Jedro

Bistvo zakonske ureditve iz 125. člena ZOR je v tem, da se pogodba, pri kateri njena izpolnitev nima več smisla, avtomatično razveže. Ali ima izpolnitev pogodbe še smisel, lahko izrecno ali posredno določita pogodbeni stranki, ali pa tako izhaja iz narave posla in spremljajočih okoliščin, ki jih poznata obe pogodbeni stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 1.679,94 EUR, v roku petnajstih dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 76.991,42 EUR s pripadki, v preostalem delu (za 27.690,88 EUR) pa ga je zavrnilo. Del nasprotnega tožbenega zahtevka (za 72.775,33 EUR) je zavrnilo, v preostalem delu pa tožbo zavrglo (za 44.804,79 EUR). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 76.991,42 EUR od 1.1.2007 do plačila. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka z revizijo izpodbija zanjo neugoden del odločitve sodišča druge stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka „v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka člena 339. (po 1. in 2. točki prvega odstavka člena 370. ZPP)“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da samo odloči o zadevi, podredno pa, da razveljavi obe sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/2008); zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

Relevantno dejansko stanje

6. T. d.o.o., in G p.o. sta v vlogi izvajalca sklenila z naročnikom A. A. gradbeno pogodbo. V njej je bilo (med drugim) določeno: da bo dela izvajal G. p.o. (točka 9.7. pogodbe) da bo obračun del „izvršil T. d.o.o.“, prenakazila plačanih situacij pa se „izvršijo v 24 urah od prejema plačila iz računa T. na račun G.“ (točka 4.11. pogodbe); da bo izvajalec izročil naročniku „akcept z menično izjavo, vnovčljiv na prvi poziv v višini 10% obračunske vrednosti, kot jamstvo za odpravo pomanjkljivosti v garancijski dobi“ (točka 4.7. pogodbe); da bo izvajalec pričel z deli v treh dneh po uvedbi v delo, kar je bilo natančneje opredeljeno v točki 5.1. pogodbe; da bo izvajalec izvedel dela v 120 dneh, nekatera pa najkasneje do 1. maja 1997; v točki 5.11 so bili določeni pogoji za podaljšanje roka za izvedbo del; za primer, da izvajalec pogodbenih del ne bi izvedel v pogodbenem roku po svoji krivdi, je bila dogovorjena pogodbena kazen.

7. Izvajalec del je bil uveden v delo 1. 10. 1996, pogodbena dela pa je končal do 25. 4. 1997. Razlogi za zavrnitev revizije a) glede aktivne legitimacije

8. Revident uveljavlja, da je povsem utemeljeno ugovarjal, da bi tožbo poleg tožeče stranke T. bila dolžna vložiti tudi sopodpisnica gradbene pogodbe G. p.o.. Tako naj bi izhajalo iz določbe člena 4.11 gradbene pogodbe.

9. Navedena določba gradbene pogodbe pove, da „obračun del do naročnika izvrši T. d.o.o.“, in da se prenakazila plačanih situacij „izvršijo v 24 urah od prejema plačila T. na račun G.“ Tožena stranka je bila torej dolžna plačati za opravljena dela T. d.o.o. in ne G. p.o. Dolžnost prenakazila družbi G. p.o. je stvar razmerja med T. d.o.o. in G. p.o. in ne zadeva tožene stranke. Ker v tem gospodarskem sporu kot tožeča stranka nastopa T. d.o.o. (sedaj njena pravna naslednica), je zato podana njena aktivna legitimacija.

b) glede menice (in prekluzije)

10. Revident graja zaključek sodišč nižjih stopenj o prekluziji njegovega ugovora, da mu tožeča stranka ni „izstavila-izročila menice za zavarovanje napak v garancijski dobi po pogodbi.“ Navaja, da je to storil že precej pred prvim narokom za glavno obravnavo (v svoji 2. vlogi z dne 17. 9. 1998 in v vlogi z dne 6. 6. 2002).

11. Pritožbeno sodišče ni štelo za prekludirano take izjave tožeče stranke, pač pa je zavzelo stališče, da je tožeča stranka prekludirana glede dejstev in dokazov, ki naj bi utemeljevali njen ugovor ničnosti menice. Tožena stranka se je v vlogi z dne 17. 9. 1998 sklicevala na korespondenco med strankama, „iz katere izhaja tudi dejstvo, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbenih obveznosti glede predložitve – izročitve menic za zavarovanje napak v garancijski dobi.“ Smiselno enako je ponovila v vlogi z dne 6. 6. 2002 (v zadnjem odstavku na 2. strani vloge). Take navedbe ne zadostujejo, ker so presplošne. Pomenile bi lahko, da menica sploh ni bila izročena, kar se je v dokaznem postopku pokazalo kot neresnično, pa tudi, da je imela izročitev menice kakšno napako. Niti s skrajno ekstenzivno razlago pa v taki navedbi ni mogoče najti konkretnih dejstev, ki bi utemeljevali ugovor ničnosti menice. Vsekakor ne zadostuje, če je tak (izvenprocesen) ugovor razviden zgolj iz (pravočasno predloženih) dokaznih listin.

