba dokazov, predlaganih v pritožbi, z zaslišanjem sodelavcev tožnika, glede odnosa nadrejenih do tožnika. Za razrešitev tega individualnega delovnega spora je namreč bistveno le dejstvo, ali je bil v času od 17.7.1996 dalje opravičeno ali neopravičeno odsoten z dela. Po izvedenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil neopravičeno odsoten z dela, zato mu je zakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 17.7.1996 pri toženi stranki na podlagi določbe 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj se do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja izdanega dne 26.11.1996 na delo ni vrnil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z 22. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih odločilo, da pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške, glede na dejstvo, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).