Jedro

Navedbe, da se je tožnik kasneje zaposlil v drugem vzgojnem zavodu in da je bila prvotna odločba podlaga za plačo pri novem delodajalcu, zaradi česar naj bi mu razlika pripadala tudi za čas zaposlitve pri novem delodajalcu, so pritožbene novote (337. čl. ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker bi tožnik to lahko navajal do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje (286. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1. izreka razveljavilo odločbo o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega opr.št. 148/97 z dne 10.3.1997 tožene stranke Vzgojni zavod S. glede tožeče stranke I. D. in odločbo sveta Vzgojnega zavoda S. opr.št. 162/97-2 z dne 6.5.1997. V točki 2. je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko plače med količnikoma 3,60 in 4,16, za čas od 10.3.1997 do 30.9.1997, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne plače do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V točki 3. je razsodilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80.325,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v navedeni točki napačno navedlo količnik in časovno obdobje, za katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati razliko v plači. Tožeča stranka je bila z odločbo o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega razporejena na podlagi 21. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem izobraževanju v II. plačilni razred s količnikom 4,00 za čas od 1.3.1997 dalje. Količnik za določitev osnovne plače zaposlenega določen v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo znaša 3,60, ker pa je tožeča stranka napredovala v naziv mentor (odločba že v spisu) dne 18.3.1993, je tožeča stranka v skladu s posameznimi tarifnimi skupinami določila količnik 4,00. Ob napredovanju v V. plačilni razred se tožena stranka (pravilno tožeča stranka) razporedi ob upoštevanju naziva mentor v V. plačilni razred s količnikom 4,70. Nadalje navaja, da je bila tožeča stranka od 1.10.1997, ko je prekinila delovno razmerje pri toženi stranki zaposlena v Mladinskem domu do 31.7.1998, in je bil izhodiščni koeficient za osebni dohodek količnik 4,00. Tožeči stranki tako pripada razlika pri plači za čas do 31.7.1998, saj je imela tudi v Mladinskem domu izhodiščno plačo na osnovi pogodbe tožene stranke opr.št. 148/97 z dne 10.3.1997. To je razvidno iz potrdila o zaposlitvi z dne 21.4.2001, pri čemer je tožeča stranka izpovedala, kdaj ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in kdaj je bila imenovana za ravnatelja. Na podlagi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko plače med količnikoma 4,00 in 4,70 za čas od 10.3.1997 do 31.7.1998, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne plače do plačila, podrejeno pa, da glede 2. točke izreka sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je o ugovoru tožnika zoper prvostopno odločbo odločal svet tožene stranke, kateremu je že pred tem iztekel mandat. To nastalo situacijo je tožena stranka določno pojasnila, ko je navajala, da je pristojno resorno ministrstvo toženi stranki samo v pisni obliki podaljšalo mandat sveta za nadaljnje 3 mesece, znotraj tega podaljšanega mandata pa je svet pritožnika tudi obravnaval tožnikov ugovor. Res je sicer, da statutarna določila tožene stranke opredeljujejo način volitev v svet zavoda in tudi mandat članov sveta, vendar je pritožnik spoštoval pisna navodila Ministrstva za šolstvo in šport v zvezi s tem. V kolikor pa sodišče ocenjuje, da na tak način ni pravilno ravnal, je evidentno, da je bil glede tega vprašanja v pravni zmoti, kar pa ne sme škodovati njegovim interesom do take mere, kot je to razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Ravnatelj pritožnika je tudi v zadostni meri pojasnil način in postopek v zvezi z napredovanjem, katerega je v skladu z razpoložljivim listinskim materialom še dodatno podkrepil, tako da ne vzdrži pravna presoja sodišča, da je tožnik v danem primeru vložil vso listinsko dokumentacijo, pritožnik pa le delno in še to je na glavni obravnavi v svojstvu priče pomanjkljivo obrazložil. Ravnatelj pritožnika je predvsem dovolj natančno pojasnil, zakaj tožeča stranka ni napredovala v višji plačilni razred. Res je sicer, da je tožnik predložil listinsko dokumentacijo, npr. da je nogometni trener in podobno, vendar teh svojih znanj pri izvajanju svojega pedagoškega procesa ni koristil, nogomet pa itak sodi v sklop redne športne dejavnosti. Isto velja za ostale interesne dejavnosti smučanja in kolesarjenja. Vsled tega je prvostopno sodišče preuranjeno in zmotno zaključilo, da pritožnik ni predložil pisnih dokazil glede napredovanj za J. S., F. P. in V. P. oziroma, da ta ocenjevanja niso bila objektivna. V pritožbi navaja tudi, da je tožnikov tožbeni zahtevek nesklepčen in da ga ni mogoče preizkusiti po višini. Temu vprašanju pa sodišče ni posvetilo prav nobene pozornosti. Tožena stranka tudi priglaša stroške pritožbnega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo obe pritožbi v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik tekom postopka uveljavljal izredno napredovanje v V. plačilni razred. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.11.2000 (list.št. 20 in 21), je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankama ugotovilo, da so pri toženi stranki napredovali v višji plačilni razred trije delavci (2 + 1), da tožnik uveljavlja s tožbo napredovanje v V. plačilni razred (količnik 4,16), ter da je Svet zavoda odločal o pritožbi tožnika na seji 15.4.1997 in da je takrat članom sveta že potekel mandat. Na istem naroku je pooblaščenec tožnika v zvezi z izračunom razlike navajal, da je Višje delovno in socialno sodišče že odločilo, da je potrebno vtoževati le razliko med količnikom 3,60 in količnikom 4,16 (V. plačilni razred). Sodišče prve stopnje je torej kot nesporno ugotovilo, da znaša količnik za V. plačilni razred 4,16, poleg tega pa je tudi sam tožnik dodatno navajal razliko med količnikom 3,60 in 4,16. Niti v tožbi, niti v kasnejših vlogah ni drugače opredelil višine tega količnika, zato je sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za napredovanje v V. plačilni razred, tožniku pravilno določilo količnik 4,16, saj višjega količnika tudi sam ni zahteval. Res je sicer, da v skladu z določbo 1. odst. 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) delovna in socialna sodišča niso vezana na tožbeni zahtevek, vendar pa sodišče, ko odloča o zahtevku tožnika, ne more iti preko tega, kar tožnik zahteva in mu določiti več, kot je to sam zahteval. Zato ni utemeljena pritožba v delu, v katerem zahteva, da sodišče prizna tožniku količnik 4,70. V zvezi s pritožbo, ki se nanaša na trajanje časovnega obdobja, v katerem naj bi tožniku pripadal višji količnik oziroma razlika v plači, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo razliko v plači le za obdobje, ko je bil zaposlen pri toženi stranki. Do konca prvostopenjskega postopka tožnik ni uveljavljal razlike za obdobje, ko se je zaposlil v Mladinskem domu. Tožnik šele v pritožbi navaja to novo dejstvo, ter prilaga dokazila (priloge A 7 - A 11), ki pa jih pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP niti ne sme več upoštevati, saj tožnik ni navedel do konca prvega naroka (286. člen ZPP), niti do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje, da se je kasneje zaposlil v Mladinskem domu in niti ni pojasnil, zakaj potrdila o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni že prej predložil. Ker gre torej v tem delu za pritožbene novote v skladu s 373. členom ZPP, glede navajanja katerih je tožnik prekludiran, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi tožene stranke: V zvezi s trajanjem mandata Sveta šole in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi ostali trije zaposleni, ki so pri toženi stranki izredno napredovali (J. S., F. P. in V. P.), se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Ne gre za opravičljivo pravno zmoto, če je tožena stranka sledila navodilom Ministrstva za šolstvo in šport, ki je predlagalo, da Svet tožene stranke odloča tri mesece tudi po preteku štiri-letnega mandata. Tožena stranka je samostojna pravna oseba, naloge oziroma trajanje mandata sveta zavoda pa določa njen statut, ki določa tudi način volitev in trajanje mandata posameznim članom sveta zavoda. Navodilo ministrstva, ki je bilo izrecno v nasprotju z določbami statuta, zato toženo stranko ne morejo ekskulpirati, saj tudi ni v ničemer izkazala, da volitev ne bi mogla pravočasno izvesti. Tako je krivda dejansko samo na toženi stranki, da organi zavoda niso bili sestavljeni v skladu z določbami statuta, posledično pa so odločitve, ki jih je tak organ sprejemal, nezakonite in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo kot nezakonite.

V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je sicer res, da je tožnik predložil listinsko dokumentacijo, npr., da je nogometni trener in podobno, vendar teh svojih znanj pri izvajanju svojega pedagoškega procesa ni koristil, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka ni dokazala, da bi ostali zaposleni, ki so izredno napredovali v večjem obsegu, kot to velja za tožnika, izpolnjevali pogoje, poleg tega pa potrdila, ki jih je tožnik predložil, in ki se ne nanašajo zgolj na športne dejavnosti dokazujejo, da je tožnik vsaj v enaki meri kot ostali izpolnjeval pogoje za izredno napredovanje tudi po tistih kriterijih, glede katerih je bil ocenjen z 0 točkami. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem sprejemljiva in je tudi pritožbene navedbe ne morej omajati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.