Jedro

Pri pridobitvi služnostne pravice vožnje z vsemi motornimi vozili je pomembno ugotoviti način izvrševanja služnostne pravice, saj se ne priposestvuje le pravica do služnosti. Vsebina pravice služnosti je v načinu izvrševanja in je način izvrševanja odločilen za pravico oziroma vrsto služnosti. Uporaba modernih prometnih sredstev pa le tedaj ne pomeni razširitve služnosti, če bi se moderno prometno sredstvo uporabljalo v isti namen kot prejšnje motorno vozilo.

Izrek

Pritožbi s ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripada v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 1816/1 in 1816/2 k.o. S. M. služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili preko parc. št. 1813/1 in 1813/2. Tožencema je naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice v zgoraj navedenem obsegu ter jima naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 39.116,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi toženca navajata, da je tožnica že ob vložitvi tožbe vedela, da sta del zemljišča, po katerem pelje trasa sporne poti, kupila P. Š. in P. A. Pogodba je bila sklenjena 12.2.1992, zemljiškoknjižno vložena pa 25.2.1993. Ob času obravnave 22.4.1993 sta bila slednja dva že zemljiškoknjižna lastnika ter bi jo sodišče moralo obravnavati kot stranki, tožeča stranka pa bi morala ustrezno modificirati zahtevek. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka. Nadalje toženca navajata, da ima tožnica iz parcel, ki merijo skupaj le 390 m2, dostop do javne poti in tako sta tožnica in njena prednica tudi vozili. Ni jasno zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo Š. F., ki je večkrat tožničini materi pripeljal drva po javni poti in jih zmetal navzdol do drvarnice, ki je stala pod njo. Isto velja za material, ko je tožnica gradila novo hišo. Res je tožnica nekaj materiala peljala po sporni poti, vendar je zato prosila očeta toženca. Do leta 1982, predno je tožnica začela graditi novo hišo brez dokumentacije, noben tovornjak ni ničesar vozil in ni imel kaj voziti. Če se do leta 1982 takih voženj ni izvrševalo, se jih tudi ni moglo priposestvovati. Kar se je pridelalo na njivi, se je domov zneslo ali pripeljalo z vozičkom. Pri hiši se je redil le en prašič. Potrebe tožničine matere so bile tako majhne, da ne more biti govora o izvrševanju služnostne pravice po sporni poti, izpodbijana sodba pa priznava služnostno pravico z vsemi vozili. Tožnica služnostne pravice z osebnimi vozili ni mogla priposestvovati, saj vozi avto šele od leta 1958. V danem primeru gre za tako razširitev služnosti, ki ne more biti dovoljena. Nošnja pridelkov s košem, vožnja s "šajtrgo" se zaradi tehničnega razvoja človeštva res lahko danes smatra kot primerna vožnji s konjsko vprego ali vprego, če za to obstoja potreba, nikakor pa ni govora o pridobitvi služnostne pravice vožnje z vsemi vozili. Takšne vožnje se zahtevano dobo niso izvrševale, zato tudi niso priposestvovane.

Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na priložene fotografije.

Priposestvovana pa tudi ni služnostna pravica voženj z osebnimi avtomobili, saj sodišče ni ugotavljalo koliko časa so na obisk z osebnimi avtomobili prihajali k tožničini materi sorodniki. Sodišče bi moralo zaslišati predlagano pričo G. L., katerega zaslišanje je neopravičeno zavrnilo.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru tožnica uveljavlja s tožbo služnostno pravico hoje in voženj z vsemi vozili. Po določbi 54. člena ZTLR se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je v dosedaj izvedenih dokazih, ki jih je tudi ustrezno ovrednotilo, imelo dovolj podlage, da je ugotovilo, da je tožnica skupaj s pravnimi predniki priposestvovala pravico hoje in voženj z vprežno živino po zemljišču tožene stranke in tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v tako dokazno oceno in jo pritožbena izvajanja, da tožnica in njeni predniki niso izvrševali služnostne pravice po sporni poti, temveč po javni poti, ne morejo prepričati. Ravno tako so neutemeljena razglabljanja pritožbe, da tožnici ne gre služnostna pravica do novozgrajenega stanovanjskega objekta, ko pa ne gre za spremembo kulture zemljišča, saj je stanovanjski objekt bil tudi v času priposestvovanja stvarne služnosti. Toženca sta bila v času vložitve tožbe zemljiškoknjižna lastnika tako, da sta bila pasivno legitimirana za vložitev tožbe, sprememba lastništva med postopkom ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (prvi odstavek člena 195 ZPP) in zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi nova lastnika parcel 1813/2 in 1813/4 obravnavalo kot stranki v postopku, kot zmotno meni pritožba. Pogoj, da bi slednja dva stopila v pravdo, bi bil samo, če bi v to privolili obe stranki. Vsled tega zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da se priposestvuje le pravica do služnosti ne pa tudi način izvrševanja in da pravice tožnice ni mogoče omejevati na določen način izvrševanja sicer že priposestvovane služnosti peš hoje in voženj, ker vrsta vozila ne bi bila odločilna. Služnost se mora izvrševati v skladu z namenom. Zato je vsebina pravice služnosti ravno v načinu izvrševanja in je način izvrševanja odločilen za pravico oziroma vrsto služnosti. V pravnem pravilu 492 paragrafa ODZ je namreč predpisano, kako se posamezna pravica izvršuje. Uporaba modernih prometnih sredstev pa le tedaj ne bi pomenila razširitve služnosti, če bi se moderno prometno sredstvo uporabljalo v isti namen kot prejšnja vozila, če ni bila ali ne bi bila potrebna posebna ureditev poti in če tudi vrsta vozila, pogostost voženj in njihov vpliv na služeče zemljišče ne pomeni hujše obremenitve za zavezanca.

Služnost je omejitev lastninske pravice, zato jo je potrebno restriktivno razlagati. Da bi tožnica priposestvovala služnost prevozov z vsemi vozili iz dosedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, temveč izhaja, da je priposestvovala le pravico hoje in voženj z vprežnim vozom, eventualno z osebnim avtomobilom, z ostalimi prevoznimi sredstvi pa služnostne pravice ni izvajala tako npr. s tovornjakom in težko mehanizacijo, sodišče prve stopnje pa ji je z izpodbijano sodbo dalo tudi to pravico. Zaradi tega je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (člen 370 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti način izvrševanja služnostne pravice, ki jo je tožnica priposestvovala, še zlasti bo potrebno bolj natančno ugotoviti kolikokrat in kako pogosto in od kdaj se je izvrševala vožnja z osebnimi avtomobili, zaslišati bo potrebno predlagano pričo G. L. ter izvesti še ostale dokaze, v kolikor jih bosta pravdni stranki predlagali.

Izrek o stroških temelji na določilu člena 166 ZPP.