Jedro

Pravočasnost predlaganega dokaza je treba vrednotiti glede na specifično razmerje med obveznostjo sodišča in strank v zapuščinskem postopku. Obveznost dedinje na pribavo ustreznih listin je nastopila šele tedaj, ko je zatajila obveznost sodišča, ki s pomočjo sodnega izvedenca ni pridobilo pravilnih podatkov o stanju zemljišč v času daritve. Oporočna dedinja zato v tem smislu ni prekludirana za predložitev nasprotnega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo, da sodijo v zapuščino nepremičnine parc. št. 363, 423 in 424, vse k.o. X., 634/1, 634/2, 635/1, 635/2, 638, 642/2, 637/1, 637/2, 637/3 in 636, vse k.o. Y., 1016/1 in 938/2, obe k.o. Z., ter kmetijski traktor znamke Zetor in osebni avto znamke Škoda Favorit. Ugotovilo je še, da gre pravica do dediščine zapustnikovi hčerki D. J. kot oporočni dedinji do 9714/10000 in zapustnikovemu vnuku V. E., kot nujnemu dediču do 286/10000, zapustnikovi ženi C. E. pa kot volilojemnici pripada dosmrtna brezplačna služnost stanovanjske hiše na naslovu ... in oskrbe s strani dedinje D. J., ugotovilo je še, da sta oporočna dedinja in nujni dedič sklenila dedni dogovor glede obeh premičnin, ki sta predmet zapuščine ter odredilo, da se pri omenjenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica za oporočno dedinjo do 9714/10000 za nujnega dediča pa do 286/10000, na nepremičnini parc. št. 634/1, k.o. Y., pa dosmrtno brezplačno služnost stanovanja v korist C. E., hkrati pa v njeno korist tudi stvarno breme oskrbe s strani oporočne dedinje na njenem dednem deležu. 2. Nujni dedič je proti odločitvi o njegovem nujnem deležu in deležu oporočne dedinje vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da kot podlago za izračun vrednosti daril, ki sta jih dedinja in pravni prednik pritožnika prejela s strani zapustnika, upošteva cenitev sodnega izvedenca z dne 11. 3. 2012, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je zoper prvo izvedensko mnenje podal pripombe, saj se ni strinjal z izvedenčevo ugotovitvijo, da je bil prepis zemljišč izveden s predpostavko, da bo zapustnikov pokojni sin pričel v kratkem z gradnjo hiše, niti z ugotovitvijo, da je dobil dovoljenje za gradnjo nadomestnega objekta na podlagi obstoječega mlina. Zemljišči bi moral izvedenec ovrednotiti kot kmetijski zemljišči, ne pa kot stavbni zemljišči. Dedinja na takšno izvedensko mnenje ni dala pripomb. Z mnenjem z dne 11. 3. 2012 je izvedenec nepremičnini, ki sta bili predmet darilne pogodbe, ovrednotil kot kmetijski zemljišči v skupni vrednosti 2.879,00 EUR. Na takšno izvedensko poročilo nobena od strank postopka ni imela pripomb. Na naslednjem naroku je dedinja v spis vložila dopis Mestne občine Kranj z dne 12. 4. 2012, ki naj bi potrjeval, da sta bili darovani parceli razvrščeni na območje stavbnih zemljišč že v času sklenitve darilne pogodbe. Tej listinski dokumentaciji je pritožnik nasprotoval z ugovorom prekluzije, saj oporočna dedinja ni izkazala niti ni zatrjevala, zakaj te dokumentacije ni priložila do prvega naroka oziroma do izdelave izvedenskih mnenj. Oporočna dedinja ni imela pripomb na prvo izvedensko mnenje, ko je izvedenec ugotovil, da sta imeli darovani parceli status kmetijskega zemljišča. Napačno je stališče sodišča prve stopnje o neutemeljenosti pritožnikovega ugovora prekluzije zaradi pravne narave zapuščinskega postopka. Ustaljena sodna praksa izkazuje, da v zapuščinskem postopku ni dopuščena eventualna maksima, ko se uveljavljajo dedne pravice, velja pa v primeru, ko se uveljavljajo nova dejstva. Spor o obstoju ali vrednosti danih daril je vprašanje dejanske narave, od katerega je odvisna velikost dednih deležev. Za dokazovanje tega dejstva v okviru zapuščinskega postopka veljajo enaka pravila kot v pravdnem postopku, saj je v nasprotnem primeru kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi zato moralo upoštevati izvedensko mnenje z dne 11. 3. 2012, ki je ovrednotilo vrednost darovanih parcel na znesek 2.879,00 EUR. Ob upoštevanju navedenega zneska bi znašal pritožnikov dedni delež na zapuščinskem premoženju 15,40%.

