Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka zahteva izdajo dovoljenja za opravljanje avto-taxi dejavnosti za področje tožene stranke, kar pa ne sodi v pristojnost delovnih sodišč.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka). Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije (II. točka izreka).
2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka in navaja, da je sklep, ki ga je izdala sodnica sodišča prve stopnje, neprofesionalen, nestrokoven in nepošten. Sodnica naj bi naklepno prekoračila svoja pooblastila in tožeči stranki namerno povzročila poslovno škodo. Če je sodnica menila, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavo tožbe in da je za to pristojno Upravno sodišče RS, bi morala zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Sodnica tega ni storila, pač pa je vodila postopek in tožbo tožeče stranke zavrnila. To pa pomeni, da če bi sedaj tožeča stranka vložila tožbo pri upravnem sodišču, bi jo upravno sodišče zavrnilo z izgovorom, da je tožeča stranka zamudila 30-dnevni rok. Tožeča stranka sodišče poziva, da svojo napako odpravi tako, da zadevo odstopi upravnemu sodišču in da jim pojasni, da ni bila kriva tožeča stranka, glede na to, da je tožena stranka v pravnem pouku navedla, da naj tožeča stranka tožbo vloži pri delovnem in socialnem sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.
5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o sporni zadevi, pri čemer se je sklicevalo na določbe 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami; ZDSS-1). Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka naklepno zlorablja zakone z namenom, da ji ne bi izdala dovoljenja za opravljanje avto-taksi dejavnosti za področje tožene stranke, čeprav ga po zakonu mora izdati in ga ne sme zavrniti. Tožeča stranka je tožbo vložila zoper Mestno občino A., Mestna uprava, Oddelek B. in navedla, da je v letu 2020 tožeča stranka podala 6 vlog, pa niso dobili še nobene rešene ter da tožena stranka oziroma njeni uradniki zlorabljajo pravna pooblastila pri opravljanju svojega dela, ker po navodilu nadrejenih nočejo izdati odločb. 6. Tožeča stranka torej zahteva izdajo dovoljenja za opravljanje avto-taxi dejavnosti za področje tožene stranke, kar pa ne sodi v pristojnost delovnih sodišč, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pristojnost delovnih sodišč ureja ZDSS‑1. V 5. členu tako določa, da so delovna sodišča pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da stranki nista v delovnem razmerju oziroma tožeča stranka v predmetnem sporu ne uveljavlja pravic in obveznosti, ki bi izhajale iz delovnega razmerja, temveč izpodbija dokončno odločbo tožene stranke kot organa lokalne skupnosti in zato v tej zadevi ne gre za individualni delovni spor, temveč upravni spor. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami) v 1. členu določa sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil v upravnem sporu. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, odloča sodišče v upravnem sporu, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
7. Tožeča stranka v pritožbi predvsem uveljavlja, da bi moralo delovno sodišče v kolikor ni pristojno za obravnavo njene tožbe, zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sklepa jasno zapisalo, da bo Upravnemu sodišču Republike Slovenije zadeva odstopljena takoj po pravnomočnosti sklepa, s katerim se je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno.
8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).