c) glede tolmačenja pogodbe (fiksen rok dokončanja)

12. Revident graja zaključek pritožbenega sodišča, da ni šlo za fiksno pogodbo, kot protisloven in nelogičen. Argumentira, da je tožeča stranka podpisala pogodbo in prevzela izvedbo del v določenem roku „kot velika in specializirana gradbena organizacija z dolgoletnimi izkušnjami, zaradi česar zanjo gotovo ni mogoče zaključiti, da ni vedela, kaj je podpisala oz. da se kratkega dovršitvenega roka ni zavedala.“ Dodaja še, da je bil zanj pogodbeni rok fiksen, ker je „eden večjih proizvajalcev izdelkov iz ekstrudirane plastike, proizvodnja poteka neprestano, noč in dan ter vse leto zdržema.“

13. Bistvo zakonske ureditve iz 125. člena ZOR je v tem, da se pogodba, pri kateri njena izpolnitev nima več smisla, avtomatično razveže. Ali ima izpolnitev pogodbe še smisel, lahko izrecno ali posredno določita pogodbeni stranki, ali pa tako izhaja iz narave posla in spremljajočih okoliščin, ki jih poznata obe pogodbeni stranki.

14. Gotovo je razumljiv revidentov interes za dokončanje izgradnje proizvodnega objekta s skladišči v dogovorjenem roku, a si je obenem težko predstavljati, zakaj dokončanje izgradnje po izteku pogodbenega roka zanj ne bi imela več pomena. Vsekakor tega ni mogoče utemeljevati z argumentacijo, ki jo revident ponuja v reviziji.

d) glede vsebine zapisnika o uvedbi v delo

15. Revident zatrjuje, da zapisnik o uvedbi v delo z dne 4. 9. 1996 vsebuje sporazumno ugotovitev, da je izvajalec prevzel ustrezno dokumentacijo, pravnomočno gradbeno dovoljenje, da je prevzel prosto gradbišče, ter da je izvajalec uveden v delo in mu z dnem 4. 9. 1996 prične teči pogodbeni rok. Nasprotni zaključki sodišča, ki jih sicer ne navede, naj bi bili v nasprotju z listinami v spisu.

16. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bil izvajalec (tožeča stranka) uveden v delo, temelji na številnih dokazih, kar je obrazloženo na 8. strani prvostopenjske sodbe. Nikjer pa ni zapisano, da bi bila vsebina omenjenega zapisnika drugačna od njene dejanske vsebine. Revident zato ne more uspeti s smiselnim sklicevanjem na bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

e) glede pogodbene kazni

17. Revident se ne strinja z zaključkom drugostopenjskega sodišča, da mu ne gre pogodbena kazen – penali, in da tožeča stranka ni odgovorna za zamudo pri izvedbi del. V revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče glede pogodbene kazni odgovarja le na tiste revidentove trditve, ki merijo na upoštevne procesne kršitve.

18. Revident uveljavlja, da naj bi drugostopenjsko sodišče krivdo za zamudo prevalilo na naročnika, „češ da bi moral izvajalca opozoriti, za koliko naj poveča število delavcev...“. Drugostopenjsko sodišče česa takega ni storilo. Zgolj v zvezi s pritožbenim uveljavljanjem, da iz zapisnikov operativnih sestankov izhaja, da je imela tožeča stranka na gradbišču premalo delavcev, je (na spodnjem delu 5. strani sodbe) povedalo, da tožena stranka „niti med prvostopnim postopkom niti v pritožbi ni konkretneje opredelila, koliko premalo delavcev naj bi tožeča stranka imela na gradbišču in kakšno posledico naj bi to sploh imelo.“ O razlogih za zamudo je bilo odločeno na podlagi drugih dokazov.

19. Revident tudi neupravičeno graja nerazumljivost obrazložitve sodišča druge stopnje glede neupravičenosti do pogodbene kazni, ki jo citira: „... pritožba pravilno opozarja, da iz končne 8. situacije res izhaja, da je investitor (tožena stranka) upravičen do pogodbene kazni, vendar pa to ne pomeni, da je do nje tudi dejansko upravičena, temveč le, da si je tožena stranka pravočasno pridržala pravico do pogodbene kazni (v smislu 251. člena OZ).“ Na ta način je pritožbeno sodišče ocenilo pomen ročnega pripisa na koncu končne 8. situacije. Ocenilo ga je na dovolj razumljiv način, namreč, da si je z njim tožena stranka pridržala pravico do pogodbene kazni, ki pa se je na podlagi izvedenega postopka izkazala za neutemeljeno.

20. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

21. Glede stroškov postopka

22. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.