3. Oporočna dedinja je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da celotna pritožba temelji na nepravilnem stališču, da je izvedenec tisti, ki odloča, kakšen status je imelo zemljišče v času daritve, kar pa je zgrešeno stališče. Izvedenec je dolžan ceniti nepremičnino po namembnosti, kot je bila v času darila opredeljena s strani pristojnega organa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljni načeli zapuščinskega postopka sta načelo oficialnosti (164. člen Zakona o dedovanju, ZD) in načelo inkvizitornosti (165. člen ZD). Vsebina tega je, da sodišče ne samo da lahko, ampak mora samo narediti vse, kar je potrebno, da se pravice strank tekom zapuščinskega postopka čimprej ugotovijo in zavarujejo. Tako je zapuščinsko sodišče dolžno tudi mimo predlogov strank odrediti pribavo potrebnih dokazov in jih tudi samo pribavljati od posameznikov in pristojnih organov oziroma odrediti njihovo predložitev sodišču. Če v pravdnem postopku dominira načelo kontradiktornosti, v zapuščinskem postopku to velja za načelo inkvizitornosti. Tako je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče sodnemu izvedencu v sklepu o njegovi postavitvi naložilo, naj skrbno preveri namensko rabo zemljišča s tedanjimi prostorskimi plani Občine Kranj po stanju ob daritvi, to je na dan 18. 1. 1988, in opravi cenitev nepremičnin po vrednosti ob zapustnikovi smrti (31. 10. 2005). Sodni izvedenec je v svojem mnenju navedel, da sta bili obe zemljišči v času daritve kmetijski zemljišči, vendar pa ju je vrednotil kot stavbni, pri tem pa navedel, da je bil prepis zemljišč izveden s predpostavko, da bo pritožnikov pravni prednik v kratkem pričel z gradnjo hiše na obeh zemljiščih, za kar je že štiri mesece po daritvi dobil lokacijsko dovoljenje za gradnjo hiše. Pri tem je še navedel, „da je kot sodni izvedenec dolžan vrednotiti kmetijska zemljišča po njihovi predvideni ali planirani namembnosti in se ne sme držati trenutnih administracijskih (urbanističnih) dokumentov.“ Nepremičnini, ki sta bili predmet daritve, je tako ocenil kot stavbni zemljišči po vrednosti na dan zapustnikove smrti v znesku 80.245,00 EUR. Ob takšnem izvedenčevem zaključku oporočna dedinja ni imela nikakršnega pravnega interesa za pribavo listinske dokumentacije, ki bi izkazovala, da sta bili navedeni zemljišči v času daritve stavbni. Tak interes je pridobila šele potem, ko je izvedenec po pripombah pritožnika in pozivu sodišča obe zemljišči ocenil kot kmetijski. Na prvem naroku, ki je sledil izvedenskemu mnenju, je oporočna dedinja predložila listine Mestne občine Kranj, ki so izkazovale, da sta obe omenjeni nepremičnini ležali v območju zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč. Pravočasnost predlaganega dokaza je tako treba vrednotiti glede na omenjeno specifično razmerje med obveznostjo sodišča in strank v zapuščinskem postopku. Obveznost dedinje na pribavo ustreznih listin je nastopila šele tedaj, ko je zatajila obveznost sodišča, ki s pomočjo sodnega izvedenca ni pridobilo pravilnih podatkov o stanju zemljišč v času daritve. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje pritožnika na stališču, da je bila oporočna dedinja prekludirana za predložitev omenjenega dokaza.

6. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).