Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb je dodatno zavarovanje, ki se lahko sklene skupaj z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti. Ker gre za dodatno zavarovanje, je jasno, da se v splošnih pogojih takega zavarovanja urejajo predvsem njegove posebnosti in da se ne povzema določb splošnih pogojev osnovnega avtomobilskega zavarovanja. Temu je tudi namenjena za tožnika sporna določba prvega odstavka 6. člena AO+95 zavarovanja, po kateri se za to zavarovanje smiselno uporabljajo tudi pogoji za osnovno zavarovanje, če niso v nasprotju s temi pogoji. Pravkar navedena določba je razumljiva in jasna. Zato jo je v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZOR treba uporabiti tako, kot se glasi.
Po določbi prvega odstavka 6. člena splošnih pogojev AO 95 pa zavarovanje velja le za območje Republike Slovenije in za ozemlje dežel članic sistema zelene karte, če ni drugače dogovorjeno. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da Belorusija v času nesreče in tudi še sedaj ne spada v območje dežel članic sistema zelene karte in ker se niti ne zatrjuje, da bi bilo ob sklepanju pogodbe dogovorjeno drugače (npr. razširitev veljavnosti zavarovalne pogodbe tudi na druga območja z doplačilom premije), so razlogi obeh sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma za zavrnitev tožnikove pritožbe materialnopravno pravilni.
Revizija se zavrne.
Tožnik se je poškodoval kot voznik tovornjaka 16.12.1996 v Belorusiji, ko je zaradi prehitre vožnje in poledice zgubil kontrolo in se je motorno vozilo prevrnilo. Od toženke je zahteval plačilo 7.950.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi zavarovalne pogodbe za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO+95 zavarovanje). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker Belorusija ni v območju, za katerega velja sistem zelene karte.
Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se odloči, da je toženka odgovorna tožniku za nastalo škodo na podlagi sklenjenega AO+ zavarovanja v okviru dogovorjene zavarovalne vsote, zadevo pa glede same višine odškodnine vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija poudarja, da je imel lastnik tovornjaka sklenjeni dve zavarovanji, obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti in posebej še AO+95 zavarovanje. Tožnik povzema pojme iz uvodnih določb splošnih pogojev AO+plus 95 zavarovanja, kdo je upravičenec in kaj je pravno priznana škoda ter vsebino 1., 2. in 4. člena teh pogojev. V nobenem členu ni predpisana utesnitev ali celo izključitev zavarovalnega kritja samo zato, ker je voznik v tujini zapeljal s ceste. Prav tako ni predpisana izključitev, če se škoda zgodi v državi, ki ni podpisnica Londonskega sporazuma o zeleni karti. Določba prvega odstavka 6. člena teh pogojev ne pomeni, da so splošni pogoji osnovnega zavarovanja AO 95 avtomatično vključeni v splošne pogoje AO+95 zavarovanja. Treba je upoštevati Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in vsa sporna določila razlagati v korist tistega, ki ni vnaprej pripravil pogojev. Ker v pogojih AO+95 zavarovanja ni izključitve v primeru škode, utrpljene v drugi državi, je odločitev obeh sodišč nesprejemljiva. Če bi bila taka izključitev tudi dogovorjena, bi bila glede na causo pogodbe nična. Revizija se zavzema, da je treba pri razlagi splošnih pogojev AO+95 uporabiti gramatikalno razlago in razlago po cilju. Pogoje iz splošnega zavarovanja se uporabi le, če niso v nasprotju s temi pogoji. Ker pa ti pogoji izrecno predpisujejo izključitev oziroma utesnitev zavarovanja in bi bila uporaba prvega odstavka 6. člena splošnih pogojev AO 95 zavarovanja očitno v nasprotju s precizno zapisanimi pravicami in obveznostmi pogodbenih strank po splošnih pogojih AO+95 zavarovanja, je treba uporabiti samo te pogoje in nikakor ne določbe prvega odstavka 6. člena AO95 zavarovanja. To splošno zavarovanje ima drug smisel kot AO+zavarovanje. Prvi splošni pogoji se uporabljajo v primeru nesreče ob sodelovanju več udeležencev, drugi pa v primeru škode po krivdi upravičenega voznika. Tudi posamezne določbe splošnih pogojev obeh zavarovanj so različne. Nikakršne racionalne razlage ni, zakaj bi zavarovalno kritje za tak škodni primer, kot je tožnikov, veljalo le na območju, ki je pokrito s sistemom zelene karte.
Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb je dodatno zavarovanje, ki se lahko sklene skupaj z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti. Ker gre za dodatno zavarovanje, je jasno, da se v splošnih pogojih takega zavarovanja urejajo predvsem njegove posebnosti in da se ne povzema določb splošnih pogojev osnovnega avtomobilskega zavarovanja. Temu je tudi namenjena za tožnika sporna določba prvega odstavka 6. člena AO+95 zavarovanja, po kateri se za to zavarovanje smiselno uporabljajo tudi pogoji za osnovno zavarovanje, če niso v nasprotju s temi pogoji. Pravkar navedena določba je razumljiva in jasna. Zato jo je v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZOR treba uporabiti tako, kot se glasi. Razlagajo se le nejasne določbe, zato je tožnikovo smiselno sklicevanje na 100. člen ZOR neutemeljeno. Dodatno zavarovanje je prostovoljne narave in zanj velja večja pogodbena svoboda kot za obvezno zavarovanje. V njem je lahko določeno več ali manj izključitev kritja zavarovalnice kot v obveznem zavarovanju (primerjaj npr. 953. člen ZOR). V obravnavanem primeru pa gre celo za enako izključitev teritorialnega območja, kjer ne velja zavarovanje, kot pri osnovnem obveznem zavarovanju. Ni videti nobenega razloga, zakaj bi omejitev, ki je dovoljena celo za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ne veljala za dodatno prostovoljno zavarovanje za voznikove telesne poškodbe. Tožnikovo stališče o ničnosti določbe splošnih pogojev, če bi bila dogovorjena v pogojih AO+95 zavarovanja, je zato zmotno.
Povedano je že bilo, da se po prvem odstavku 6. člena splošnih pogojev AO+95 zavarovanja smiselno uporabljajo tudi pogoji za osnovno zavarovanje, če niso v nasprotju s temi pogoji. Ker v pogojih AO+95 zavarovanja ni določeno, kaj je s kritjem škode v tujini, uporaba pogojev osnovnega zavarovanja o tej okoliščini ne more biti v nasprotju s pogoji dodatnega zavarovanja. Po določbi prvega odstavka 6. člena splošnih pogojev AO 95 pa zavarovanje velja le za območje Republike Slovenije in za ozemlje dežel članic sistema zelene karte, če ni drugače dogovorjeno. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da Belorusija v času nesreče in tudi še sedaj ne spada v območje dežel članic sistema zelene karte in ker se niti ne zatrjuje, da bi bilo ob sklepanju pogodbe dogovorjeno drugače (npr. razširitev veljavnosti zavarovalne pogodbe tudi na druga območja z doplačilom premije), so razlogi obeh sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma za zavrnitev tožnikove pritožbe materialnopravno pravilni.
Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.